Nevladniki: Zoperstavljanje uničevanju habitata črne človeške ribice

V zadnjih tednih, ko se je po enoletnih epidemioloških omejitvah po celi Sloveniji spet začel prebujati turizem, je v Črnomlju turiste (če je kakšen morda vendarle odtaval na jug) pozdravil močen, jedek smrad. Polja na obrobju mesta so namreč spet poškropljena s stranskim proizvodom bližnje Petrolove bioplinarne, s tako imenovanim digestatom. »Maska je učinkovita proti COVIDU-19, proti temu nenaravnemu smradu pa ne pomaga,« pravi domačin Riko Zupančič iz okoljskega društva Proteus.

»Bela krajina je obrobje, jug, in sem seveda dobimo take obrate, kot je bioplinarna, ki jih nikjer drugje nočejo,« pravi Riko Zupančič, ki z družino vodi tudi izletniško kmetijo Zupančič v vasi Jelševnik pri Črnomlju. »Sem bi morali skupaj priti ministri za kmetijstvo, gospodarstvo – tudi turizem in okolje − kakšen dan aprila, pred dežjem, ko je nizek pritisk in ko so njive polne digestata. In potem bi jih vprašal, kako naj se tukaj gremo turizem, kaj bi oni razvijali v tem smradu in tudi s kakšnim apetitom bi jedli zelenjavo iz zemlje, prepojene z digestatom.«

Smrdljive njive na obrobju Črnomlja, kjer se ob Petrolovi bioplinarni in zasebni prašičji farmi razprostira tudi priljubljena sprehajalna pot.

Bioplinarna Črnomelj je v lasti energetske družbe Petrol, ki v eni od reklam trdi, da delajo »vse, da bi ohranili vse tisto, kar imamo«. Ali med to spada tudi črna človeška ribica?

Digestat je stranski oziroma odpadni proizvod bioplinarn, ki se lahko, če izpolnjuje predpisane vrednosti snovi, uporablja za gnojenje v kmetijstvu. Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata slednjega opisuje tako: »Digestat ali pregnito blato je poltekoč ali tekoč material, ki nastane pri anaerobni razgradnji.« Kaj vsebuje digestat, si lahko vsak laik predstavlja že ob branju seznama odpadkov, ki se predelujejo v bioplinarni. Na seznamu črnomaljske bioplinarne, ki je od leta 2013 v lasti energetske družbe Petrol, so med dvaintridesetimi vrstami odpadkov, ki jih predeluje, tudi odpadna živalska tkiva, živalski iztrebki, urin in gnoj − tudi onesnažena slama, blato iz čiščenja industrijske odpadne vode ter jedilno olje in maščobe. Po predelavi naštetega ostane digestat, ki se ga bioplinarna »znebi« prek kmetov − da jim ga zastonj za raztros po njivah. »Ministra za kmetijstvo bi vprašal, ali bi jedel zelenjavo z njive, ki je stalno polivana s snovjo iz živalskih odpadkov in ima pogosto tako jedek vonj, da draži oči,« pripomni Zupančič. Črnomaljska bioplinarna lahko v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem iz leta 2014 predela petindvajset tisoč ton omenjenih in podobnih odpadkov letno.

Ravno zaradi »nevzdržnega večmesečnega smradu«, ki se je pred leti začel širiti iz novonastale bioplinarne Črnomelj, se je več domačinov najprej združilo v okoljsko civilno iniciativo, ta pa se je leta 2015 preoblikovala v društvo Proteus − gibanje za naravo in okolje Bela krajina. Društvo ima od leta 2018 status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu za naravo in okolje.

Obeležje, posvečeno črni človeški ribici ob vstopu v vas Jelševnik pri Črnomlju, kjer ima ribica habitat. Njiva, na kateri stoji obeležje, je »gnojena« z digestatom.

