Nevladniki: Najhitrejša pomoč, ko se ti v pepel spreminja tisto, za kar si delal

»Meni je to kot družina. Družba, h kateri se vedno lahko vrneš. Tudi ko sem dve leti živela v tujini in se vrnila, sem imela družbo, h kateri se vedno lahko vrnem,« je kot (veliko) prednost prostovoljnega gasilstva izpostavila gasilka v poznih dvajsetih letih, medtem ko sva čakala njena prijatelja na avtobusni postaji v Šmartnem pri Litiji, s katerima smo se skupaj odpeljali v bližnji gasilski dom.

Tisti dan so se prostovoljni gasilci šmarskega gasilskega društva – kot tudi vseh okoliških prostovoljnih gasilskih društev – pripravljali na občinsko gasilsko vajo. Lokalni industrijski obrat je prepustil svoje prostore, da so lahko pripravili navidezen scenarij požara v industrijskem obratu. V gasilskem domu so zato že prej potekale priprave večine od 30 operativnih gasilcev. To so prostovoljni gasilci, ki so usposobljeni za operativno delo – imajo opravljen tečaj za operativnega gasilca. A to je le en vidik usposabljanja, saj ima vsak operativec tudi svoja dodatna znanja in specialna usposabljanja, ki so opisana na stenski evidenci in na podlagi katerih lahko opravlja različne oblike intervencij.

Plezanje na streho proizvodne hale

Medtem ko se operativci oblačijo v gasilske  zaščitne obleke in si pripenjajo pasove, opazujem različna navodila in sezname, ki so razprostrti po stenah garderobe oziroma občasno tudi sobe za druženje. Bistvena razlika med današnjo vajo in dejansko intervencijo je sicer v tem, da so na dan vaje vedeli, kdaj okvirno se bo zgodila simulacija intervencije, medtem ko opozorila pred dejansko intervencijo gasilce zmotijo med spanjem, delom, družinskimi izleti ali kateri koli drugi situaciji. Temu primerno je tudi razpoloženje v slačilnici, ki niha med razburjenjem pričakovanja in sproščenim druženjem.

Pogovor pa je vseeno usmerjen večinoma v vajo. Tako se med drugim pogovarjajo o morebitnih težavah pri dostopu zlasti do zelo visoke strehe objekta. Vsi namreč stavbo industrijskega obrata vsaj na videz poznajo, saj so domačini. Prav tako pa je marsikdo tudi že delal v tem obratu ali pa pozna nekoga, ki tam še vedno dela. »Dovolili so nam, da po strehi in zadnji steni lahko špricamo,« se pogovarjata dva gasilca, preden ju vprašam, ali se je težko dogovoriti za lokacijo take vaje. »Praviloma ne. Saj je konec koncev tudi podjetju v interesu, da vedo, kako varen je njihov objekt, pa še povemo jim lahko, kaj lahko spremenijo, da v primeru požara ali nesreče zmanjšajo škodo.«

Pred zvedavimi očmi

Bolj ko se bliža ura navidezne intervencije, bolj resni postajajo moji sogovorniki. Pred tem se neformalno postrojijo pred gasilskim domom in čakajo na poziv za intervencijo. Sam se odpravim peš do industrijskega obrata, kjer se je na drugi strani ceste že zbralo več ljudi ob prvi informaciji, da se tam »nekaj dogaja«. Nekateri gasilci morajo zato opozarjati fotografij željnih ljudi, tudi mene, da se premaknemo na drugo stran, od koder opazujemo, kako prihajajo drug za drugo intervencijske ekipe drugih prostovoljnih gasilskih društev in sledijo navodilom vodje intervencije.

Kmalu se dogajanje ob industrijskem obratu popolnoma razplamti, tako da je celotni intervenciji že zelo težko slediti. Ena ekipa pleza na streho, druga napeljuje cevi, tretja nosi ponesrečenca, več ekip pa opazovalci sploh ne vidimo. Medtem ko večina opazovalcev ugotavlja, da bi bilo potrebno vajo napovedati, da bi lahko prišli prej, slišim pa tudi pomisleke o tem, ali je res potrebno imeti toliko gasilskih društev, ki nekoliko omajajo siceršnjo predstavo, da imajo gasilci v lokalnem okolju visok ugled.

