Peti simpozij programske skupine Mirovnega inštituta

Organizirali smo že tradicionalni, peti simpozij programske skupine Mirovnega inštituta, namenjen razpravi o izbranih temah, ki jih trenutno raziskujemo. Tokrat smo se posvečali premišljanju izbranih teoretskih konceptov za razumevanje sodobnih družb v pogojih kopičenja permanentnih kriz. Predstavitve prinašajo aktualne raziskovalne rezultate članov in članic programske skupine na področjih migracij v skrbstvenih ekonomijah, vpliva populistične desnice in liberalnih režimov v medijih, vojne in katastrofičnih eshatologij ter travme v socialnem delu. Namen simpozija je iskati povezave med predstavljenimi temami, utrjevati znanstvene sinergije v programski skupini in razvijati nove skupne raziskovalne teme in pristope.

PROGRAM:

08.45–09.30: Uredniški sestanek programskega zbornika (Vlasta Jalušič, Mojca Pajnik, Majda Hrženjak)

09.30–09.45: Mojca Pajnik: Uvodna beseda

09.45–10.15: Majda Hrženjak in Maja Breznik: Skrbstvene migracije na evropski (pol)periferiji

V prispevku analizirava skrbstvene migracije v oskrbi starejših v Sloveniji z vidika njenih zgodovinskih povezav z državami Zahodnega Balkana in njene geopolitične pozicije na vzhodnoevropski polperiferiji, ki označuje hibridni položaj med evropskim centrom in periferijo. Študije izpostavljajo kompleksnost delovnih migracij v polperifernih državah, ki so hkrati ciljne države za migracije iz periferije, tranzitne države za migracije iz periferije v center ter izvorne države za migracije v center. Polperiferne države torej delujejo kot kompleksna vozlišča delovnih migracij. Na podlagi preliminarnih rezultatov projekta Transnacionalizacija oskrbe starejših – raznolikost, rekrutacije, neenakosti (TE-DRI) ugotavljava, da v Sloveniji sistem oskrbe starejših predstavlja primer institucionalne lokacije, kjer se skrbstvena emigracija, tranzit in imigracija prepletajo in součinkujejo v storitvah institucionalne oskrbe in oskrbe na domu, v javni in zasebni sferi. S slabimi delovnimi pogoji in nizkimi plačami polperiferna država blaginje spodbuja emigracijo lokalnih oskrbovalk v sosednje jedrne države (Italijo in Avstrijo), kjer najdejo delo na neregularnih ali kvaziregularnih trgih oskrbe, podprtih z javnimi sredstvi. Hkrati ohranja nizke stroške dela tako, da primanjkljaj skrbstvenega dela v nacionalni javni mreži zapolnjuje z migrantkami iz perifernih držav nekdanje Jugoslavije (BiH, Srbija), kjer je razpoložljivih delovnih mest v oskrbi malo, delovni pogoji pa so še slabši. Z namenom ohranjanja nizkih stroškov oskrbe (kot strukturnim pogojem kapitalizma), polperiferne države tekmujejo z jedrnimi državami v sistematičnem izčrpavanju skrbstvenega dela kot redke dobrine iz periferije, to pa ustvarja nove razsežnosti transnacionalnih spolnih in skrbstvenih neenakosti.

10.15–10.30: Razprava 

10.30–11.00: Marko Ribač: Vzpostavljanje komunikacijske hegemonije populistične desnice v srednji in vzhodni Evropi – strategije, tendence in prakse

