Poročilo iz Brežic

V petek smo bili v Brežicah.  Naša opažanja so:

1) Sprememba plana v Brežicah in pomanjkanje informacij:

Zjutraj in dopoldne so policisti rekli, da se center Brežice zapira in bodo samo še odpeljali ljudi, ki so tam, potem se počisti in zapre. Takšne informacije so imeli tudi na CZ in baje so glede na te informacije zaloge hrane in vode usmerili drugam. Tekom dneva so nato pripeljali trije polni avtobusi in nato še štirje polni avtobusi (policisti niso točno vedeli, koliko je bilo ljudi, med 400 in 500) in te ljudi so postavili zunaj za ograje in nihče ni vedel, a bodo čakali na registracijo ali na drug prevoz ali bodo morali ostati čez noč tam. Policija tam ni bila vnaprej obveščena o prihodu teh dveh skupin, prav tako niso vedeli, če bodo z avtobusi pripeljali še več ljudi. Ta sprememba “načrta” je bila presenečenje za policijo in za CZ in na CZ na to niso bili pripravljeni (hrana, voda).

Velik problem je bilo vsesplošno pomanjkanje informacij, saj beguncem na nobeno vprašanje nismo znali/mogli odgovoriti (kaj čakajo, koliko časa še morajo čakati, zakaj ne smejo naprej, kdaj bodo avtobusi prišli, zakaj ne dobijo vode in hrane, kdaj bodo dobili vodo in hrano, zakaj so jih dali v ogrado kot da niso ljudje, kako lahko pustimo vse (tudi otroke oz dojenčke) zunaj na mrazu…)

2) Nastanitev/zadrževanje:

Zjutraj naj bi v Brežicah po podatkih policije bilo okrog 1000 ljudi, ki so tam preživeli noč. Nekateri, ki so bili zunaj v ogradi (dobesedno), so morali na registracijo (tam v Brežicah) in so na le-to čakali po celi noči še danes več kot 7 ur, danes od jutra do 15.20 niso dobili nič vode in hrane. Drugi, ki so bili za drugo ograjo, pa so brez registracije šli na avtobuse in so jih odpeljali v Šentilj. Avtobusi so prihajali tekom dneva, ampak je približno 150 ljudi, ki so na vrsto prišli zadnji, tam za ograjo čakalo po celi noči danes še več kot 7 ur (kolikor sem jaz bila tam). V tem času niso dobili nič vode in nič hrane. Dve novi skupini (400 – 500 ljudi) so pripeljali tekom dneva iz Rigonc in jih “namestili” (kar sploh ni primerni izraz) zunaj znotraj ograje, v katerem so šotori. Ker ljudje niso vedeli, kaj se dogaja, zakaj so tam, kaj čakajo in kaj bo sledilo, so večinoma ostali zunaj (tudi z otroki), niso se zadrževali v šotorih. V tem zunanjem delu ljudje kurijo, da se grejejo, a ko nimajo drugega, kurijo tudi plastiko, kar pa je nevarno, še posebej za tiste, ki že imajo težave z dihanjem (so tudi otroci z astmo tam v tem delu).

Ker se ljudi dolgo zadržuje in so vsi nestrpni in bi radi čim prej šli, je na eni točki prišlo do prerivanja oz. konflikta pri spuščanju ljudi iz ograje za na avtobus. Sama nisem videla, kaj točno se je zgodilo, sem slišala le dretje (s strani vseh, beguncev in policistov) in jokanje otrok, takoj za tem pa so nezavestnega mladega moškega s poškodovano glavo (krvavel je) prinesli v ambulanto in po nujni oskrbi so ga odpeljali v bolnišnico. Ob tem so vsi postali še bolj napeti, še posebej policisti.

