Nevladniki: Reševanje ujetih med izkoriščanjem delodajalcev in brezbrižnostnostjo odločevalcev

»Dolžen mi je 3900 evrov, poleg tega sva bila dogovorjena, da bo plačeval najemnino, zdaj pa sem izvedel, da že štiri mesece ni ničesar plačal. Najemodajalca sem komaj prepričal, da me ni vrgel ven,« pripoveduje gospod v srednjih letih, ki se je zaradi stiske za pomoč obrnil na društvo Delavska svetovalnica.

Gospod iz Srbije je pred časom prišel na obisk v Slovenijo, kjer je nato srečal svojega bodočega delodajalca. Ta mu je obljubil delo v mizarski delavnici in plačilo, ki naj bi vključevalo plačo in plačano najemnino pri najemodajalcu, hkrati pa mu je zagotovil tudi ureditev vseh ustreznih dovoljenj. Gospod je nato več mesecev delal v delavnici, le redkokdaj samo osem ur. Sprva je še prejemal plačo, nenadoma pa prihodkov ni bilo več.

Medtem ko se zastopnika Delavske svetovalnice pogovarjata o tem, kako bi se primera lotila, v prostore vstopi vratar Doma sindikatov, ki ju obvesti, da pred vrati že čaka nov uporabnik. V času epidemije v Delavski svetovalnici veljajo posebni varnostni ukrepi in omejitve, zato je osebnih obiskov delavcev s težavami v delovnem razmerju bistveno manj kot pred epidemijo, ko so delavci pred pisarnami svetovalcev čakali v vrsti. Vendar to ne pomeni, da dela manjka, temveč le, da večino primerov zdaj rešujejo po telefonu. Eden od svetovalcev pojasni, da je v tistem tednu po telefonu obravnaval že 90 primerov.

Brez pogodbe, plače, dokumentov

»Najpogosteje se ukvarjamo z neizplačanimi plačami in delom na črno, tega imamo čez glavo. Trenutno vodim tri postopke izredne odpovedi s strani delavca zaradi neizplačanih plač,« mi pove eden od svetovalcev med pregledovanjem obsežnega kupa dokumentacije uporabnikov. »Tule imam primer delavca, ki je zbolel in mu je delodajalec zaradi dolgotrajne bolniške v podpis ponudil sporazum, s katerim naj bi se delavec odrekel plači,« nadaljuje in doda, da delavcem trenutno pretežno pomaga tudi pri urejanju delovnih dovoljenj za tujce.

Toda stiske, ki jih povzroča nenadzorovano področje dela, na katerem je delavec skorajda v celoti podrejen dobri volji delodajalca  − tak občutek vsaj dajejo pogovori z uporabniki Delavske svetovalnice −, včasih tudi presežejo pravno svetovanje in urejanje birokratskih potrdil. Svetovalec mi ob tem pove, da nekajkrat mesečno opravljajo tudi vlogo humanitarne organizacije. »Zadnjič je prišel k nam delavec, ki je zbolel za hudo boleznijo. Delodajalec ga je odjavil, in na računu mu je ostalo osem evrov. Prvi mesec, ko plače ni, je še mogoče preživeti, potem pa se težave začnejo kopičiti. Ti ljudje so v Slovenijo prišli z željo po boljšem življenju in se za pomoč ne morejo obrniti na svoje družine, ki so že tako ali tako v stiski.«

Ko dogovor ni več mogoč

Taka stiska morda čaka tudi gospoda, ki sem ga spoznal ob obisku. Svetovalec se najprej pozanima o njegovem delodajalcu, nato pa pove, da je najbolje poklicati delodajalca ter poskusiti spor urediti po mirni poti oziroma zagroziti s prijavo na policijo, finančno upravo in inšpektorat za delo. Svetovalec v prisotnosti vseh pokliče delodajalca, ki sprva še oporeka višini dolga, vendar po grožnji s prijavami spremeni trditve in obljubi, da bo zadevo v kratkem uredil. Po koncu omenjenega klica zazvoni telefon tudi delavcu, ki pove, da ga kliče prav delodajalec. Ta mu obljubi, da bo vse obveznosti poravnal še isti teden.

