Odziv Mirovnega inštituta na strategijo za dvig rodnosti

Najprej moramo izraziti nasprotovanje, da se strategija za povečevanje rodnosti sprejema tako na hitro, tako rekoč mimo javnosti, saj imamo kot strokovna javnost na razpolago samo en dan za reakcije na besedilo.

Najbolj problematične vsebine predlagane strategije so:

1. Zmanjševanje pravic dostopa do splava. Uvedba plačila za splav je samo korak od prepovedi splava in s tem korak nazaj v srednji vek. Tak ukrep ima lahko izjemno negativne posledice  za zdravje in socialni položaj žensk, kot tudi za enakopravnost žensk in moških.  Hkrati  tudi omejuje temeljno pravico žensk do odločanja o lastnem telesu ter v pravico o svobodnem odločanju o rojstvih otrok, določeno s 55. členom ustave. Takšen ukrep predstavlja neposredno diskriminacijo žensk ter vodi tudi v diskriminacijo med ženskami na podlagi socio-ekonomskega položaja: medtem, ko plačilo za umetno prekinitev nosečnosti ne bo težava za premožnejše ženske, bo za tiste iz socialno šibkejših slojev predstavljalo oviro. Zaradi te ovire se v nasprotju s pričakovanji predlagatelja strategije rodnosti ženska ne bo nujno odločila obdržati otroka, temveč se bo poslužila nezakonitih sredstev za prekinitev nosečnosti, ki bodo finančno bolj dostopna, po strokovni plati pa sporna in zato nevarna za njeno zdravje. Zato je takšen ukrep v nasprotju s 14. členom Ustave RS, Zakonom o enakih možnostih žensk in moških – ZEMŽM (Ur. l. RS št. 59/02) in Zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja – ZUNEO (Ur. l. RS št. 50/04). Zmanjševanje pravic dostopa do splava je v nasprotju tudi z 12. členom Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije, ki v prvem odstavku določa, da bodo »države pogodbenice sprejele primerne ukrepe za odpravo diskriminacije žensk na področju zdravstvenega varstva, da bi na temelju enakopravnosti žensk in moških zagotovile ženskam dostop do zdravstvenih storitev, vključno s tistimi, ki se nanašajo na načrtovanje družine«. Uvedba polnega plačila za splav bi po mnenju Odbora ZN za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk predstavljala oviro pri uživanju te pravice, saj v svojem Splošnem priporočilu št. 24 (1999) (12. člen: ženske in zdravje) v 21. odstavku pravi, da »zahteve oz. pogoji, ki omejujejo dostop žensk do zdravstvenih storitev, kot so visoke cene za storitve zdravstvene oskrbe« tudi predstavljajo ovire, ki onemogočajo uživanje pravic iz 12. člena Konvencije.
   Namigovanje o posledicah splava za duševno zdravje, napotovanje žensk, ki se odločijo za splav, k obveznemu posvetovanju s psihologom ali socialnim delavcem je nesprejemljivo in pomeni psihologizacijo in patologizacijo situacije, ki je povsem družbeno pogojena in normalna.
2. Nobenih ukrepov za povečevanje enakopravne delitve skrbi za otroke med partnerjema. V strategiji pogrešamo konkretne ukrepe za spodbujanje moških k aktivnemu vključevanju v aktivnosti skrbi za otroke: npr. bolj enakopravna delitev dopusta za nego bolnega družinskega člana in plačanega starševskega dopusta med partnerjema, plačan očetovski dopust, ki pripada samo očetu in ga ne more prenesti na mater, poenostavitev administrativnih postopkov za koriščenje očetovskega dopusta, temeljito informiranje bodočih očetov ipd.
