“Pogrešam drugačen pristop k pravu in tudi pristop k prosilcem”
1. 10. 2015 | Človekove pravice in manjšine
“Glede na to, kako danes potekajo migracije, je črta med tem, kdo je ekonomski migrant in kdo je begunec, zelo tanka. Veliko ljudi prihaja iz, kot je zdaj popularno reči, propadlih držav (failed states), kjer je nasilje vsakodnevni pojav, kjer razne milice izvajajo represijo, kjer se zaradi kaotičnih razmer ne da normalno živeti. Pri tem je zelo težko potegniti črto med ekonomskim migrantom in beguncem po ženevski konvenciji. Menim, da nas razmere silijo v premislek o tem, ali je to sploh še primerno. Številni opozarjajo, da bi morali meje preprosto odpreti in da se razmere glede prihodov ne bi bistveno spremenile. Tisti, ki danes hočejo oditi, tako ali tako odidejo na tak ali drugačen način, toda problem je, da jih veliko umre, ker so poti nevarne. Če bi meje odprli in omogočili prevoz, vsega tega ne bi bilo. Migriralo bi še vedno enako število ljudi kot nekoč, ko so množice odhajale v ZDA z ladjami. Seveda je bil tam sprejemni center, toda na koncu so sprejeli vse. Ideje o odprtju meja so pomembne, zato da se premisli obstoječa migracijska in azilna politika.
Tudi današnje meje niso nekaj samoumevnega, ampak so jih postavili šele po prvi svetovni vojni. Ne obstajajo od nekdaj, smo se pa nanje tako navadili, kot tudi na potne liste in vizume, da mislimo, da so od nekdaj. Verjetno pa obstajajo alternativne možnosti, kako je mogoče upravljati ta svet. In zagotovo obstaja možnost življenja brez meja, brez potnih listov in brez razlikovanja, kdo je kakšen migrant, in sploh, kdo je zakonit ali ne. Tu je še ogromno prostora za premislek in v tem trenutku nimamo odgovora, kako naj bo to videti. Je pa zagotovo veliko stvari narobe s sistemom, ki ga imamo danes.”
Intervju z dr. Nežo Kogovšek Šalamon v celoti