Sodelavec Delavske svetovalnice mi ob tem pove, da poskušajo v primerih neizplačanih plač vedno najprej doseči dogovor z delodajalcem, kar je bolje tudi za delavca. »Če se gre v tožbo, lahko to traja tudi do tri leta. To delavca izčrpava, obenem pa tudi pot ostaja negotova. Če sklenemo dogovor, pa lahko delavec zadevo hitro uredi in nadaljuje svojo delovno pot drugje.« Ob tem mi še pove, da ima trenutno odprtih več deset zadev glede neizplačanih plač, pri katerih upa na dogovor, hkrati pa je na njegovi delovni mizi tudi štirideset odprtih tožb, v katerih dogovor ni bil mogoč.

Ob naslednjem obisku izvem, da je bila obljuba delodajalca o poravnavi dolga do delavca, ki sem ga spoznal med prvim obiskom, vendarle preveč visokoleteča, da bi bila resnična. Svetovalec mi pove, da se že cel teden ukvarja z omenjenim delodajalcem, ki ima vedno znova nov izgovor, zakaj dolg še ni poplačan. »Najprej mi je obljubljal, potem mi je pojasnil, da je zaradi izgube posla ostal brez denarja, potem je celo predlagal, naj mu pomagam urediti kredit … Gre za nekega sumljivega človeka, ki je zadolžen za več tisoč evrov po celi Sloveniji.« Obenem pa pove, da ga bolj skrbi za delavca: »Gospod je na robu z živci. Povedal mi je že, da razmišlja tudi o kaznivih dejanjih.«

Vprašam, kaj lahko v takem primeru naredijo za delavca, vendar odgovor ni spodbuden. »V resnici ne prav veliko. Mi bomo tega delodajalca prijavili pristojnim organom, toda na žalost delavec ne more tožiti za neizplačane plače, saj je delal na črno. Bojim se, da se bo ta delavec na koncu opeharjen vrnil v Srbijo.«

Na urgenco zaradi pritiskov

Toda omenjeni gospod še zdaleč ni edini, na katerem je (ne)urejenost slovenskega trga dela pustila zdravstvene posledice, tudi na duševni ravni . Ob mojem obisku se je na Delavsko svetovalnico obrnila tudi gospa srednjih let, ki je bila kot čistila zaposlena po pogodbi za polovični delovni čas, čeprav je v praksi delala več kot osem ur na dan. Poleg tega je vsak dan trpela hude pritiske delodajalca, ki jo je nenehno nadlegoval tudi zunaj delovnega časa. Prišlo je celo tako daleč, da je gospa zaradi pritiskov bruhala in omedlela, zaradi česar je potrebovala nujno medicinsko pomoč.

Potem ko je po zdravniškem pregledu izvedela, da jo čaka daljše zdravljenje z negotovim izidom, pa jo je delodajalec preprosto odjavil in ji rekel, da ji pogodbe o zaposlitvi − ki si jo je sicer priborila šele po več letih dela na črno in fiktivnih podjemnih pogodbah − ne bo več podaljšal. Tudi v tem primeru želijo svetovalci Delavske svetovalnice delavki urediti pogodbeno razmerje, tako da ji bosta pripadla bolniški dopust in ureditev neizplačanih plač.

Svetovalec mi ob tem pove, da so podoben primer nedavno že uspešno rešili. Šlo je za delavko v gostinstvu, ki je bila po partnerjevi smrti več mesecev izpostavljena šikaniranju nadrejenega na delovnem mestu . Tako ni smela koristiti odmora za malico, nenehno je poslušala kritike ali pa prejemala neustrezna navodila za delo. Svetovalki je uspelo primer rešiti z enim pogovorom, saj so tudi sodelavci omenjene delavke potrdili, da je nadrejeni zlorabljal svoj položaj. Lastnik podjetja, v katerem sta bila zaposlena delavka in njen nadrejeni, se je nato s slednjim pogovoril in mu postavil pogoje za nadaljnje sodelovanje.