Čeprav je smrad najbolj zaznavna težava, pa je ključna težava, povezana z bioplinarno, vnos snovi v zemljo. Člani društva Proteus so že v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za bioplinarno, ki ga je Petrol leta 2014 sprožil pri Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO), podali vrsto pripomb in zahtev. Ena ključnih je bila skrb, da bo gnojenje z digestatom iz bioplinarne – tudi njegova morebitna nezakonita raba − obremenilo kmetijska zemljišča s težkimi kovinami in strupenimi snovmi ter ogrozilo podtalnico in že močno ogroženo populacijo črne človeške ribice. Črni močeril oziroma črna človeška ribica je tako imenovani endemit podzemnih voda belokranjskega kraškega ravnika, kar pomeni, da živi samo na belokranjskem plitvem krasu, ob tokovih podzemske vode, na zaplati približno deset kvadratnih kilometrov. Tudi njive neposredno nad habitatom usihajoče populacije črne človeške ribice, ki po črnih napovedih obsega le še nekaj sto odraslih osebkov, kmetje »gnojijo« z digestatom iz črnomaljske bioplinarne. Poleg nekaterih težkih kovin tako v življensko okolje ribice na območju vasi Jelševnik iz digestata pronicajo še nitrati, ki so že ob manjših povečanjih naravnih koncentracij nevarni za ribico. Medtem ko veljavna zakonska ureditev dopušča v podzemni vodi petdeset miligramov nitratov na liter vode, bi morala biti po ocenah domačih strokovnjakov mejna vrednost nitratov za človeško ribico omejena na slabo petino te vrednosti, to je na 9,2 miligrama na liter vode.

Društvo Proteus je tako že leta 2014 zahtevalo, da se pred izdajo okoljevarstvenega dovoljenja bioplinarni izvede natančnejša analiza vplivov uporabe digestata v kmetijstvu, tudi za območja, na katerih živi črna človeška ribica, in da se uporaba količinsko omeji. Vendar pa na ARSU predlogov niso sprejeli; odpisali so, da uporaba digestata v kmetijstvu in njegov vpliv na kmetijsko zemljo, podtalnico in črnega močerila pač ni predmet konkretnega upravnega postopka in da bo upravljavec bioplinarne tako ali tako moral ravnati skladno z zakonodajo na področju kmetijstva, ohranjanja narave in voda.

»Ali nam je res vseeno za vse, kar bomo pustili za sabo? Uničili bomo edinstveno živalsko vrsto in pustili onesnaženo zemljo in vodo. Od kod ta kratkovidnost in ta ›pravica‹?« se sprašuje Riko Zupančič, eden najdejavnejših lokalnih varuhov črne človeške ribice.

Da je tako zanašanje na zakonito ravnanje obratov – tudi, če so ali prav zato, ker so del megalomanskih poslovnih sistemov, kot je Petrol – naivno, je že jasno. Letos februarja je društvo Proteus organiziralo spletno konferenco, na kateri so ugotovitve nadzorov predstavile tudi inšpekcijske službe. Okoljska inšpekcija je potrdila neustreznost vzorcev digestata iz črnomaljske bioplinarne tako v letu 2019 kot pri kontrolnem monitoringu leta 2020. Leta 2019 je inšpektorat z odločbo prepovedal uporabo okrog pet tisoč kubičnih metrov digestata, ki je zaradi neustrezne sestave dobil status odpadka, in odkril nepravilnosti pri delovanju cevovoda med bioplinarno in bližnjo prašičjo farmo ter posledično zahteval namestitev merilne naprave pretoka in vodenje evidenc sprejete gnojevke. Leta 2020 so inšpektorji v digestatu ugotovili presežne vrednosti maščobnih kislin, ki so – kot je v februarski razpravi pojasnila inšpektorica − ključni krivec za smrad. Kot zanimivost gre izpostaviti, da inšpektorat za okolje v zadnjem letnem poročilu posebej izpostavlja nujnost zakonodajne ureditve problematike v zvezi z nastajanjem in širjenjem smradu, saj zaradi tega »neprijetnega pojava« prejemajo vrsto prijav. Na težave, povezane z digestatom iz črnomaljske bioplinarne, je na februarskem pogovoru opozoril tudi kmetijski inšpektor. Povedal je, da so odvzeti vzorci gnojene zemlje pokazali presežne vrednosti težkih kovin, ter potrdil, da so zaradi nepravilnosti več kmetom izdali opozorila. Podrobno analizo vpliva digestata na kakovost tal so v letu 2020 sicer izvedli črnomaljski gimnazijci pod mentorstvom profesorice geografije Vesne Fabjan in ob sodelovanju Kemijskega inštituta. Analiza vzorcev zemlje na območjih, na katerih »gnojijo« z digestatom (tudi na območjih habitata človeške ribice), je potrdila močno presežene vrednosti nekaterih kovin, zlasti kadmija, pa tudi kobalta in niklja. Izmerjene količine so na več območjih dosegale vrednosti, ki po zakonodaji že pomenijo verjetnost škodljivih vplivov na zdravje človeka ali okolje.

»Ti podatki so ekstremno zaskrbljujoči! Goreti bi morali vsi alarmi,« pravi predsednik društva Proteus, pravnik Niko Šuštaršič, in dodaja: »Po takih rezultatih bi bile edine logične vsaj takojšnje dodatne analize vpliva digestata – če ne kar takojšnja preventivna prepoved njegove uporabe. A zgodilo se ni nič, pristojni se delajo, kot da ni nič.« Po mnenju Šuštaršiča bi bilo nujno tudi, da bi na območju habitata črne človeške ribice popolnoma prepovedali uporabo digestata iz bioplinarne. »Temu kmetje zaradi konkurenčnih količinskih in cenovnih pritiskov seveda niso naklonjeni, vendar pa bo moral tudi kmetijski sektor stopiti korak nazaj,« je prepričan in poudarja, da bo morala imeti tudi občina odločnejšo vlogo pri zaščiti – tudi s trajnejšo ureditvijo drugega vira nitratov v zaledju habitata ribice, to je neurejene komunalne infrastrukture.

Na izletniški kmetiji Zupančič je informativni center o črni človeški ribici, ki med drugim vključuje tudi opomine na eno največjih ekoloških katastrof na tem območju, to je na onesnaženje belokranjske Krupe z rakotvornim PBC-jem iz tovarne Iskra, potrjeno v osemdesetih letih dvajsetega stoletja.

Da veliko časa za (ne)ukrepanje ni, je na omenjeni februarski razpravi jasno opozoril tudi geograf in ekolog Dušan Plut ter streznil z dilemo, ki je ne bi smelo biti: »Temeljno vprašanje je, ali bomo čakali na še natančnejše rezultate novih analiz, ki bodo natančneje določile škodljive vplive kmetijstva, digestata, neurejene komunale, in hkrati na biološkem polju tvegali izgubo človeške ribice ali pa bomo upoštevali načelo previdnosti in gremo takoj v preventivno akcijo s prepovedjo digestata v območju habitata.« Plut je opozoril na ogromno odgovornost, da ne izgine nova vrsta.

Aprila 2018 je Svet za varovanje okolja Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) s posebno izjavo pozval ministrstvi za okolje in kmetijstvo k varovanju in zavarovanju habitata ogrožene črne človeške ribice v Beli krajini. Toda poziv je bil preslišan.

Številni Črnomaljci sicer po tiho upajo, da bo bioplinarna prenehala delovati leta 2023, ko se ji izteče veljavno dovoljenje. Toda vprašanje je, ali se bo Petrol odrekel edini lokaciji v državi, na kateri lahko obdeluje odpadke, ki se jih povsod drugod otepajo z vsemi štirimi, in na kateri so kratkovidni lokalni kmetje (ob tihem soglasju večinske lokalne politike) po njivah očitno pripravljeni zlivati vse – dokler je zastonj.

Protest proti Petrolu in njegovim lokalnim vazalom upajo v lokalnem okolju glasno izražati le redki posamezniki in posameznice, zlasti člani in članice naravovarstvene in okoljevarstvene nevladne organizacije Proteus. To delajo prostovoljno, zastonj ter nadvse zavzeto, in to kljub vsem svojim drugim obveznostim in stalnemu rožljanju s tožbami. Borba v lokalnem okolju proti lokalnemu onesnaževalcu, ki ima za seboj enega največjih poslovnih sistemov v državi, zahteva poseben pogum. Svarila, naj raje utihnejo, so stalnica, s katero se mora spopadati tudi ta nevladna organizacija. Pa vendar so člani in članice Proteusa, tako kot številni nevladniki, odločeni, da bodo še naprej vztrajali, saj vedo, da si prizadevajo za spremembo na bolje.

Avtorica: Monika Weiss