Omizje ‘Se slišimo / Čujemo li se?’
V sredo 4. 2. 2008 je v Cankarjevem domu potekalo omizje Se slišimo / Čujemo li se? v organizaciji Mirovnega inštituta iz Ljubljane in Centra za mirovne studije iz Zagreba.
Govorci so poudarili, da politiki živijo od občutka, da se ljudje počutimo Slovence oziroma Hrvate. Zaostrovanje, ki ga v zadnjem času uprizarjata politiki na obeh straneh meje, je na vrhuncu. S slovensko blokado hrvaških pogajanj z Evropsko unijo in kriznimi odnosi, ki so sledili, se je pokazala vsa moč politike, ki napihuje balon spora, kar koristi samo njej. Politična razprava o odnosih med Slovenijo in Hrvaško je postala nacionalna in nacionalistična, medijska govorica je pogosto pavšalna in govori o »Slovencih« in »Hrvatih« namesto o njihovih vladah, racionalnih analiz in strateških razmislekov sploh ni bilo. Meddržavni problem je mistificiran, stopil je v sfero »nacionalnega interesa«. Čedalje več prostora je za razvoj populistične demagogije.
Šest slovenskih in hrvaških zgodovinarjev je pred kratkim naslovilo skupni poziv na politike v Sloveniji in na Hrvaškem, naj čim prej rešijo dvostranske probleme, ki rušijo tradicionalno dobre odnose, je začel dr. Neven Budak, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Gre za »vihar v kozarcu vode«, ki je postal pomemben, ker se je preselil na raven simbolne politike – »politične kaste se legitimirajo s tem, da spor eskalira«, »to je patologija politike«, je povedal dr. Damir Grubiša, politolog in profesor evropske politike s Fakultete političnih znanosti v Zagrebu. Naštel je pet možnih rešitev, med katerimi sta dve ekstremni: vztrajanje Slovenije pri sporazumu Drnovšek-Račan in vztrajanje Hrvaške pri mednarodnem sodišču. Rešitev vidi v sivi coni nekje vmes: facilitaciji (pomoč Frattinija, ideja, ki ni bila sprejeta); arbitraži ob načelu pravičnosti (ex aequo et bono); in politični mediaciji, kakršno zdaj ponuja evropska komisija.
O slovensko-hrvaškem konfliktu je težko racionalno govoriti, je povedala Vesna Teršelić, predstavnica Centra za mirovne studije iz Zagreba. O strateških oziroma vitalnih interesih v meddržavnem odnosu ni mogoče prebrati nič, o potrebah državljanov na obeh straneh meje tudi ne. Predlagala je resno analizo konflikta, razčlenitev diskurza in vsebine s stališča interesov, skupaj s strahovi in miti, ki obremenjujejo misel na reševanje.
Intenzivnosti slovensko-hrvaškega konflikta ne opaža v medijih, svobodna novinarka Vesna Kesić, ki ne vidi podobnosti s koncem osemdesetih let, ko so bili mediji soodgovorni za konflikt.
O procesu, ki je v zadnjih dveh desetletjih spremenil Slovence in Hrvate iz prijateljev v tujce in naposled v sovražnike, je govoril Sandi Blagonić, etnoantropolog z Zavoda za zgodovinske in družbene znanosti HAZU. Omenil je ustvarjanje razlik, na čemer počiva vsak nacionalizem, in nezavedanje javnosti o politični instrumentalizaciji etnij, ter izpostavil fenomen, da so Slovenci za Hrvate in Hrvati za Slovence postali tisto, kar so nekdaj bili Srbi.
Podobno je tudi režiser Ivica Buljan problematiziral medijski diskurz, ki je poistovetil uradno politiko s »Slovenci« in »Hrvati« – govori se o njih, in ne o njihovih vladah oziroma »uradni Ljubljani« in »uradnem Zagrebu«. Poudaril je, da je tovrstna svoboda nevarna, še posebno težavno je, kadar je čustveni angažma pri medijski obravnavi slovensko-hrvaških odnosov navzoč na javni televiziji in ko so mediji vsevprek inficirani s sovražnim govorom.