Več kot pet let nezakonitih odjav

Drug primer iz gostinstva pa je primer delavca, ki je opravljal več kot 200 delovnih ur mesečno pod nezakonitimi pogoji, kar zadeva počitek med delovnim časom. Nato se je delodajalec odločil, da delavca ne potrebuje več, ponaredil njegov podpis na sporazumni odpovedi in ga, ne da bi delavec to vedel, odjavil iz sistema zdravstvenega zavarovanja. Čeprav se sliši nepredstavljivo, so taki primeri za zaposlene v Delavski svetovalnici že skorajda nekaj vsakdanjega.

V Delavski svetovalnici so že pred petimi leti izvajali obširnejšo kampanjo obveščanja javnosti o tem, da se nepošteni delodajalci v praksi zlahka odrečejo delavcu s ponarejenim podpisom odpovedi. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, na katerem izvajajo odjave, zastopa stališče, da niso pristojni presojati o tem, ali je listina ponarejena, in to presojo prepuščajo sodišču. V praksi to pomeni, da mora delavec, ki ostane brez prihodkov in zdravstvenega zavarovanja, pravico iskati sam, in še to običajno v dolgotrajnih postopkih. Nič bolj spodbuden pa ni niti podatek, da so skoraj vse kazenske ovadbe, ki so jih pri Delavski svetovalnici vložili proti nepoštenim delodajalcem, obtičale na tožilstvu, kjer so ostale v predalu ali pa so bile zavržene.

Sicer tudi svetovalec Delavske svetovalnice priznava, da gre za težavo, ki je že predolgo stalnica njihovih uporabnikov: »Rešitev bi bila zelo preprosta, samo eno dopolnilo sistema, en programski stavek. Zakaj tega ne naredijo, nihče ne ve. Mi smo dostavili že na stotine primerov zlorabe sistema.« Obenem pa priznava, da mora tudi Delavska svetovalnica, zlasti zaradi primanjkovanja kadra, vedno sprejemati odločitve glede prioritet dela. »Je pa to bitka, ki bi jo morali voditi drugi, recimo socialni partnerji. Tudi na strani delodajalcev, če gre za normalnega delodajalca, bi moral obstajati interes za tak boj. Konec koncev je  vprašanje, zakaj bi  neki  normalen delodajalec posloval zakonito, če vidi druge, kako to počnejo.«

David proti Goljatu

Ob tem doda še, da je treba pri vsaki taki bitki s sistemom upoštevati razliko med viri borca in viri njegovega nasprotnika. Delavska svetovalnica se financira pretežno iz članarin in zaposluje štiri svetovalce. Ta podatek veliko pove o številu ljudi, ki se zaradi težav včlanijo, vendar pomeni tudi omejeno zmogljivost za sistemske bitke. Zato se v prvi vrsti posvečajo neposrednemu zagovorništvu.

Čeprav se v Delavski svetovalnici najpogosteje spoprijemajo s primeri zlorab delavcev, pri čemer gre večinoma za delavce migrante, pretežno iz držav zahodnega Balkana, pa so metode izkoriščanja in zlorab razmerja moči med delodajalcem in delavcem precej bolj razširjene in nikakor ne omejene le na zlorabo nepoznavanja jezika in pravnega reda druge države. To potrjujejo tudi delovne izkušnje Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, ki se, tako kot Delavska svetovalnica, posveča predvsem položaju prekarnih delavcev oziroma delavcev, ki so samozaposleni ali delajo po študentski napotnici, podjemni pogodbi ali na kakršen koli drug način, označen kot »fleksibilen«, za razmeroma nizko plačilo.

Gibanje je v preteklosti že sprožalo akcije med prekarnimi delavci v različnih panogah, vendar je delo društva usmerjeno zlasti v raziskovalne dejavnosti, saj se pretežno financira z izvajanjem raziskovalnih projektov. Gibanje sicer ponuja neposredno pravno pomoč na področju delovnega prava, vendar je osrednje delo usmerjeno v analizo dejanskega stanja na posameznih področjih. Kot mi pojasni predstavnik gibanja, je pregled dejanskega stanja namenjen tudi temu, da spoznajo razmere na določenem področju in na podlagi tega tudi oblikujejo taktiko boja.

