Pismo podpore osebam z izkušnjo posilstva, ki doživljajo poniževanje v sodnih postopkih

Posilstvo je eden najhujših posegov v fizično in duševno integriteto človeka in lahko pusti posledice, ki posamenici_ku preprečujejo okrevanje in so lahko vseživljenjske. Doživljajo ga večinoma ženske, vendar so žrtve tudi moški in transspolne osebe. V preteklosti je bila toleranca do posilstev dokaj velika, saj je prevladovalo prepričanje, da ženske nimajo pravice odreči spolnosti moškim, katerih spolni nagon naj bi bil tako močen, da ga ne morejo nadzorovati in obvladovati. Ženske naj bi posilstvo izzivale s svojim vedenjem, oblačenjem, pitjem alkohola, kajenjem ali kako drugače. Menile_li smo, da so takšna, skrajno patriarhalna prepričanja res že stvar preteklosti in da je ob tolikih raziskavah, knjigah in strokovnih izobraževanjih o nasilju (tudi spolnem), ki so danes na voljo, ta vednost že vtkana v profesionalno ravnanje slovenskih institucij, če že ne v našo kulturno in družbeno zavest. Čeprav v vsakdanjem življenju slišimo izkušnje žensk, ki so v postopkih različnih institucij, še sploh sodstva, doživljale poniževanja in sramotenja zaradi preživetega posilstva, predvsem v obliki nesramnih in žaljivih vprašanj in komentarjev na obravnavah, smo ob poročanju o sodbah koprskega višjega in vrhovnega sodišča šokirane_ni. Potrebno je namreč poudariti, da je poročanja o slabem ravnanju v sodnih postopkih danes manj kot v preteklosti ter da se sodna praksa izboljšuje tako v razumevanju posilstva kot v kaznovanju storilcev. Zato so toliko bolj neprijetno presenetile argumentacija koprskega sodišča ob izrečeni sodbi in izjave pravosodnih oblasti, da ne načrtujejo spremembe zakonodaje na tem področju.

Najbolj sporno v sodbi je vztrajanje pri stališču, da sile ni, če ni odpora, in to od samega začetka posilstva. Že desetletja na spornost te interpretacije opozarjajo raziskovalke_ci iz akademske sfere in nevladne organizacije, ki delujejo proti nasilju nad ženskami in otroki. Dejstvo je, da odpor ne more biti indikator za ugotavljanje sile, saj posilstvo pogosto deluje tako, da žrtev ohromi, odpor pa lahko žrtev dodatno ogrozi. V konkretnem primeru je bil ravno odpor uporabljen kot edini način dokazovanja sile, s tem pa je prišlo do strašljive utemeljitve sodbe, ki pravi, da posilstva ni moglo biti, ker se je začelo v času, ko je žrtev spala, in se le zaključilo v času, ko se je prebudila in se začela upirati. Takšna utemeljitev seveda največ pove o sodnikih, ki so jo zapisali. Kaže na njihova prepričanja o posilstvih, na njihovo razumevanje samega dejanja in na njihov odnos do žrtve. Niti predstavljati si ne moremo, kako je bilo žrtvi v tem konkretnem sodnem postopku, kaj so jo spraševali, kako so z njo ravnali glede na to, kakšen odnos imajo do dejanja posilstva.

Sodba, na katero se odzivamo, kaže, da je v slovenskem sodstvu še vedno prisotno prepričanje o tem, da je silo mogoče dokazati le in samo z odporom. Tudi če bi bila le ena sama sodba utemeljena na tem prepričanju, bi bila to ena preveč. Zato je treba nemudoma spremeniti kazensko zakonodajo tako, da takšne utemeljitve ne bodo več možne. Ni več mogoče sprejeti pojasnila, da je zakonodaja ustrezna, le delo nekaterih sodnic in sodnikov neustrezno. Zato pričakujemo oz. zahtevamo naslednje:

1. da pristojne institucije takoj opravijo strokovni nadzor v konkretni zadevi, ki je predmet javne razprave, in omogočijo žrtvi pravične in strokovno utemeljene postopke;
2. da pristojne institucije nemudoma izvedejo poglobljeno razpravo o sojenjih v primerih spolnega nasilja, posilstev in drugih podobnih dejanj in prispevajo k spremembi sodne prakse, tako da bosta žrtvam teh kaznivih dejanj omogočena ohranitev osebnega dostojanstva in pravično sojenje;
3. da začnejo pristojne institucije nemudoma pripravljati spremembe tistih delov kazenske zakonodaje, ki omogočajo sodbe, kot je ta, na katero se odzivamo; da uvedejo paradigmatske spremembe pogleda na posilstvo, in sicer tako, da se bodo kazensko preganjala vsa dejanja, ki ne nastanejo v izrecnem konsenzualnem odnosu – rečeno poenostavljeno, da bo ne pomenil ne.

Pismu podpore se lahko pridružite na email naslovu institut8.marec@gmail.com. Pismo bo jutri poslano pristojnim institucijam in organom oblasti.

Vesna Leskošek , Inštitut 8. marec, Mojca Dobnikar, Nika Kovač, Mesto žensk, Darja Zaviršek , Eva Gračanin, Evan Grm, Tiva Vlaj, Ana Marija Sobočan, Katja Sešek Društvo informacijski center Legebitra, Mateja Vilfan, Mojca Urek , Filip Vurnik, Nika Perger, Nika Šušterič, Roman Kuhar, Vesna Štefanec, Gabrijela Simetinger, Veronika Bajt, Jasna Podreka, Jelka Zorn, Linn J Koletnik, Zavod TransAkcija, Tea Hvala, Suzana Tratnik, Festival Lezbična četrt, Iztok Šori, Mirovni inštitut, Simona Muršec, Društvo Parada ponosa, Metka Mencin Čeplak, Vita Activa (spol.si), Festival Deuje babe, Ana Grobler, Teja Reba

Več:

PETICIJA ZA REDEFINICIJO KAZENSKEGA DEJANJA POSILSTVA IN SPOLNEGA NASILJA