Poročilo iz Dobove

V četrtek, 19. novembra, smo bili v Dobovi – Sprejemni center Livarna.

Zjutraj ob osmi uri je bilo v centru približno 450 ljudi. V Slovenijo so prispeli z vlakom ob 7. uri.  Nov vlak je bil napovedan za 9. uro. Do 80.30 je potekala registracija. Po že zaključeni registraciji sta nas za pomoč prosili dve družini, obe iz Afganistana. Mož je pogrešal ženo, moški pa svoja brata, od katerih je bil eden še mladoleten, ločili so se na postaji. Obvestili smo RFL enoto na železniški postaji, a izvedeli, da je skupina že nadaljevala pot z vlakom proti Jesenicam. Lahko smo jim le svetovali, da se ponovno obrnejo na Rdeči križ v Avstriji. Železniška postaja tako ostaja glavna točka ločevanja družin, na splošno je mantra policije, da gredo vsi tako ali tako na isto mesto, popolnoma zgrešena.

Malo pred deveto res pripelje nov vlak. Policija zato begunce, ki so že v centru namesti v šotor na desni strani, ki je najbližje obračališču avtobusov. Ljudje sprva mislijo, da bodo odšli dalje, zato se vsi hitro pričnejo pomikati proti izhodu. Prevajalci jih obvestijo, da bodo  še nekaj časa tu, begunci vseeno čakajo ob ograji.

Ob pol desetih začnejo prihajati avtobusi, skupina naj bi štela okoli 400 ljudi in bodo kasneje najverjetneje odšli z vlakom proti Jesenicam. Tisti, ki so bili v centru že pred tem, bodo šli najverjetneje na Šentilj.  Ob 10.30 prispe manjša skupina (do 100), ki naj bi po registraciji odšla nazaj na železniško postajo in naprej na Šentilj.

Novi begunci v center vstopajo skozi zelen šotor za razdeljevanje hrane, kjer dobijo vrečko z dvema rezinama kruha, marmelado, jabolkom, konzervo rib in plastenko vode, nekaj stvari pa je na voljo samopostrežno, npr. mleko.  Potem ko vsi dobijo hrano, šotor podrejo in ga nadomestijo z novim plastičnim belim šotorom, ki bo bolj primeren hladnejše oziroma bolj deževno vreme. Begunci svojo pot skozi center nadaljujejo skozi šotor na levi strani, šotor za varnostni pregled, šotor za registracijo in nato v zadnji desni šotor, od koder jih kasneje premestijo spet na avtobuse. Danes je potekala polna registracija, vključno z jemanjem prstnih odtisov in fotografiranjem. Sprašujejo jih, koliko denarja imajo pri sebi.

V šotoru za registracijo dlje časa zadržijo afganistanskega moškega in njegovo družino, saj ob registraciji schengenski informacijski sistem zazna, da je moški v Nemčiji prijavljen kot pogrešana oseba. Kontaktirajo Nemčijo, da pošlje fotografije pogrešane osebe, traja nekaj ur, nato se izkaže, da ne gre za isto osebo. Ker medtem že vsi begunci zapustijo center, jih z avtobusom na železniško postajo peljejo posebej. Postavi se vprašanje, kolikokrat gre za pomoto v identiteti posameznika tudi v zadevah z bolj neprijetnimi posledicami kot je prepoved vstopa v Schengen.

Za razliko od prejšnjih dni, ko so iz skupine ločevali državljane Maroka in tudi Somalije, ki so jih potem skušali vrniti na Hrvaško, danes takšnega ločevanja v Livarni ni bilo.

V šotorih ni postelj, danes so si begunci po tleh razprostrli samo odeje. Ogrevan naj bi bil samo desni šotor, zato naj bi jih ponoči iz drugih šotorov premeščali tja.

V kratkem se pričakujejo vtičnice za polnjenje telefonov in morda celo wifi, oboje je res nujno potrebno, že zaradi združevanja družin, ki se lahko povežejo med sabo preko Vibra, Whatsappa, itd.

Ob 11h pričnejo skupino 460 beguncev (tisti, ki so v centru že od jutra in nekateri, ki jih pošljejo naprej prednostno kot je družina z otrokom z mišično distrofijo) nameščati na avtobuse, šli bodo na vlak proti Šentilju. Dobimo informacijo, da do 14h zagotovo ne bo novega vlaka. Malo kasneje pa, da se nov vlak pričakuje točno ob 15. uri. Ob našem odhodu  nekaj čez 15. uro novega vlaka še ni bilo.

Za drugo skupino je bilo najprej predvideno, da bodo odšli naprej okoli 15. ure, nato se odhod premakne na 13. uro, center se izprazni in okoli 530 beguncev odpeljejo na vlak za Jesenice.

Odnos policije je bil večinoma zelo korekten, odstopali so le posamezni policisti. Poveljnik policistov je dovolil, da gredo pred premeščanjem na avtobuse v šotor prevajalci in vnaprej obvestijo ljudi, da bodo šli naprej in da pomagajo pri oblikovanju vrst in pri preprečevanju ločevanja družin. Pri realizaciji pa se je zapletlo. Medtem ko je bil eden od policistov zelo razumevajoč do družin in je mirno skrbel, da so se samski moški razvrstili v eno kolono, družine pa v drugo, je bilo nekaj zelo nestrpnih, vpili so na ljudi, eden od njih je celo hotel vso družino, ki je želela stati skupaj, poslati na konec vrste.  Najbolj kritična pa je točka vstopanja na avtobuse. Veliko vpitja na družine, ki čakajo družinske člane, opazili smo grobo odrivanje s strani voznika avtobusa, brez razloga. Ljudje se zmedejo in ustavijo, ko vidijo že popolnoma nabit avtobus, policija pa jih še vedno priganja noter. Avtobusi so napolnjeni čez vsako mero.

Nenavadno je razmerje med prostovoljsko skupino pod okriljem Slovenske filantropije in tisto pod okriljem Rdečega križa. Prostovoljci SF naj bi nudili asistenco beguncem pri prihodu v center, npr. prenašanje njihovih stvari, vse ostalo pa le, če bi Rdeči križ potreboval pomoč. To v praksi efektivno pomeni precej malo dela in njihova prisotnost v centru ni uporabljena tako kot bi lahko bila. Po drugi strani je bilo slišati pripombe, da prostovoljci Slovenske filantropije le postavajo. Očitno je, da je potrebno na novo vzpostaviti sodelovanje in poskrbeti za dobro koordinacijo in vključitev vseh prostovoljcev.

Opazili smo, da je bilo v skladišču precej oblačil, vendar le nekaj otroških čevljev, nekaj parov ženskih in skoraj nobenega para moških čevljev. Štirje Afganistanci so tako ostali brez. Klicali smo Adro, a tudi njim primanjkuje, bodo pa pripeljali, kar imajo.