Odziv Mirovnega inštituta na Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo in odprlo za javno razpravo do 22. junija 2015, je dokument, ki veliko pove o političnih in strokovnih ambicijah sedanje ekipe na ministrstvu. Predlog namreč vsebuje le manjše spremembe, številna sporna in bistvena določila pa ostajajo nespremenjena ne glede na težavne razmere in tudi zaveze iz veljavnega Nacionalnega programa za kulturo, da se bo medijska zakonodaja celovito spremenila. Zato je to dokument, ki o aktualnih snovalcih medijske politike v Sloveniji pove več s tem, česar ne spreminja v zakonu o medijih, kot pa s tem, katere spremembe predlaga.

Razmere v medijih glede lastništva in finančnega poslovanja, položaj samostojnih novinarjev, ureditev in delovanje javne radiotelevizije, vključno z odsotnostjo pravne podlage za uvedbo tematskih kanalov, vprašljivo delovanje in učinki obstoječih mehanizmov državne pomoči medijem (na primer letno financiranje programskih vsebin medijev) in podeljenih statusov medijem (na primer statusa radijskih in televizijskih programov posebnega pomena) in druga akutna vprašanja medijskega sistema v Sloveniji ostajajo nedotaknjena. Nad odsotnostjo predlogov ministrstva, ki bi s spremembo medijske zakonodaje in drugimi ukrepi globoko in celovito posegli v medijski sistem, smo zato zaskrbljeni in razočarani. Javna razprava o medijih kot delu Nacionalnega programa za kulturo 2014-2017 (NPK) in sprejeta vsebina tega programa sta namreč obetali strateški pristop do medijske politike in temeljite spremembe zakonodaje.

Obstoječi predlog sprememb zakona o medijih v ničemer ne odraža ciljev in ukrepov, zastavljenih v NPK 2014-2017, sprejetem v Državnem zboru RS novembra 2013. Videti je, kakor da ta program, cilji in ukrepi ter časovne zaveze za njihovo uresničevanje aktualne vlade in ministrstva za kulturo ne bi zadevali. Poleg konkretnih programskih zavez glede medijske politike, NPK 2014-2017 kot glavne izzive na področju medijske politike na primer navaja: 1) »izboljšanje medijske pismenosti in oblikovanje zahtevnejše medijske in kulturne javnosti, vključno z dvigom branosti tiskanih medijev ter spodbujanjem kakovostnih vsebin na področjih kulture in umetnosti, šolstva, izobraževanja, zdravstva, znanosti, varovanja okolja ipd.«; 2) »ponovna preučitev vloge in obsega javne službe RTV Slovenija in krepitev kakovostnih programskih vsebin radijskih in televizijskih programov«, 3) »izboljšanje socialnega statusa za samozaposlene in mlade novinarje« ter 4) »pomoč pri nastajanju novih oblik lastninsko-upravljavskih medijskih modelov (socialno podjetništvo)«. Pri tem navaja, da bo »za vzpostavitev pogojev, ki bodo pripomogli h kreiranju kakovostne in raznolike medijske krajine, treba celovito prenoviti medijsko zakonodajo«.

Burna razprava o partikularnih rešitvah, ki so vključene v obstoječi predlog sprememb in dopolnitev zakona o medijih, je po našem mnenju le kratkotrajni in kratkovidni manever, ne glede na vse dobre namene predlagatelja in vseh, ki sodelujemo v razpravi. Ker pa bodo imele konkretne predlagane rešitve tudi konkretne posledice, četudi so partikularne in ne odsevajo potreb po celoviti prenovi medijskega sistema v Sloveniji, se vključujemo v javno razpravo z nekaj komentarji in predlogi.

