Policija s kaznimi preganja brezdomce

Kaznovanje in preganjanje brezdomnih lahko primerjamo s t. i. politikami ničte tolerance, ki v kaznovanju ne prepoznavajo individualnih in intimnih okoliščin posameznikov. V 18. in 19. stoletju so zakoni za preprečevanje nalezljivih bolezni vključevali politike »čistih ulic«, s katerimi so izpostavili in nesorazmerno kaznovali najbolj ranljive populacije in njihovo »nemoralno vedenje« in danes očitno ni nič drugače. Kaznovanje brezdomnih, ker se zadržujejo na ulicah, pri čemer mnogi na ulicah živijo, je zavrženo dejanje avtokratske oblasti. Oblasti, ki se v epidemiji loteva izbrisa vseh, ki jo motijo, ob nevladnih organizacijah in medijih tudi najbolj ranljive družbene populacije.

Brezdomni na ulici oblikujejo svojevrstna skupna, ulična gospodinjstva. Skupaj živijo in skupaj organizirajo vsakdan. Problem ukrepov v prvem valu epidemije, ki se zdaj v drugem valu ponavljajo in zaostrujejo, je, da omejujejo skupno gospodinjstvo na predstave o tradicionalni družini kot »osnovni družbeni (reproduktivni) celici«. »Prave« družine se lahko gibajo, »neprave« skupnosti pa so kaznovane.

Ukrepi kršijo pravico do zasebnega življenja, v katerem ljudje družbeno realnost soustvarjamo skozi sklepanje različnih intimnih odnosov. S kaznovanjem brezdomnih se prepovedujejo človeški stiki, namesto da bi krepilo ukrepe socialnega vključevanja. Na podlagi preteklih raziskav o kaznovalnih politikah in marginaliziranih skupinah lahko sklepamo, da kaznovalne strategije čistih ulic negativno učinkujejo ne samo na ranljivo populacijo, kar povečuje mnoge individualne stiske, ampak tudi na širšo družbo – utrjujejo se negativna stališča javnosti, češ da so brezdomni sami krivi za svoj položaj; »lenuhi, naj grejo delat«. Kot nam v Kraljih ulice razkrivajo sami brezdomci in brezdomke brezdomstvo ni posledica osebne krivde, ampak družbene, socialne in ekonomske izključenosti v več pogledih, ki pogosto sovpade s pomanjkanjem dostojnega in varnega bivališča.

Protivirusni ukrepi bi bili ukrepi za zaščito brezdomnih, če bi se usmerjali v zagotavljanje osnovnih človeških potreb kot sta potreba po varnem bivališču in človeškem stiku. Takšne usmeritve podpira tudi nedavna študija, objavljena v priznani znanstveni reviji The Lancet, ki je pokazala, da se med brezdomno populacijo virus počasneje širi v hostel namestitvah, ki brezdomnim omogočajo tudi več zasebnosti, kot v zavetiščih, kjer so ležišča skupna. Znanstveniki so izpostavili, da je primeren ukrep za zajezitev virusa ravno povečevanje varnih bivališč.

Izstavljanje glob brezdomnim, ker se zadržujejo na ulici, pomeni teptanje njihovega dostojanstva. V danih razmerah bi potrebovali nasprotne usmeritve, namesto izdajanja glob bi oblastniki lahko angažirali policiste v akcije ozaveščanja in pomoči brezdomnim.