Delavec naj si stranišče uredi sam

Med odmevnejšimi kolektivnimi akcijami gibanja je bilo zavzemanje za položaj prodajalk in prodajalcev v trafikah pred dobrimi tremi leti. Takrat je bila večina trafik v lasti dveh večjih podjetij, ki pa prodajalcev nista zaposlovali, temveč sta z njimi sklenili franšizno pogodbo. Pravno je bil prodajalec podjetnik, ki ima franšizo, v praksi pa delavec s pogoji dela iz preteklega stoletja. Kljub pravni »podjetniški svobodi« so v praksi morali upoštevati natančna navodila franšizodajalca, vse od delovnega časa do postavitve trafike in drugih podrobnosti.

Od svobodne gospodarske dejavnosti je tako v praksi prodajalcem ostalo manj svobode, kot bi jo pričakovali v našem pravnem redu. Med drugim si niso mogli privoščiti niti premora za odhod na stranišče. Ko je ena izmed prodajalk na to opozorila predstavnike lastnikov trafik, so ji ti svetovali, naj si s kartonasto škatlo ogradi prostor za trafiko, kjer lahko počepne in opravi potrebo, če drugače ne gre. Tudi plačilo za celodnevno delo v trafiki ni omogočalo dostojnega življenja, saj se je večinoma gibalo okoli tedanjega zneska minimalne plače, na nekaterih lokacijah pa tudi krepko pod njo. Zlasti ob upoštevanju odbitkov za kršitev pogodb, kot je odmor ob času, ki ni bil določen v pogodbi, četudi le za opravljanje potrebe.

Kljub medijski odmevnosti in protestnim shodom večjih premikov na koncu ni bilo. Predstavnik gibanja ob tem ne skriva razočaranja nad Inšpektoratom za delo, ki kljub obsežnim inšpekcijskim nadzorom ni izpostavil, da gre v teh primerih za prikrito delovno razmerje. Kot argument so bili navedeni primeri, ko so prodajalci zaposlili prijatelje ali znance po podjemnih pogodbah, na podlagi katerih so jih lahko ti za kratek čas nadomeščali, kar je v očeh inšpektorjev že predstavljalo najemanje podizvajalcev in ni štelo za prikrito delovno razmerje, kar je v očeh inšpektorjev že predstavljalo najemanje podizvajalcev in ni štelo za prikrito delovno razmerje.

V gibanju so zato računali na edino delavko, ki je bila pripravljena vložiti ugotovitveno tožbo, saj bi uspešna sodba predstavljala tudi sodno prakso, na podlagi katere bi se lahko sistematično lotili urejanja statusa navideznih franšizojemalcev. Toda delavka je še pred koncem sprejela ponudbo o poravnavi, s katero so ji lastniki trafike ponudili višji prihodek in izboljšane delovne pogoje. »S stališča delavke je bil sprejem ponudbe razumljiv, saj ponujenih dodatnih 200 evrov pri tako nizkih prihodkih ni zanemarljivih. S stališča širše rešitve pa to ni bila odločitev, ki bi si jo želeli,« poudarja predstavnik gibanja in obenem dodaja, da je ključna težava v tem, da se ljudje niso pripravljeni povezati za enoten cilj. »Če bi vsi zaprli trafike za en dan, bi lahko dosegli veliko več,« tako pa je vloga rešitelja težave padla na pleča ene delavke.

Med izkoriščanjem in strahom pred posledicami

Moj sogovornik ključno težavo vidi v tem, da vsak posameznik od organizacije pričakuje, da bo rešila njegovo težavo, ne da bi se on sam vpletal. »Strah pred posledicami izpostavljanja je zelo močen dejavnik pri tem.« Četudi so se prekarni delavci pripravljeni organizirati, kmalu naletijo na drugačne težave.