Položaj in zaščita slovenske glasbe v radijskih in televizijskih programih sta že regulirana v obstoječi zakonodaji. Med cilji in ukrepi medijske politike tega področja Nacionalni program za kulturo 2014-2017 sploh ne omenja. Višanje kvote slovenske glasbe, če bo sprejeto, mora biti posledica temeljite razprave, premisleka in, kolikor je mogoče, tudi soglasja. Definicija slovenske glasbe v sedanjem predlogu sprememb in dopolnitev zakona o medijih pa je izraz nepremišljenosti in verjetno tudi vpliva partikularnih interesov. Mnogi so že v javni razpravi opozorili na nesmiselnost definicije slovenske glasbe kot tiste, ki je izvajana v slovenskem jeziku. Kot inštitut, ki si vrsto let prizadeva za boljšo vključenost romske in drugih manjšinskih skupnosti v Sloveniji v medijski sistem, bi izpostavili vprašanje, slišano na nedavni konferenci o Romih v medijih v Sloveniji in Evropi – v katero kvoto potem šteje romska glasba v Sloveniji?

Nova določila predloga sprememb in dopolnitev zakona o medijih, ki izrecno nalagajo odgovornemu uredniku odgovornost tudi za vsebino komentarjev in drugega avdiovizualnega materiala bralcev, poslušalcev in gledalcev, ter obveznost, da oblikuje pravila za komentiranje in zagotovi, da so komentarji, ki niso v skladu s pravili, odstranjeni, so v osnovi in po svojem namenu koristen prispevek k zavezovanju medijev, da, kadar so odprti za komentarje bralcev, poslušalcev in gledalcev, s temi vsebinami ravnajo odgovorno in skrbno, v javnem interesu. Vendar po našem mnenju takšna zaveza ne sme biti predpisana le odgovornemu uredniku, temveč bi se določilo moralo nanašati na izdajatelje medijev, ki naj vzpostavijo pravila in zagotovijo mehanizme za njihovo uresničevanje ter nosijo odgovornost, če vsebine, ki niso v skladu s pravili, niso umaknjene. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je te dni potrdilo sodbo, po kateri so mediji odgovorni tudi za vsebine, ki jih na njihovih spletnih straneh objavijo anonimni komentatorji.

Zato predlagamo, da se predlagano določilo o odgovornosti odgovornega urednika spremeni in se izdajatelju medija naloži, da zagotovi oblikovanje in javno objavo pravil ter umik vsebin, ki niso v skladu s pravili, v najkrajšem možnem času. Ravno tako je potrebno spremeniti določilo o sankcijah in te naložiti izdajatelju medijev. Brez ustrezne podpore izdajateljev, odgovorni urednik namreč ne more zagotoviti delovanja mehanizmov samoregulacije v mediju, saj ta zahtevajo sredstva in kadre.

Sicer pa je odgovorni urednik že po obstoječih določilih zakona o medijih odgovoren za vsako objavljeno informacijo v mediju.

Če je potrebno, bi lahko država z instrumenti medijske politike in sredstvi za uresničevanje javnega interesa v medijih spodbujala in podpirala samoregulacijo medijev na tem področju tj. odgovorno ravnanje medijev z vsebinami, ki jih, predvsem v spletnih medijih in spletnih izdajah, objavljajo državljanke in državljani. To bi lahko počela s finančno podporo za vzpostavljanje in vzdrževanje tehničnih in drugih kapacitet za moderiranje in druge mehanizme upravljanja z vsebinami gledalcev, bralcev in poslušalcev, za programe usposabljanja moderatorjev teh vsebin itn.

Ključno vprašanje, ki ga torej ob sedanji prenovi medijske zakonodaje zastavlja Mirovni inštitut – ki skozi raziskave, publikacije in razprave, v katere vključuje številne akterje v medijski in akademski skupnosti v Sloveniji in širše, vrsto let opozarja na probleme medijske politike v Sloveniji – je naslednje: kdaj se bosta vlada in parlament v skladu z lastnimi strateškimi dokumenti aktivno, celovito in premišljeno lotila zagotavljanja javnega interesa v medijih ter temeljite prenove medijske zakonodaje? Komu prepuščata skrb in odgovornost za medijsko politiko in porazne razmere v nekaterih delih medijskega sistema v Sloveniji?