Odsotnost večjih ogrevanih kapacitet v Brežicah je velik problem zaradi mraza, še posebej če bi/bo deževalo. Ob prihajajoči zimi gre za preživetje. Če se center v Brežicah ne bo zaprl in tudi ne bo zagotovljenih dovolj ogrevanih prostorov (bivalne enote, kontejnerji, šotori, hangarji), je smiselno razmisliti o uporabi obstoječih občinskih večnamenskih prostorov. Še posebej absurdno in povsem nesprejemljivo pa je, da je več nastanitvenih centrov po Sloveniji praznih medtem, ko v Brežicah  ljudje spijo zunaj na mrazu.

3) Hrana in voda:

Problema sta še vedno (po vseh teh dneh opozarjanja na isto!) predvsem plan razdeljevanja hrane in odsotnost tople hrane. Ljudje, ki so šli na registracijo, so potem dobili tudi hrano, vodo in čaj. Problem je v tem, da tisti, ki so zunaj preživeli že noč in so potem čakali na avtobuse ali na registracijo še cel dan, niso dobili ničesar – niti vode – vsaj do 15h. Le za nekaj dojenčkov smo lahko uredili mleko. Ljudje so prosili za vodo in hrano (vsaj za otroke) ves čas. Policija je delitev vode in hrane dovolila in k temu tudi spodbujala, a so nam prostovoljci RKS in Karitasa rekli, da ne smejo ničesar zunaj deliti, če vodja CZ tega ne odobri. To pa se do 15h ni zgodilo, kljub temu, da so vmes sporočili, da imajo dovolj za vse. Sistem razdeljevanja hrane in vode je nujno potrebno spremeniti. Trenutno se hrano deli po registraciji, ta pa je ravno največji zamašek, saj vsakemu izdajo odločbo o zadrževanju, kar traja. Tekom celega dneva smo pritiskali, naj začnejo hrano razdeljevati v ogradah na prostem. Najprej so vsi govorili, da je za to odgovoren koordinator s CZ, ta je nato povedal, da jih je presenetila sprememba načrta (da se center Brežice ne zapira) in da bodo delili, ko zagotovijo vsega dovolj. Nato se je zgodila še bolj absurdna situacija, da so vodo odnesli praktično do ograd, niso je pa razdelili ljudem, pustili so jo na enem kupu. Prostovoljci, ki so jo pomagali tja zložiti, so rekli, da je niso delili, ker naj bi jo (po navodilih) delili skupaj s hrano, ki so jo pa šele pripravljali (še vsaj eno uro se nič ni delilo). To je popolnoma nesmiselno in se je zdelo, da so se želeli zgolj izogniti “dvojnemu deljenju”.

Sistem deljenja naj se spremeni tako, da bodo ljudje ob prihodu v sprejemni center dobili vodo in hrano takoj ob vstopu. RKS, ki je ključen za preskrbo, je nastanjen v desnem delu policijske postaje, ob registracijskem šotoru. Večina ljudi pa se nahaja na ograjenem delu na prostem na levi strani za policijsko postajo. Tam so samo RKS ekipe nujne pomoči. To bi bilo treba ne nujno prostorsko, ampak funkcijsko obrniti tako, da bi ljudje najprej prišli do RKS, medicinske pomoči, hrane, vode, oblačil, nato pa čakali na registracijo – če že mora biti.

Drug problem pa je, da ni tople hrane oz. kot vemo, so topli obroki samo v nastanitvenih centrih, v sprejemnih pa ne. Ljudje pa prihajajo ravno v sprejemne centre premraženi, tam se jih dolgo zadržuje in ponoči spijo zunaj. V sprejemnih centrih je nujna ureditev toplih obrokov.

