Poročilo iz Dobove in Rigonc

V četrtek, 22. oktobra, smo bili v Dobovi in Rigoncah.

Moj prvi dan na terenu. Najprej se ustaviva v tovarni Beti v Dobovi, ki so jo začasno spremenili v sprejemni center za begunce. Dopoldne je v Rigoncah prišlo do prepira med begunci in nekdo je bil zaboden, a ob najinem prihodu je bilo že bolj mirno, zato se najprej ustaviva v Beti.

V tovarni Beti je prostora za približno 1000 ljudi. Ob najinem prihodu begunce ravno vodijo na bližnjo železniško postajo, od koder naj bi jih vlak odpeljal naprej na Šentilj. Ozračje je mirno, iz Beti begunce spuščajo v manjših skupinah, velikih za en vagon. Ko so napolnijo en vagon, privedejo naslednjo skupino in tako dalje. Tam so Adrini prostovoljci. Malo prej so pripeljali hrano, sedaj pa beguncem v odhajanju delijo čaj. Nemške prostovoljke pripeljejo  poln kombi oblačil. Razložimo ga, nato se je prične sortiranje. Kmalu zatem pripelje vojaški tovornjak poln mleka, piškotov in jabolk. Naredimo človeško verigo in razložimo še tovornjak.

Tovarna se je medtem izpraznila, zato odideva v Rigonce. Ko prideva na konec vasi, nama nasproti prihaja skupina 1.500 beguncev, ki pešači proti Dobovi. Seveda v spremstvu policije – spredaj vrsta robocopov, zadaj vrsta robocopov, ob strani kolone razporejeni robocopi in policisti na konjih. Begunci so utrujeni, nekateri umikajo pogled, nekateri naju pozdravljajo, otroci mahajo in se nama smejijo, smehljava se in jim mahava nazaj. Kako čuden občutek, smehljaš se in mahaš, srce pa se ti lomi ob pogledu na ljudi, ki jih vodijo iz ene ograde v drugo.

Begunci odidejo, ostane le travnik, polkrožno zamejen s trakom STOP POLICIJA, policisti, vojaki, njihovi oklepniki in helikopter, ki kroži nad njimi. In dva reševalca Rdečega križa. Izveva, da v kratkem prihaja nova skupina 1.500 ljudi. Znotraj zamejenega prostora je nekaj dixijev in cisterna vode, ki so jo tisti dan pripeljali gasilci, da so begunci s svojimi plastenkami prihajali po vodo. Prej niti vode ni bilo.

Medtem ko čakamo na novo skupino, iz hiš pridejo okoliški prebivalci, stojijo ob cesti, se pomenkujejo in opazujejo. Tam je tudi skupina čeških prostovoljcev, ki želi kuhati čaj, a jim policija ne dovoli dostopa. Začne me skrbeti, saj se mrači, postajalo je vedno hladneje, prejšnja skupina je na travniku čakala 7 ur, tu pa ni nobenih humanitarnih organizacij, nobene hrane, nič toplega, nobenih odej. Vprašam, kako bi se lahko kaj od tega zagotovilo. Humanitarne organizacije vse odgovorijo, da v Rigoncah ne zagotavljajo pomoči, ker policija ne dovoli. Odgovor policije je ‘varnosten’ – na travniku je distribucija težava, lahko pride do stampeda, če je samo ena razdelilna točka (no, stampeda na tisto eno cisterno vode ni bilo), problem je, če ni zadostne količine, spet lahko pride do stampeda. Dovoli lahko le Policijska uprava Brežice, tam pa ni bilo najti nikogar, ki bi dovolil. Tako odpadejo tudi  češki prostovoljci in njihov čaj, pa čeprav so tam in imajo kar nekaj velikih loncev za pripravo čaja. Slišim, da so dopoldne med begunce razdelili kruh. Kako pa je to bilo možno? Potem, ko so po urah čakanja ljudje postali nemirni, ko je izbruhnil prepir in ko je bil nekdo zaboden, je policija popustila in jih pomirila tako, da je dovolila razdeliti kruh, ki ga je pripeljala lokalna pekarna. Torej je potrebno ljudi pustiti čakati in stradati do točke, ko jim popustijo živci. Da bi humano dovolili vsaj osnovno oskrbo še preden pride do nemira, pa ne pride v poštev.

Od daleč vidiva skupino beguncev, ki se približuje s hrvaške strani. Hodijo v koloni in prispejo do ograje, kjer jih pričakajo robocopi. Moški na čelu kolone želi spregovoriti z enim od policistov, ta pa mu nakaže, naj se ustavi. Kasneje se izkaže, da se je na hrvaškem ločil od družine. Ko prispejo do ograje, v tišini sedejo na tla. Nato posamezniki iščejo svoje družine, od katerih so bili ločeni na poti, starši tožijo, da so otroci lačni, prosijo, da jih pustijo naprej, saj se njihovi otroci ne počutijo dobro, moški prosi, da se za njegovo mamo zagotovi invalidski voziček, saj je ta, ki ga ima, polomljen. Neki ženski postane slabo, k njej gresta reševalca, slabo je prehranjena in dehidrirana, poleg tega doji. O ločenih družinah obveščava RFL (Restoring family links) enoto Rdečega križa, ki je pristojna za iskanje pogrešanih družinskih članov. Iskreno, brez prevelikega upanja na uspeh.

Po približno dveh urah policija preko prevajalcev skupino obvesti, da bodo odšli naprej in da naj se zvrstijo v kolono. Potem se nekaj časa ne zgodi nič. Vmes nama policist pripelje majhno deklico, naj jo peljeva lulat. Boji se, ne razume naju, zato pokličeva prevajalca, da jo pomiri. Ravno v tistem se množica začne pomikati naprej, vse se dogaja zelo hitro, temno je in ustrašiva se, da dekličine družine ne bova našli. Na srečo jo oče počaka ob strani in nekoliko si oddahneva.

Domnevava, da bo skupina pešačila do Dobove, kar je relativno blizu, nato se izkaže, da bodo odšli v Brežice, kar pomeni dobro uro hoje v temi. Ko se že voziva proti Ljubljani, dobim klic RFL enote Rdečega križa, na poti od Rigonc do Brežic so se izgubile tri majhne deklice, vse stare manj kot 10 let. Misel na tri otroke, izgubljene v temi, me za trenutek ohromi. Policija je že obveščena, a ker smo bili že prej v kontaktu, vprašajo še mene, če imam kakšno idejo, na koga se še obrniti. Pokličem naokoli, tudi tiste, ki so bili čez dan v Brežicah, in izvem, da je v Brežicah zelo kaotično in da se družine pogosto ločijo tudi znotraj centra. Močno upam, da se je zgodilo to. Kličem Rdeči križ naj vzame prevajalce in megafon in obvešča ljudi, da se iščejo tri punčke. Da bi jih le našli.

Pozno zvečer pridem domov, do jutra ne morem zaspati.