Namen prispevka je predstaviti strategije vzpostavljanja komunikacijske hegemonije institucionalizirane politične desnice v posameznih nacionalnih medijskih sistemih izbranih držav srednje in vzhodne Evrope (Avstrija, Madžarska, Poljska, Slovenija, Hrvaška). Prispevek zato celovito oriše diapazon zakonodajnih, ekonomskih ter političnih sredstev desnih populističnih strank, instrumentaliziranih v namene kontinuirane reprodukcije nacionalističnega, ksenofobnega in populističnega diskurza. Prispevek je zato strukturiran na naslednji način: v prvem delu predstavim strategije »strankarske kolonizacije medijev« (Bajomi-Lazar), kadrovanja in postopne uvedbe avtoritarnega upravljanja v javnih medijskih ustanovah, kot so javne radiotelevizije ali nacionalne tiskovne agencije. Opiše prakse, kjer desne populistične vlade znotraj trajno vzpostavljenih organizacijskih struktur in v okviru zakonodajnih procedur vzpostavijo trajen strankarski nadzor nad novinarskim oziroma medijskim procesom, kot se je to zgodilo v Avstriji (od leta 2017 dalje) in v Sloveniji (od leta 2020 dalje). Ob tem prispevek analizira tudi poskuse destabilizacije in celovite destrukcije javnih medijev, ko populistična desnica zasede hegemonski položaj v političnem polju ali ko znotraj vzpostavljenih organizacijskih struktur ni mogoče zagotoviti trajnega političnega nadzora nad komunikacijskimi procesi. Desničarski populisti lahko v tem primeru v popolnosti prenovijo nacionalno medijsko zakonodajo, medijski sistem pa postopoma (ali izjemno hitro) drsi v iliberalno republiko, v režim, ki je (od leta 2015) vzpostavljen na Poljskem ali (od leta 2010 dalje) na Madžarskem. Drugi del prispevka oriše strategije institucionalizirane strankarske desnice, kadar ta deluje v parlamentarni opoziciji. Znotraj te institucionalne pozicije je ključna vzpostavitev zasebnega desničarskega medijskega sistema, ki deluje na drugačnih epistemskih, normativnih in ideoloških temeljih kot prevladujoči liberalni medijski sistem. Desničarski medijski ekosistem, tesno povezan z največjimi desničarskimi strankami, sestavljajo številni tradicionalni in spletni mediji, lastništvo in kadrovska politika sta strankarsko povezana, medtem ko je za retoriko tovrstnih medijev značilen močno polariziran, agresiven, nacionalističen, mestoma konspiratoren in ksenofoben diskurz. Krepitev desničarskega medijskega stebra poteka skozi financiranje, ki je povezano s politično-kapitalskimi koalicijami v tujini ali kapitalskimi frakcijami v nacionalnem gospodarskem polju.

11.00–11.15: Razprava

11.15–11.30: Odmor

11.30–12.00: Vlasta Jalušič: Vojne, “klasične” in “nove”

Po izkušnji z  eksterminacijsko vojno, z evropskim genocidom in v skladu z mottom »nikoli več«, ki je prevladal kot  načelo po drugi svetovni vojni, posebej pa po letu 1989, se je še  nedavno zdelo nemogoče, da bi se v Evropi spet sprožila vojna.  Kljub temu se je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja začela nova evropska vojna  v nekdanji Jugoslaviji – in to lahko trdimo kljub tendenci, da je ne bi videli kot evropsko (oznaka »balkanska«) in kot vojno (označevanje za znotrajdržavni medetnični spopad). Zaključila se  je 1995 z Daytonskim sporazumom, ki ga v »klasičnem« kantovskem smislu sploh ni mogoče razumeti kot mirovni sporazum. Letos, še v času “koronske krize”, pa se je začela vojna v Ukrajini: le-ta je dojeta in definirana kot “evropska” in očitno meddržavna vojna, ki ji ni videti hitrega konca.

Obstaja kar nekaj študij, ki so ocenjevale, da se ob koncu 20. in na začetku 21. stoletja  soočamo predvsem s fenomeni »novih vojn« in ne več s »klasičnimi«. Avtorji, ki se ukvarjajo s konceptom »novih vojn«, trdijo, da za razliko od »klasičnih« te sploh ne potekajo več kot »vojne« in da Clausewitzeva definicija vojne, ki pravi, da vojna ni »nič drugega kot nadaljevanje politike z mešanico drugih sredstev« za njih ne velja več. A vendarle se zdi, da smo z vojno v Ukrajini znova priče neke vrste  »klasični vojni«, oziroma nekakšni mešanici klasičnega in neke druge vrste spopada, ne pa fenomenu, ki povsem ustreza opisom »novih« vojn.

V prispevku bom podrobneje obdelala tezo o »novih vojnah« (npr. Mary Kaldor, Herfried Münkler), ter ta koncept soočila z razumevanjem »klasične« vojne v zahodni politični tradiciji (Avguštin, Akvinski, Hobbes, Kant, Clausewitz, Vattel in drugi) , v upanju, da nam to lahko olajša  misliti vojno ter dogodke in procese, ki potekajo na začetku 21. stoletja.

12.00–12.15: Razprava

12.15–12.45: Lana Zdravković: Eshatološke teoretizacije v času nevarnosti totalne vojne

Današnja eshatologija se kaže kot konec zgodovine, politike in sveta, kot ga poznamo. Že po koncu hladne vojne in padcu Berlinskega zidu leta 1989 je nastopilo obdobje postpolitike, postdemokracije, postideologije, kar je dejansko naznačilo »obdobje konca« (A. Zupančič, S. Žižek), v katerem živimo do danes. Konec, ki ga je s triumfom liberalne parlamentarne demokracije zahodnega tipa in kapitalističnega načina proizvodnje razglasil F. Fukuyama je utrdilo postmoderno stanje, ki prinaša »konec velikih pripovedi« (F. Lyotard), »konec zgodovine«, ki ga (prek Heglovega koncepta konca umetnosti) utemelji G. Agamben, oziroma, kot poudari P. Virno, »svoj lastni déjà vu«. Danes kvečjemu lahko govorimo o specifičnem »ozračju konca« (A. Zupančič), v katerem (več) ne pričakujemo katastrofe (totalna vojna, atomska bomba, komet, apokalipsa, naravna katastrofa … virus), temveč (že) živimo v njej.