Po koncu intervencije se lahko tudi sam pridružim prizorišču nesreče, kjer sem kot nekdanji novinar deležen tudi improvizirane izjave za javnost. Prav take, kot sem jih bil navajen v mojih novinarskih dneh – faktografske o odzivnem času, številu gasilcev, zaključku intervencije in vsem ostalem, kar spada zraven. Potem – tako kot v novinarski praksi – pa sledi bolj sproščen pogovor o sami intervenciji in prvih ugotovitvah vaje tako glede pripravljenosti ekipe kot tudi varnosti konkretnega industrijskega objekta. Sploh slednje je glavna tema tudi ob malici in pijači v bližnji gostilni, ki je bila organizirana po vaji.

Povezani od let brezskrbnega otroštva

»Predvsem je v prvi vrsti meni pomembno druženje in to, da smo med sabo zelo povezani,« mi nekaj dni pozneje razloži gasilka v zgodnjih dvajsetih. Tako kot vsi moji sogovorniki je tudi ona gasilstvo skupaj z obema bratoma spoznala kot mlada osnovnošolka. Prav tako se je kot majhen otrok z gasilci prvič srečal njen bolj izkušeni kolega. »Bilo je blizu, pa takrat ni bilo nič kaj drugega za početi. Gasilski dom pa sem imel tako rekoč pred vrati in tako sem začel hoditi tja.«

Predstavitev gasilstva otrokom je sicer ključna pri vzgajanju novih generacij gasilcev, a zgolj zanašanje na tradicijo in pomen gasilstva ni dovolj, mi pove gasilka, ki vodi gasilsko mladino. »Pred nekaj leti je to pri nas povsem zamrlo. Poskušali smo reklamirati v šoli in podobno, ampak zanimanja med otroki preprosto ni bilo.« Danes je zanimanja bistveno več, a za to se je bilo treba potruditi. »Preprosto imajo otroci danes ogromno različnih možnih dejavnosti, ki jih morajo starši plačevati in so jim zato najbrž tudi  bolj ‘obvezne’ in zanimive, zato smo poskušali približati gasilstvo predvsem otrokom.«

Otroške vaje so zato zmes igre in izobraževanja o požarni varnosti. Od igranja družabnih iger do opazovanja demonstracij izkušenih gasilcev, kaj se zgodi, če zagorelo olje poskušamo gasiti z vodo. Ob ustreznem vremenu pa se otroci zberejo ob ognju in kramljajo z mentorji ob peki prigrizkov na paličici in tako spoznavajo dva temelja, na katerem sloni gasilstvo – druženje in medsebojna povezanost.

S prostovoljstvom nad minute pred katastrofo

A vseeno je osnovno poslanstvo gasilstva zaščita in reševanje. Za zagotavljanje požarne varnosti je sicer, kot mi razložijo, odgovorna lokalna skupnost, od koder prostovoljna gasilska društva tudi prejemajo največji delež financiranja. Nekaj sredstev preko sofinanciranja nakupa opreme in vozil prejmejo s strani države. Bistveno pri mreži prostovoljnega gasilstva je to, da se v primeru nesreč bistveno skrajša čas prihoda na intervencijo, kot bi bil, če bi bila cela Slovenija odvisna zgolj od brigad poklicnih gasilcev. Vsaka občina seveda tudi nima dovolj sredstev za ustanovitev poklicnega jedra. V primeru požara pa vsaka minuta lahko pomeni razliko med zmerno škodo ali popolnim uničenjem oziroma, kot mi je ponazoril izkušeni gasilec: »Pri zelo visokih temperaturah gori čisto vse.«

V prvi vrsti so med intervencijami požari. Če gre za požar večjega obsega, se lahko aktivira tudi poklicne gasilske brigade, ampak v zadnjem času tako zahtevne intervencije v Šmartnem oziroma okolici ni bilo. Sicer je Šmartnem najbližja poklicna gasilska enota v Ljubljani in Trbovljah, kar v najboljšem primeru pomeni 20 minut vožnje. Požarna varnost v Šmartnem in okoliških krajih je tako pretežno odvisna od prostovoljnih gasilcev.

Tudi v majhnem kraju količina intervencij ni tako zanemarljiva. Šmarski gasilci se dobro spomnijo primera požigalca, ki je sprožil več požarov v naravi. Ne nazadnje so bili pred letom na intervenciji tudi v neposredni bližini mojega domovanja, ko se je v sosednji hiši vnela električna napeljava.

