Ob mednarodnem dnevu migrantov: Solidarnost ne sme postati mrtva črka na papirju

Na svetu je več kot 272 milijonov migrantov, od tega je 41 milijonov notranje razseljenih ljudi. Več kot 26 milijonov je beguncev; ljudi, ki so morali v strahu za svoje življenje in varnost zbežati iz svoje države. 85 % beguncev je v državah, ki niso del EU. Kaj bi v primeru vojne, okupacije, genocida, pomanjkanja, lakote, revščine storili vi?

18. decembra obeležujemo mednarodni dan migrantov, dan ko so Združeni narodi sprejeli Mednarodno konvencijo o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin, konvencijo, ki je ni ratificirala ne Slovenija ne nobena druga članica EU. Vendar, migracijska politika EU nikoli ni bila pravična, saj je vedno temeljila na izključujoče zasnovanih kriterijih za vstop v »klub privilegiranih«. Ustvarila je umetno razlikovanje ljudi, ki so v hudi stiski, na »dobre« (prosilci za azil) in »slabe« migrante (ekonomski migranti), ob tem pa dejansko tolerira migrante brez kakršnih koli dokumentov zavoljo ustvarjanja in izkoriščanja poceni delovne sile. Inštitut azila je že sam po sebi izjemno problematičen, saj lahko ljudje zanj zaprosijo šele ko – in če sploh! – uspejo doseči mejo katere od EU držav, kar jih sili v (samo)kriminalizacijo, (samo)ilegalizacijo in (samo)dehumanizacijo. Tudi če jim uspe priti v EU, so prepuščeni ravnanju policije. Skupni evropski azilni sistem, s katerim se ponaša EU, pravzaprav ne omogoča legalnega načina, da se za azil zaprosi; kar samo po sebi govori o demokratičnosti in humanitarnosti EU kot take. Dublinska uredba iz leta 2003, ki določa, da je država članica, v kateri je oseba, ki išče zaščito, prvič vstopila na ozemlje EU, odgovorna za preučitev njene prošnje za azil, pa omogoča kopičenje ljudi v državah na obrobju EU (v Grčiji, Italiji, na Malti, Madžarskem in Hrvaškem), kjer se posledično krepi nestrpnost in strah prebivalcev ter policijsko nasilje nad prosilci za azil in migranti na splošno.

Trdnjava Evropa, nastala kot projekt kolonializma in imperializma, ki v svoji sodobni različici »valove« migracij pravzaprav vztrajno ustvarja, se je namesto sistemskega reševanja globalne neenakosti, za katero je v veliki meri soodgovorna tudi sama, odločila pogoje za vstop samo še zaostriti. Razprave o sprejemanju novega pakta o migracijah in azilu, ki redefinira že sedaj restriktivno migracijsko politiko in postavlja nove smernice za »upravljanje migracij«, tako nakazujejo, da je glavni cilj novega pakta postavljanje legalnega okvirja, ki bo EU omogočil, da se čim prej znebi čim večjega števila ljudi, ki so v stiski in potrebujejo zaščito.

Prvi steber novega pakta tako predpostavlja še bolj razvito eksternalizacijo migracij, to je zadrževanje migrantov izven meja EU s pomočjo obilnega financiranja držav, kot so Turčija, Libija pa tudi Bosna in Hercegovina, ki bodo migrante zadrževale v obupnih življenjskih pogojih. Proces izvažanja problema se torej nadaljuje in omogoča, da si EU zatiska oči, umiva roke in se spreneveda nad vse večjim nasiljem nad migranti na (predvsem) zunanjih mejah, s čimer jim sporoča, da v EU niso dobrodošli.

Drugi steber novega pakta zapoveduje še večjo sekuritizacijo meja, kar ob žicah, paravojaških ilegalnih formacijah in vojski na notranjih mejah, pomeni še intenzivnejše zapiranje, nadzorovanje in pospeševanje postopkov za odločanje o prošnjah za azil na zunanjih mejah. Nehumanemu ravnanju z migranti se torej legalno pridružuje še onemogočanje dostopa do mednarodne zaščite in kriminalizacija migracij na splošno. Denar, ki se že leta namenja za agencijo Evropske unije Frontex za varovanje zunanje meje je enormen, zneski pa iz leta v leto naraščajo, od 6 mio EUR v 2005 do kar 460 mio EUR v 2020.