Te filozofsko-teoretske ugotovitve podkrepi eksistencialni občutek akceleracije katastrofe skozi nenehno perpetuiranje kriz kot so a) politična: Brexit; izguba primata Amerike kot glavne imperialne sile in zaostrovanje odnosov s Kitajsko (ter zaostrovanje Kitajska-Tajvan); rusko-ukrajinska vojna in zaostrovanje odnosov med NATO in Rusijo, ter med “Zahodom” in “Vzhodom”, kar pridobiva civilizacijske razsežnosti; grožnja nuklearne vojne; zaostrovanje na Balkanu (v Bosni in Hercegovini ter med Srbijo in Kosovom, da omenim samo najakutnejše); vzpon avtoritarnih, iliberalnih, suverenističnih režimov v EU, ki krepijo notranje konflikte in disfunkcionalnost EU ter odsotnost solidarnosti; prihod vse večjega števila beguncev v Evropo; b) ekonomska: rast cen energentov; vsesplošna draginja; finančni zlomi; c) podnebna: globalno segrevanje; naravne katastrofe (poplave, požari, neurja); d) zdravstvena: pandemija Covid-19 (in mogoče še kakšne na vidiku) in zlom javnega zdravstva; e) moralna: repatriarhalizacija družbe (prepoved splava v ZDA, na Poljskem, v Andori na Malti); razrast identitetnega multikulturalizma; zabrisana meja med resnico in lažjo (fake-news) ter vzpon postresnice. Živimo distopijo, ki jo poganja slogan “There is no alternative”, ni alternative kapitalizmu.

Kakšno politično akcijo je možno skonstruirati v tem času? Kako je možno misliti in zagovarjati mir v času nevarnosti totalne vojne? Na katerih predpostavkah je sploh možno koncipirati kakršnokoli nadaljevanje?

12.45–13.00: Razprava

13.00–13.30: Monika Bohinec: Raziskovanje koncepta travme za socialno delo na področju  socialnega varstva

Začetki razvijanja konceptov travme, posttravmatske stresne motnje in na znanju o travmi utemeljene oskrbe (angleško »trauma-informed care«) so tesno povezani z vojnami, naravnimi katastrofami (npr. poplave, požari, potresi) družinskim nasiljem in zlorabami. Zdravstvene in socialne službe so se soočale s posledicami osebnih in kolektivnih travm ter s potrebami po razvijanju novih strategij za psihosocialno podporo ljudem, ki so se, zaradi enkratne, dolgotrajne ali ponavljajoče se izpostavljenosti travmatični situaciji, soočali z močno okrnjenim delovanjem na duševni, fizični, socialni, čustveni in duhovni ravni. Katastrofe in tragedije niso izginile, znanstvena vrzel v teorijah in metodah socialnega dela še manj, zato sem se odločila, da v okviru kvalitativne raziskave pridobim podatke z izvedbo intervjujev s strokovnimi delavkami in delavci, ki so zaposleni na centrih za socialno delo, nevladnih organizacijah (duševno zdravje, nasilje, zasvojenosti) in posebnih socialno varstvenih zavodih. Glavni cilji doktorske disertacije so: 1.) raziskati pomen razumevanja travme v socialnem delu; 2.) ugotoviti stiske (kot so travmatični stres, čustvena izčrpanost, posredna travma) strokovnih delavk in delavcev zaradi vsakodnevne izpostavljenosti travmatičnim zgodbam ljudi, travmatičnim delovnim razmeram in oviram ter pomanjkljivostim na ravni socialnovarstvenih organizacij ter socialne politike; 3.) identificirati potrebe (in stališča) strokovnih delavk in delavcev ter vodstvenega kadra v socialnem varstvu, ki so povezane s temo travme, na ravni pristopov dela in politik socialnovarstvenih organizacij. V prispevku bom predstavila glavne točke dispozicije in izseke (do sedaj opravljenih) intervjujev, ki bi lahko bili zanimivo izhodišče za razpravo.

13.30–13.45: Razprava

13.45–14.15: Kosilo

14.15–14.45: Programski zbornik: povratna informacija na povzetke

14.45–15.30: Pregled dela in načrti