4) Ločevanje družin:

Policisti so dovolili, da so se družine, sorodniki oz. skupine, ki so skupaj potovale, čakale, ko so šli na avtobuse. To se je zgleda nekoliko izboljšalo od prej. Je pa bilo slišati zelo veliko pritoževanja in nerganja policistov in tudi komentarjev v smislu “seveda, vsi so familija” ali “kaj bomo zdaj vsakega čakali” ali “itak grejo vsi v Avstrijo”. Največje težave so bile povezane z obiski zdravnikov ali bolnišnice. Dve ženski z dvema dojenčkoma in enim majhnim otrokom so pripeljali iz bolnišnice Brežice nazaj v center – po dveh dneh. Iskali sta svoja moža, ki z njima v bolnico nista smela, sedaj pa nismo vedeli niti približno, kam so ju tekom teh dveh dni odpeljali. Iz Rigonc, kjer zdravnikov ni, so v Brežice pripeljali žensko z dojenčkom, ki je rabil pomoč. V Rigoncah je ostal njen mož s še dvema majhnima otrokoma. Ženski so rekli, da jo peljejo le k zdravniku in jo bodo pripeljali nazaj k možu. V Brežicah je bila približno 2 uri, vmes so iz Rigonc ljudi z avtobusi vozili na druge lokacije (tudi v Brežice) in potem se več ni vedelo, kam je šel mož z otrokoma. Iskanje se je sicer nadaljevalo in nimam informacije, a so uspeli družino združiti.

Še vedno ni znano, ali sistem združevanja družin RKS deluje ali ne. Veliko je improvizacije. Če bi bila družina postavljena na prvo mesto, bi se to manj dogajalo.

5) Prevajalci:

Prevajalcev je premalo hkrati pa so nepogrešljivi in pogosto ključni za rešitev neke situacije. V Brežicah so bili 2 do 3 prevajalci (2 sta bila prisotna ves čas) za arabski in farsi jezik, ki smo jih potrebovali in uporabljali vsi tam prisotni. Vsi ti prevajalci so bili sodelavci UNHCR. Ko so zdravniki nujno potrebovali prevajalca, se je tam lahko zadržal zelo dolgo časa in med tem ni bilo možno z veliko večino beguncev komunicirati. To je oteževalo tudi iskanje družinskih članov.

Država bi morala prevajalce zagotoviti v vseh sprejemnih in nastanitvenih centrih. Za velik center, kot so Brežice, bi jih potrebovali vsaj 4 ali 5 za arabski, farsi in tudi za druge jezike.

6) Internet:

Zagotovitev wi-fi točk je potrebna, ljudje zelo sprašujejo po tem, tudi pri ločenih družinah bi bilo to v veliko pomoč, na kar so opozarjali tudi ljudje sami.

7) Policistov in vojakov je bilo v Brežicah ogromno – preveč, še posebej glede na to, da je bilo zjutraj tam “samo” okrog 1000 ljudi tekom dneva pa okrog 700. Tako veliko število policistov in vojakov je res dajalo vtis “izrednih razmer” in nekakšne izredne “varnostne situacije” – kar pa sploh ni bilo res. Nekateri begunci so nas spraševali, če se jih res tako bojimo, da so tam sami policisti in vojaki, oni pa so zaprti za ograjo, kot da niso samo ljudje. V tem delu, kjer ljudje čakajo zunaj za ograjami, ni bilo pa nobenih prostovoljcev (razen RKS ekipa nujne pomoči). Na drugi strani policijske postaje, kjer se izvaja registracija in so stacionirani zdravniki, RKS in CZ, pa je momente izgledalo, kot da je prostovoljcev celo preveč oz. nekateri niso vedeli pri čem naj pomagajo (ker do ljudi za ogradami sploh niso šli, da bi videli, kako je tam).

Sistem je sicer res vzpostavljen, ima pa mnogo lukenj in potreb za izboljšave. Potrebne je tudi več pripravljenosti za izboljšave, predvsem hitrejše reagiranje na situacije in sprotno prilagajanje v korist beguncem. Nesprejemljivo je zadrževanje ljudi na prostem, še posebej ponoči (pa tudi podnevi). Sprejemni center Brežice na sploh ni primeren, še posebej pa ne za daljše zadrževanje ljudi in bi ga bilo potrebno res zapreti in poiskati alternativo ali temeljito preurediti. Trenutno stanje je grozljivo.