3. Premalo ukrepov za lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ki bi naslavljali delodajalce. Kot je pripoznano v besedilu strategije, je v EU temeljna strategija povečevanja rodnosti uvajanje mehanizmov za lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ne pa, kot je poudarek v slovenski strategiji, spreminjanje vrednot. Čeprav se tudi slovenska strategija načeloma postavlja na to izhodišče, pa je v pričujočem besedilu mogoče zaslediti bolj malo ukrepov za lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, pa še ti se nanašajo predvsem na bonitete delodajalcem pri zaposlovanju staršev ali znižanje plačila za vrtce. Zelo malo pa je napisanega o obveznostih delodajalcev in o spodbujanja uveljavljanja raznolikih oblik otroškega varstva ter fleksibilizaciji otroškega varstva. Ukrep spodbujanja koriščenja polovičnega delovnega časa v obdobju do otrokovega vstopa v šolo ima za posledico slabši položaj žensk na trgu dela, saj se le malo moških odloča za polovični delovni čas zaradi otrok.  Zakaj strategija ne vključuje vrsto ukrepov, ki jih je mogoče vpeljati za dvig zavesti in družbene odgovornosti delodajalcev do staršev, kot so npr. dosledno sankcioniranje omejevanja zakonskih pravic do porodniškega in starševskega dopusta, dopusta za nego ipd. tako moškim kot ženskam; treningi senzibilizacije za kategorijo spola za delodajalce; razvijanje organizacijske kulture, ki bi pozitivno vrednotila starševski in še posebej očetovski dopust; pozitivno ovrednotenje izkušenj s starševskim dopustom kot del delavčeve delovne biografije; fleksibilnost delovnega časa v smislu mesečne kvote ur, ki pa jo je mogoče “oddelati” na različne načine; možnost dela od doma, kjer je to mogoče; omejevanje nadurnega dela in prenos nadur v proste ure; možnost strnjenega delovnega tedna; omogočanje kvalitetne prehrane na delovnem mestu ipd.
4. Diskriminacija na podlagi spola in starosti pri uvajanju premij za zgodnejše odločanje otrok. Predlog dodatka k nadomestilu za starševski dopust zgolj za mamice, mlajše od 24 let, oz. dodatka za mamice, mlajše od 26 let, predstavlja neposredno diskriminacijo očetov (t.j. zaradi spola), kar bi pomenilo še bolj neenakopravno delitev skrbi za otroke med partnerjema in je zato v nasprotju s cilji ZEMŽM in Nacionalnega programa za enake možnosti žensk in moških (2005-2013) (Ur. l. RS št. 100/05). Starostna omejitev na 24 oz. 26 let predstavlja tudi neposredno diskriminacijo zaradi starosti. ZUNEO v prvem odstavku 2. člena sicer določa, da »določbe tega zakona ne izključujejo stvarno in razumno upravičenega različnega obravnavanja oziroma omejitev na podlagi določene osebne okoliščine, ki jih za dosego legitimnega namena določajo posebni zakoni«, vendar pa v osnutku Strategije za dvig rodnosti ni nikjer utemeljeno, zakaj starostna omejitev pri 24 oz. 26 letih predstavlja stvarno in razumno upravičeno različno obravnavanje za doseganje legitimnega cilja (t.j. dvig rodnosti).

Dodajmo še, da je strategija priložnost za popravek “starih napak” in bi v tem smislu lahko vključevala tudi ukrepe, kot so možnost posvojitev otrok za istospolna partnerstva in možnost dostopa do postopkov umetnega oplojevanja za samske ženske.

Predlagamo, da gre dokument v javno razpravo, saj bodo tako državljani in državljanke imeli priložnost sami povedati, kakšne pogoje potrebujejo, da se bodo odločali za več otrok. Nadalje predlagamo, da se iz strategije brišejo točke, ki se nanašajo na plačevanje splava in posebne »psiho-socialne tretmaje« pred dokončno odločitvijo za splav. Točke, ki uvajajo premij za zgodnejše odločanje otrok potrebujejo argumentacijo in ponovni premislek. V strategijo je potrebno vnesti ukrepe za povečevanje vključenosti moških v aktivnosti nege in skrbi za otroka in dodelati opredelitev vloge in odgovornosti delodajalcev pri ukrepih za lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja.