Populizem in afektivna vladnost

Na sociološkem srečanju, ki se te dni odvija online, smo predstavili rezultate raziskave o populizmu, medijih in migracijah. Populizem smo analizirali kot pojav »afektivne vladnosti«, s katero populistična desnica razgrajuje državne in institucionalne strukture, ustvarja antagonistično vizijo sveta, poglablja neenakosti in demonizira manjšine.

Povzetka prispevkov:

Mojca Pajnik, Birgit Sauer, Iztok Šori, Daniel Thiele
Populistična afektivna vladnost politične desnice: primerjalna analiza parlamentarnih razprav o migracijah v Avstriji in Sloveniji

Članek izhaja iz predpostavke, da demokratični boj za (državno) oblast ni sestavljen samo iz izmenjave racionalnih argumentov, ampak je sam po sebi emocionalen. Desni populistični in nacionalistični afektivni diskurz lahko ustvarja strankarski politični kapital s širjenjem strahu, pa tudi z antagonističnimi razlikovanjem med zdravim razumom ljudi, tj. »mi, tu spodaj«, predstavami o oddaljenem političnem razredu »tam zgoraj« in z reproduciranjem »drugih«, migrantov in beguncev, ki prinašajo grožnjo. Ti diskurzi so se intenzivirali po letu 2015 z »migrantsko krizo« po vsej Evropi, tudi v Avstriji in Sloveniji, državah na balkanski migracijski poti. V prispevku analiziramo nacionalne populistične mobilizacijske in komunikacijske strategije s fokusom na afektivni vladnosti. Katere diskurze so populisti politične desnice mobilizirali v Avstriji in Sloveniji od leta 2015, ko sta obe državi po nujnem postopku sprejemali zakonodajo za omejitev pravic migrantov? Kako populistične antagonizme (kot so antielitizem, osredotočenost na ljudi in poustvarjanje »drugega«) sooblikujejo afekti? Kako stranke ustvarjajo ekskluzivno in izključujoče čustveno ozračje? In do kakšnega upravljanja ljudi in vladovanja vodi komuniciranje afektivnih populističnih antagonizmov?

Marko Ribać
Populizmi: neenakosti v diskurzivni konstrukciji političnih problemov

Prispevek nadgrajuje zgodnje ugotovitve Paula Taggarta (2000) o “kameleonski naravi” populizma in pokaže, da se ta manifestira v skladu z institucionalnimi okviri, načeli in mehanizmi, ki prevladujejo v diferenciranih nacionalnih družbenih poljih. Avtor populizem konceptualizira kot (primarno) komunikativno ali diskurzivno (tj. retorično) pojavnost, populistično prakso pa razume kot sistematično diseminacijo prepričljivih antagonističnih komunikativnih form (npr. okvirov), uporabljenih v namene strateške politične mobilizacije agensov. V nadaljevanju prispevka avtor pokaže na logiko maksimizacije (glasov, občinstev) ter preseke (s tem pa tudi razlike) v populizmih pripiše dominantni vlogi in vplivu te logike na mehanizme in organizacijska načela družbenih polj: političnega polja, novinarskega polja, polja civilnodružbenih organizacij itd. Logika maksimizacije in mešanica profesionalnih institucionalnih praks, ki generirata razlike v populizmih, te razlike proizvajata predvsem v retoriki, vsebini in številnih slogih populističnega diskurza, ki nastajajo znotraj diferenciranih družbenih polj.