Poročilo iz Dobove

V petek, 27. novembra, smo bili v Dobovi – Sprejemni center Livarna.

Splošna opažanja:

Kljub vedno hladnejšemu vremenu, ostaja postopek v sprejemnem centru tak, da ljudje ob vstopu sicer najprej dobijo hrano (v vrečki), a morajo takoj v vrsto za registracijo, kjer potem čakajo različno dolgo (tisti, ki pridejo na vrsto zadnji, lahko tudi nekaj ur). Najprej policisti opravijo varnostni pregled, kjer nekaterim pregledajo tudi telefone, nato sledi registracija, ki se ne izvaja vedno v polni obliki (odvisno od dneva). Šele potem begunce napotijo v šotor, kjer se lahko usedejo ali uležejo na tla (na voljo so jim le odeje, ni nobenih klopi, miz ali ležalnikov) in pojedo hrano, ki so jo dobili ob vstopu v center.

Sprejemni center Livarna je bil preurejen in je nekoliko bolj primeren za zimske razmere (npr. asfaltirana tla v primerjavi z makadamom) kot prej, a vseeno ni primeren za zadrževanje ljudi za daljši čas (čeprav se je to dogajalo); zagotovljena bi naj bila tudi topla voda za umivanje, vendar niti umivalnic niti tople vode (še) ni. Opaziti je bilo, da še vedno zelo veliko ljudi pride povsem premalo oblečenih in s povsem uničenimi oz. raztrganimi čevlji, z odlepljenimi podplati, nekateri so še vedno v kakšnih poletnih copatih, eni so imeli celo nekaj številk premajhne čevlje, v katerih so težko hodili (premajhne športne copate so imeli nataknjene kot natikače).

Ta dan je do 15h popoldne prispel samo en vlak okrog 10.30 h, na njem pa je bilo 1000 ljudi; 540 jih je šlo na registracijo v sprejemni center Livarna, ostali so bili registrirani na železniški postaji. V Livarni so policisti prstne odtise jemali le redkim, odločb o dovolitvi zadrževanja niso izdajali, so pa vse fotografirali (kakšne razlage oz. pojasnila v zvezi s tem, da je praksa različna, nismo uspeli dobiti). Skupino, ki je bila registrirana na železniški postaji, so z avtobusi odpeljali čez Karavanke naprej v Avstrijo; skupina 540-ih, ki je bila v Livarni nekje od 11h, pa je okrog 14h šla na vlak za Jesenice. Potem je bil center prazen do prihoda naslednjega vlaka zvečer.

Kolegi na železniški postaji so zelo dobro skrbeli, da se družine niso ločevale, v Livarni smo iskali samo enega polnoletnega fanta in ga tudi našli (potem je tudi njegova družina prišla v Livarno). Vprašanje pa je ali oz. kako RFL enota Rdečega križa deluje, kajti ta dan sta bili samo 2 osebi zadolženi za združevanje družin in obe sta bili na železniški postaji, medtem ko v Livarni niso imeli nikogar. Sicer ta dan ni bilo večjih težav, ker sta bila v celem dnevu napovedana le dva vlaka in zelo majhno število beguncev v primerjavi s prejšnjimi dnevi; ampak kak drug dan, ko je beguncev več, je prostovoljcev v ekipi RFL premalo. Zelo veliko pri združevanju družin in iskanju družinskih članov pomaga osebje UNHCR.

Težave, ki bi jih izpostavili:

V sprejemnem centru Livarna je bilo vseh 540 ljudi po registraciji v enem šotoru in so imeli dostop samo do prvih 6 wc-jev, do ostalih wc-jev, ki so na drugi strani centra pa niso mogli. Tisti, ki so zadnji prišli čez registracijo in do šotora, so se pritoževali, da so vsi wc-ji že umazani, prosili so nas, če lahko gredo na wc kam drugam, a to žal ni bilo možno, saj je policija šotor z begunci tako ogradila, da so imeli zelo omejeno gibanje. Dostopa do tekoče vode niso imeli, čeprav je le-ta v centru zagotovljena – a le na drugi strani centra, kamor pa beguncem ni bilo dovoljeno iti (vmes so postavljene ograje). V zimskem času zgolj mrzla voda, ki je trenutno tam zagotovljena, tudi ni primerna za umivanje. V skladišču / šotoru Rdečega križa je bilo na voljo veliko čistilnih robčkov, vendar nismo videli, da bi jih kdo ljudem razdelil.

