‘O umu, ki ne vidi, kaj je prav’

Objavljamo kolumno Mojce Pajnik O umu, ki ne vidi, kaj je prav, objavljeno v sobotnem Večeru.

»V zadnjih razpravah o ‘begunski krizi’ smo soočeni z novim valom. Ne z valom beguncev in begunk, ki jih EU ponovno postavlja pred zaprta vrata, ampak s še enim valom reprodukcije ljudi na begu kot ‘pod-ljudi’. »Zaprtje balkanske begunske poti je za ‘nezakonite migrante’ absolutno nujno«, je razglasil slovenski politični vrh, ki, sicer v vlogi vazala, zdaj postaja – ironično – temeljni branik evropskosti in schengenskega režima EU. Cerar je v diskurz o begunski krizi tokrat vpeljal ‘nezakonite migrante’, kategorijo, ki služi na eni strani izogibanju odgovornosti za zaščito preganjanih in na drugi ponovni legitimizaciji zapiranja mej.

Ko so politične elite EU množično začele razglašati begunsko krizo za varnostno grožnjo, so priročno operirale s kategorijo ekonomskega migranta. Ta simbolizira grožnjo, ker od zunaj penetrira etnično homogen živelj, ogroža domačega delavca, mu odžira že tako pičlo socialno varnost, avtohtone domoljube pa ovira tudi zaradi svoje drugačne kulture in vere. Predvsem pa ekonomski migrant nima kaj iskati v Evropi – razen če ni povabljen in bomo od njega imeli koristi. Naj ostane doma, to, da nima več od česa ali za kaj živeti, pa ni naš problem. Da ostane tam, kjer mu je mesto, pa naj poskrbi z vojsko okrepljena policija na mejah.

Ko je EU želela pokazati svoj humanitarni obraz, je sočutju ustrezala kategorija begunca. Dodani so ji bili begunka, ženska, in otroci. Za njih moramo poskrbeti, kar pa je pomenilo ‘oskrbeti’, jih začasno namestiti in nahraniti. Otroci ne smejo biti lačni. Tu se toleranca konča. Nahranjeni naj grejo čim prej naprej, nazaj ali pa jih bomo deportirali v ‘druge varne države’. Sočustvujemo, ampak »naše integracijske zmožnosti so omejene«.

Po terorističnih napadih v Parizu je migrant postal ‘potencialni terorist’. Takrat je Orbanova meja, za katero v fazi  sočustvovanja z begunci še ni nastopil pravi čas in je zato požela nekaj kritik, čez noč postala ultimativni odgovor. Tako smo se Slovenci ogradili od ekonomskih migrantov, potencialnih teroristov in, po nasilju v Kölnu, tudi od posiljevalcev ‘naših žensk’ – z rezalno ograjo. Ogradili smo Slovenijo in Evropo.

Pred čim – vprašanje »pred kom«, ki bi zahtevalo vsaj prepoznanje človeškega obraza, bi težko postavili – je tokrat »absolutno nujno zapreti balkansko pot«? Pred ‘nezakonitimi migranti’, to pa je lepši izraz za ilegalce in kriminalce. Za tiste, ki se nimajo kaj gibati po balkanski poti, ker nimajo dokumentov. V begu pred nevarnostjo je nezakoniti migrant – le kako je to mogoče? – v EU vstopil brez veljavnega potnega lista. Zelo verjetno je uradni osebi kaj narobe povedal, ker do njega še niso prišle informacije, da če na pravem mestu ob pravem času ne bo rekel prave besede (azil), v EU ne more ostati. Ali, bog ne daj, da je prišel iz Afganistana, Pakistana, Iraka ali morda iz Sirskega Damaska itn., kjer trenutno baje ni vojne – v tem primeru bo iz Idomene (dalj ga ne bodo spustili), deportiran v Turčijo.

‘Nezakonit migrant’ je še ena žrtvena figura v še enem valu nerazsodnosti evropskih elit, ki so na dobri poti, da bodo tokrat krive za kolektivni izgon stotisočev iz Grčije v Turčijo. (Tudi) tokrat z izdatno pomočjo Slovenije, ki je odigrala vidno vlogo v sramotnem trgovanju s Turčijo. In tudi tokrat s prevlado instrumentalnega uma, ki dalj od svojega cilja, tj. sprejeti ‘breme’ nekaj sto beguncev, še najraje družin (ob mantri »večje število bi preseglo naše integracijske zmožnosti«), ni zmožen videti. Samo tak um zmore v danih razmerah zaprtje balkanske poti opremiti s paternalističnimi in utilitarističnimi izjavami, češ da je pot treba zapreti, »zato da zavarujemo države Balkana pred konflikti in gospodarsko škodo«, in ob tem dodati: »moramo pa izdatno pomagati Grčiji in Turčiji«.

Sramotnim podobam naplavljenih trupel na Lampedusi se bodo kot kaže pridružile sramotne podobe človeštva oropanih ljudi, ki so jih prisilili životariti v tamponskih conah, begunskih taboriščih, tudi tokrat na jugu EU ali zunaj nje.

Kaj še, koliko časa še, kam to vodi so vprašanja, ki implicirajo odgovore v razsežnostih, ki jim ne bi verjeli, če bi nam rekli, da se bodo uresničile. Zato – nehajte! Ne skrivajte se za izgovori, da je ‘begunska kriza’ »zelo kompleksna«, da »ne omogoča enostavnih rešitev«, nas postavlja pred »težko nalogo« (z begunci je pa res težko). To vas in nas z vami ni pripeljalo dalj od izogibanja in prelaganja odgovornosti, ki ima usodne posledice za vse. Rešitve so vam, dragi izvoljenci ljudi, mnogi in mnoge v odzivih, ki stremijo k spoštovanju človeka, odgovornosti do sočloveka in enakosti med ljudmi, že davno ponudili. Ne ukvarjajte se z vprašanjem, ‘čigav je begunec?’, ker mu in ji s tem dokazljivo preprečujete, da sploh je begunec ali begunka. Realizirajte sprejem, to realno utopijo, ki bazira na odgovornosti in dolžnosti do ljudi. Rečeno preprosto, ne torej posebej kompleksno, res pa da brez fige v žepu: naredite, kar je prav.«

V časopisu je dostopna skrajšana verzija.