Drugo področje, s katerim se je gibanje veliko ukvarjalo, je arhitektura. Na tem področju so se soočali s študenti, ki so v birojih – pogosto kar v lasti njihovih profesorjev – za minimalno plačo po napotnicah delali projekte, ki jih je biro potem tudi tržil. Več medijskih kampanj, ki so opozarjale na položaj mladih prekarnih arhitektov, sicer ni prispevalo h kaznovanju izkoriščevalskih delodajalcev, je pa doseglo opolnomočenje mladih arhitektov, ki so izkoristili medsebojna poznanstva in začeli organizacijo sindikata. Njihova želja je bila sprejem panožne kolektivne pogodbe, ki bi postavila minimalne standarde, ki jih naročnik oziroma delodajalec ne bi smel kršiti. Toda plemenita ideja in kolektivna akcija sta kmalu trčili ob togost pravnega reda, saj tisti arhitekti, ki svoje delo opravljajo kot samostojni podjetniki, ne morejo pravno predstavljati sindikata, saj so v očeh zakonodaje podjetniki, in ne delavci, četudi so vezani na samo enega naročnika.

Osebne stiske maratona brez ciljne črte

Še eno področje, s katerim so se v gibanju veliko ukvarjali, je prevajalstvo. Tudi to je poklic, pri katerem je za mlade jezikoslovce po koncu študija skorajda edina možnost za opravljanje dela ustanovitev lastnega podjetja in nato boj za naročila. Toda nenadzorovanost trga pomeni tudi večjo moč naročnika, ki lahko postavlja neživljenjske časovne pogoje. Prevajalci in prevajalke tako, kot mi pojasni sodelavka gibanja, ki je sodelovala pri nedavni raziskavi na tem področju, podležejo temu pritisku in pogosto opravljajo več kot osemurni delovnik za sorazmerno nizke prihodke. Ker je prisoten tudi časovni pritisk, se delovnik največkrat tesno prepleta z njihovim zasebnim življenjem in ga na koncu tudi izpodrine. »Prevajalke kmalu postanejo socialno povsem izolirane, zato je tudi veliko osebnih stisk,« je še dodala.

H kakovosti duševnega zdravja ne pripomore niti dejstvo, da jim nizka plačila ne omogočajo niti najmanjših prihrankov, ki bi pokrili bolniško odsotnost, ki jo mora samozaposlena prevajalka finančno kriti sama. »Veliko ljudi se odloči za delo ne glede na to, kakšne bodo posledice za zdravje.« Obenem pa tako življenje iz dneva v dan, z nezmožnostjo ustvarjanja prihodkov, ki bi omogočili stabilno in varno življenje, kaj šele načrtovanje družine, dejansko podaljšuje določeno obliko študentskega načina življenja v zgodnja trideseta ali še dlje.

Vendar premisleki položaju in njegove analize pomenijo tudi iskanje drugih oblik rešitev. Ena od teh je povezovanje z društvi ali neformalno povezovanje na družbenih omrežjih, kjer se lahko prevajalci dogovorijo tudi za ceno, pod katero ni mogoče pristati, ne da bi delal sebi v škodo. Toda ironija je, da so prav v takem primeru razprave na družbenem omrežju Facebook prejeli opozorilo Agencije za varstvo konkurence, češ da sklepajo nedovoljen kartelni dogovor. V očeh prava so namreč izčrpani in premalo plačani prevajalci dejansko podjetniki. Tu je gibanje priskočilo na pomoč prevajalcem in se podalo v pravni boj z organom nadzora.

Prvi pri izkoriščanju, zadnji pri solastništvu

Druga rešitev, ki se je ob preizpraševanju lastnega položaja porodila prevajalcem, pa je samoorganizacija v obliki zadruge. Gre za tržno dejavnost, h kateri lahko prevajalec pristopi in s tem postane solastnik zadruge, tako da lahko soodloča o vseh zadevah v zadrugi. Kolektivni nastop na trgu pa ponuja tudi bistveno boljše pogajalsko izhodišče od individualnega. Čeprav morajo tudi v okviru zadruge Soglasnik nastopati na trgu, pa po drugi strani lahko soustvarijo blagovno znamko, ki bo pomenila kakovosten izdelek za primerno ceno namesto hitrih izdelkov med neprespanimi nočmi za ceno, ki izvajalcu ne omogoča dostojnega življenja. Povezovanje v zadrugo pa pomeni tudi, da določanje cene ni več kartelni dogovor. Ob tem je zanimiv tudi podatek, da je Slovenija med višje uvrščenimi državami v EU po deležu samozaposlenih, in na repu lestvice, kar zadeva delavsko solastništvo v podjetjih.