Ta dan je kljub izredno “mirnemu” dnevu in zelo majhnemu številu beguncev opaziti zelo slabo koordinacijo med humanitarnimi organizacijami v sprejemnem centru glede razdelitve dela in dajanja navodil svojim prostovoljcem (za to je bilo veliko časa, saj je bil skoraj do 11h sprejemni center prazen). Ko so že pripeljali prvi avtobusi, nekateri prostovoljci še vedno niso vedeli, kaj naj delajo, rekli so, da niso dobili nobenih navodil. Nekateri prostovoljci Rdečega križa so delili hrano, drugi pa so čakali, da jim kdo pove, kaj naj delajo. Nekateri so nato bili veseli predloga, da naj delijo obleke, obutev in druge stvari, ki so v “skladišču” RKS (npr. otroška hrana, plenice, robčki, dude, mleko v prahu itd.). Povedali smo jim, da naj redno hodijo v šotor, kamor policija pošlje begunce po registraciji, ker oni sami do skladišča (šotora RKS) ne morejo. Tudi tega nekateri niso vedeli, verjetno so bili v vlogi prostovoljcev prvič, nihče pa jim ni podrobno razkazal sprejemnega centra, skladišča in podal navodila za delo. Obleke so pomagali potem deliti nekateri prostovoljci RKS, na koncu tudi Slovenske filantropije, predvsem pa so bili zelo dobrodošli prostovoljci iz tujine, ki so pomagali preko madžarskega Karitasa (povedali so, da jim je ena tuja zdravnica pomagala do takega dogovora, da so sploh lahko kot prostovoljci pomagali v centru), saj so vsi govorili tudi arabsko. V veliko pomoč so zdravniki in prostovoljci iz tujine, ki govorijo arabsko, saj bi prevajalcev vedno potrebovali več, kot jih je dejansko na voljo (v sprejemnem centru Livarna sta po navadi dva – eden za arabski jezik in eden za farsi).

Sistem razdeljevanja oblek, plenic, otroške hrane, mleka itd. je slab. Če prostovoljci ne hodijo redno v šotor, kjer so begunci, preverjat, kaj kdo potrebuje, ljudje nimajo dostopa do ničesar (skladišča pa so polna). Kot kaže, če koordinatorji prostovoljcem izrecno ne dajo navodil in razdelijo naloge, nekateri sami ne vidijo potreb beguncev oz. se ne lotijo ničesar samoiniciativno. Npr. nihče ta dan ni pomislil na to, da bi lahko v šotoru majhnim otrokom delili posebno otroško hrano (frutkov je bilo veliko) ali dojenčkom mleko v prahu, ki ga je tudi bilo za vse dovolj, v skladišču so bile tudi flaške, dude, plenice, mokri robčki in še kaj. Nekaterim prostovoljcem smo pokazali, kje v skladišču se vse to nahaja in jim predlagali, da skrbijo še posebej za to, vendar je kasneje bilo opaziti, da tega ni nihče delal, saj so vsi razdeljevali obleke in obutev, kar je bilo precej zamudno (veliko časa se porabi na iskanje v skladišču, saj ni bilo pravih številk ali pa sploh ni bilo iskanih artiklov). Prostovoljcev je bilo vsekakor premalo, da bi lahko oskrbeli vse ljudi, ki so kaj potrebovali v relativno kratkem času, ki so ga preživeli v centru (do največ 3 ure).

Nekaj težav je bilo pri spremljanju beguncev k zdravniku. Prostovoljci iz tujine, ki so govorili tudi arabsko, so nameravali prevzeti predvsem to nalogo, kar je bilo tudi najbolj smiselno, vendar so nam povedali, da jim policija ni dovolila beguncev spremljati iz šotora na eni strani centra v zdravniški šotor na drugi strani in so jim policisti rekli, da naj zdravnik pride do beguncev. Prostovoljci si niso upali vztrajati, temveč so o problemu povedali nam. Mi pa smo brez težav pomoči potrebne lahko spremljali do šotora madžarskega Karitasa, kjer je delala ena zdravnica prostovoljka, ki prav tako govori arabsko. Enega mlajšega moškega je napotila v bolnico in s policijo smo se dogovorili, da gre z njim tudi brat, saj sta potovala sama. V bolnici so ga oskrbeli in vrnila sta se pravočasno, da sta s skupino pot nadaljevala proti Avstriji.

V veliki večini je bil v Livarni odnos policistov in vojakov korekten, s strani nekaterih človeški ali celo prijazen, ampak še vedno (to se opaža na dnevni ravni) se nekateri policisti in vojaki brez razloga derejo (agresivno, žaljivo) na ljudi, ko ti sploh ne vedo, kaj se od njih pričakuje in potrebujejo zgolj informacijo ali pojasnilo. Če opišemo le en primer: po registraciji policija begunce napoti v šotor, vendar tam ni bilo prevajalcev, tako so nekateri le iz kretnje policistov lahko sklepali, kam morajo iti; pri vhodu v šotor je bila postavljena ograja in za njo policist in vojak, ki sta najbrž imela nalogo »stražiti«, da bodo res vsi šli v šotor; prostovoljci in drugi smo ves čas premikali to ograjo, da smo lahko iz šotora z begunci prišli v sosednji šotor skladišče RKS; nekateri, ki so nas prosili za obleke ali čevlje, so mislili, da lahko gredo z nami in takoj, ko so izstopili iz šotora ali se približali ograji, so bili deležni vpitja. Opaziti je tudi, da drugi prisotni (policisti ali vojaki, tudi nadrejeni), ki imajo sami povsem drugačen – korekten – odnos, na neprimerno vedenje svojih kolegov ne reagirajo.

Prevoz ljudi na relaciji med železniško postajo in sprejemnim centrom Livarna, ki je zelo kratka, izgleda tako, da policija čim več ljudi dobesedno natrpa na LPP avtobuse, čeprav bi manj polni avtobusi lahko večkrat peljali na tej kratki razdalji. Med begunci so ljudje zelo različnih starosti, nekateri bolni, utrujeni ali tudi gibalno ovirani in jim to vstopanje v nabito polne avtobuse predstavlja dodatni napor in stres. Ne vidimo razloga, zakaj policija nadaljuje s to prakso. Kljub temu, da se pri vkrcavanju na avtobuse pazi na to, da se družin ne ločuje, je po drugi strani tudi pri tem še vedno prisotno vpitje (tudi žaljivo dretje) nekaterih policistov, ki tako ustvarjajo stresno situacijo povsem po nepotrebnem.

Ta dan (podobno kot ostale dni) smo opazili naslednje težave z oblekami oz. zalogami v skladišču/šotoru RKS: manjkalo je čevljev vseh sort – za otroke, ženske in še posebej za moške, ni na voljo pravih številk in v škatlah je kar nekaj neprimernih čevljev (pa toplejše vreme); predlog za humanitarne organizacije: neprimerne obutve naj v sprejemne centre sploh ne nosijo oz. naj sedaj odnesejo stran, da ne dela gneče, in naj začnejo spet aktivno zbirati ZIMSKE čevlje; manjkalo je moških in ženskih hlač različnih velikosti, bilo je nekaj neuporabnih moških “svečanih hlač na rob” iz zelo tankegam materiala in le zelo velike številke; prav tako ni bilo nogavic (različne velikosti) in zimskih jaken / bund predvsem za moške. Skladišče / šotor RKS sicer res izgleda dobro založen, vendar je tam veliko neuporabnih stvari. Potrebno je artikle sortirati in izločiti vse neuporabno, da se naredi prostor za zbiranje novih donacij ZIMSKIH čevljev in oblek (predvsem bund). Ravno te dni, ko je število beguncev in prihodov na dan zelo majhno, je za to dovolj časa.

Ker so temperature že veliko nižje (in prihajajo še bolj mrzli dnevi), so se ljudje po registraciji več zadrževali znotraj šotora kot zunaj in opazili smo, da so nekateri začeli kaditi v šotoru (poleg otrok, dojenčkov, bolnih). Ko smo enemu izmed beguncev rekli, da ne sme kaditi znotraj šotora in naj gre ven, je prižgan cigaret vrgel na tla brez da bi ga ugasnil. Zahtevali smo, da nemudoma še prižgan cigaret pobere s tal in odnese ven, kajti povsod po tleh je polno odej, oblek ali vrečk in hitro se lahko kaj zažge. Potrebno bi bilo pripraviti napise v različnih jezikih, da je v šotorih prepovedano kajenje in obvestiti tudi vse prostovoljce, da so pozorni na to in ljudi opozarjajo, da naj ogorkov ne mečejo v šotoru na tla.