Tretji steber novega pakta cinično govori o solidarnosti, saj se le ta nanaša na solidarnost med državami članicami in ne na solidarnost s prosilci za azil in migranti. V praksi to pomeni, da bodo morale vse države članice skozi novo shemo preselitve sprejeti določeno število prosilcev za azil ali pa sponzorirati izgon iz EU tistih, ki niso priznani kot »veljavni« prosilci za mednarodno zaščito. To »sponzoriranje vračanj« je velika novost in neznanka, katere implikacije se bodo šele pokazale. Marsikatera država članica EU pa ne sprejema niti tovrstne solidarnosti.

Kot članica EU Slovenija v restriktivnosti migracijske politike ni nobena izjema. Tako kot ostale države sodeluje v nasilnih nezakonitih vračanjih oz. push-backih ljudi na mejah, kljub grozljivim poročilom o ravnanju hrvaških policistov. Upravno sodišče je januarja 2020 razsodilo, da sedanji način vračanja tujcev na Hrvaško ni zakonit, saj ni skladen z ustavo in ne z evropskim pravom. Prav tako je aprila 2020 sodišče v italijanski Genovi odločilo, da pakistanskega prosilca za azil ni mogoče vrniti v Slovenijo, ker prosilcem za azil grozi nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja z nezakonitim vračanjem na Hrvaško, kjer pa sledi pretepanje, ropanje in nezakoniti izgoni v Bosno in Hercegovino. Julija 2020 je Upravno sodišče v sodbi pritrdilo tožniku, migrantu iz Kameruna, da mu je bila ob izgonu iz Slovenije na Hrvaško kršena pravica do azila, ter ugotovilo, da sta bila kršena prepoved kolektivnih izgonov in načelo nevračanja.

V tem trenutku se zdi, da bo vlada pod krinko boja proti epidemiji (PKP 7) zaostrila pogoje v Zakonu o mednarodni zaščiti, kar bi samo še otežilo že tako težka življenja prosilcev za azil in migrantov. Solidarnost pa je vlada pokazala tudi tako, da bo iz pogorelega begunskega centra Moria v Grčiji sprejela le štiri begunce (mladoletne osebe brez spremstva).

Svoj odnos do soljudi v stiski Slovenija kaže tudi z obravnavo prosilcev za azil v Centru za tujce v Postojni. Vse od letošnjega junija od tam prihajajo srhljiva poročila. Problemi so sicer vedno obstajali, a so zdaj eskalirali, hkrati pa so se življenjski pogoji ljudi, ki so tam zaprti, drastično poslabšali. Zaradi nehumanega ravnanja je septembra 2020 enajst priprtih prosilcev za azil v Centru za tujce v Postojni tudi gladovno stavkalo. Ob vsem tem precej normalizirano delujejo nenehni poskusi aktiviranja 37. a člena Zakona o obrambi, ki bi omogočil izjemna pooblastila vojski, pri širšem varovanju državne meje.

Splošna deklaracija človekovih pravic v 2. točki 13. člena določa da ima »vsakdo pravico zapustiti vsako državo, tudi svojo, in se vrniti v svojo državo«. V času, ko se človekove pravice grobo kršijo, krčijo in so zaradi epidemije vse bolj postavljene pod vprašaj, moramo delovati tako, da jih ohranimo. Splošni trend nižanja pravic se opravičuje s teptanjem pravic in življenja migrantov, kot pritlehno zadoščenje, da nekdo živi še slabše od nas. Spodbujanje proti-migrantskega diskurza je namenjeno odvračanju pogleda od resničnih problemov, odločitev in ukrepov, ki nižajo standarde življenja za vse nas. Edino resnična solidarnost z vsemi, ki se jim odrekajo pravice v enakosti, lahko pripomore, da bomo nekoč živeli v boljšem svetu.