Položaj prekarcev, ki so razpeti med dejanskim položajem izkoriščanih delavcev in pravnim položajem podjetnikov na trgu, ne ostaja brez posledic. V gibanju so tako opravili obsežno raziskavo med 1400 prekarnimi delavci. Velika večina jih je odgovorila, da si dolgotrajne bolniške odsotnosti ne more privoščiti, več kot deset odstotkov pa jih je zaradi svojega položaja že pomislilo tudi na samomor. Zaskrbljujoči podatki raziskave bi morali biti osnova tudi za spremembe na sistemski ravni, se strinja naš sogovornik, vendar je v praksi to vse prej kot enostavno.

»Ničesar ne moremo spremeniti«

V gibanju so si prizadevali za zakonodajne spremembe, ki bi prekarce razbremenile vsaj stroškov bolniške odsotnosti in jih prevalile na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. »Po naših izračunih to niti ne bi predstavljalo velikega stroška za zavod in bi bilo povsem izvedljivo, toda v razpravah smo kmalu ugotovili, da gre za politično, in finančno vprašanje.« Na strani odločevalcev so vedno znova naleteli na dileme, ki so dokazovale, da se rešitve ne da sprejeti. Tudi kompromisen predlog, na katerega so le stežka pristali, ni dobil blagoslova političnih odločevalcev. Na koncu je prevladal strah pred tem, da bi enako zahtevala tudi velika podjetja, če bi država to omogočila prekarcem.

Z bojem s spremembami zakonodaje imajo sicer izkušnje tudi v Delavski svetovalnici; bogate izkušnje uporabnikov, ki se spoprijemajo s težavami v pravni ureditvi, bi lahko bile podlaga tudi za zakonodajne spremembe, vendar moj sogovornik takoj opozori, da so pri političnih odločitvah v ospredju drugi vzvodi odločanja. V Delavski svetovalnici so večkrat vodili kampanjo proti spremembam zakona o tujcih, ki bi delavcem migrantom še bolj otežile združevanje z družinami. »Dvakrat smo bili pri tem uspešni, letos pa imamo opravka z odločevalci, ki jim je za to temo vseeno in nas niso poslušali.«

Opolnomočenje za majhne zmage

Kako lahko torej nevladna organizacija pripomore k izboljšanju položaja uporabnikov, ki so se znašli v primežu pomanjkljivih sistemskih ureditev? V Delavski svetovalnici stavijo na neposredno zagovorništvo uporabnikov. Svetovalec mi ob tem pove, da je zakonodaja le en vidik, »izvrševanje zakonodaje pa poteka na okencih. Tam so naši boji in tam se da za naše uporabnike veliko narediti.« Ob tem poudarjajo, da je ključnega pomena tudi opolnomočenje delavcev z uspehom v »boju na okencu«. Z majhno zmago je delavec pripravljen tudi na druge izzive in nenazadnje tudi na to, da se postavi po robu nezakonitim izkoriščevalskim praksam.

Tudi v gibanju pretežno stavijo na opolnomočenje na osnovi informiranja in skupno iskanje rešitev. Obenem pa opozarjajo, da je domet njihovih bojev pogojen z dejstvom, da se morajo, ob sicer dveh zaposlenih,  zanašati na pomoč prostovoljcev , kar jih, tako kot Delavsko svetovalnico, postavlja v neenak položaj v dialogu z ministrstvi ali drugimi odločevalci. Toda z opolnomočenjem lahko pride do samoorganizacije delavcev, ki je ključna za vsake spremembe, četudi se na prvi pogled zdijo še tako skromne.

Avtor: Luka Lukić

Avtor vseh fotografij: Anej Ivanuša