Ko se v pepel spreminja vse za kar si garal

Druga prednost mreže prostovoljnih gasilcev je poznavanje ljudi in okolice. Na intervenciji, kjer je vsaka sekunda pomembna, je zato bistvenega pomena, da gasilci poznajo okolico, vedo, kje je na voljo hidrant, kje je najlažji dostop do objekta in vse ostale okoliščine. Drug pomemben dejavnik pa je tudi neformalna komunikacija, kar sam spoznam že med pisanjem tega prispevka, ko med odmorom na balkonu zagledam dim iz bližnjega objekta. Po telefonu pokličem izkušenega gasilca in ga vprašam, ali gre za požar. Čez manj kot minuto mi pove, da je dogodek že prijavljen – na isti način, kot sem ga sporočil sam – in ekipa že na poti. Tudi moj sogovornik se je, sicer v civilu, odpravil iz družinskega izleta na kraj požara. Izkazalo se je, da so se med varjenjem vneli bližnji odpadki, do te mere, da gašenje z gasilnimi aparati ni bilo več učinkovito. Škoda zaradi hitre intervencije ni bila znatna.

»Verjetno je najhuje, ko vidiš ljudi, ki se jim pred očmi v pepel spreminja vse, za kar so se trudili v preteklih letih,« opisuje intervencijo mlajša gasilka. Takrat so tudi gasilci deležni kakšnih opazk, nasprotovanj, drugačnih predlogov izvedbe intervencije in podobno. »Imeli smo primer, da nas je nekdo obtožil, da smo povzročili več škode z gašenjem in da bi lahko to on pogasil sam. Ampak to je razumljivo. Čustva so v takih trenutkih močnejša od razuma.«

Odvisni od dobre volje delodajalcev

A ta čustva nekaj dni po intervenciji ostanejo le še spomin. »Prav ta gospod se nam je še najbolj zahvaljeval nekaj dni pozneje,« pove mlada gasilka in doda, da je uspešna intervencija v marsikaterem primeru tudi tisti dejavnik, ki spremeni pogled posameznika na prostovoljno gasilstvo. Na vprašanje, ali niso prav gasilci tisti, ki v Sloveniji med ljudmi uživajo največ ugleda, le zmaje z glavo. »Saj do neke mere ja, ampak ni pa tako, kot si marsikdo predstavlja. Tudi ko zbiramo sredstva z deljenjem koledarjev ali kakšno drugo akcijo, se večkrat srečamo s kako grobo zavrnitvijo ali pa podukom o tem, kako bi morali gasilci delovati,« pove, medtem ko zavije z očmi in izpostavi primer človeka, ki jim je vedno zaloputnil vrata, a ta odnos je danes preteklost, saj je tudi pri njemu že pred leti zagorelo.

Občutki pa so, kot izvem, vzajemni. »Tudi mi smo veseli, ko nam uspe komu pomagati ali pa kaj rešiti,« mi pojasni gasilka. Njen starejši kolega pa poudari, da je sicer uspešna intervencija vedno spodbuda za prostovoljno udejstvovanje, a vseeno terja to tudi veliko časa. Sam si želim le to, da bi se našim delodajalcem subvencionirala odsotnost zaradi intervencij, ne pa da si po celonočni intervenciji drugi dan prepuščen temu, ali bo delodajalec tvojo situacijo razumel.«

Preostale intervencije so odvisne od posebnih znanj in veščin, ki jih imajo posamezni gasilci v društvu. Tu je ključno tudi medsebojno sodelovanje z ostalimi enotami; tako v šmarski občini intervencije ob tehničnih nesrečah izvajajo kostrevniški gasilci, za hujše in predvsem za nesreče z nevarnimi snovmi pa poskrbi litijska enota, ki je širšega pomena. So pa tudi bili že vključeni v iskanje pogrešanih ljudi ali pa vdore v prostore, kadar je to bilo potrebno. Večinoma gre za primere ljudi, ki so sami umrli v svojih stanovanjih. Izkušenega gasilca vprašam, ali je tak dogodek travmatičen, pa samo zmaje z glavo: »Ostane s teboj.«

Odslužena oprema dovolj dobra za Balkan

Gasilcem se pridružim še na rednih tedenskih vajah. Ob mojem obisku poteka redna čistilna akcija v gasilskem domu. Takrat me podučijo o opremi. Od črpalk namenjenih črpanju vode ob poplavah do različnih cevi, vrvi, pasov in vrste različnih orodij, namenjenih točno določenim nalogam v morebitni intervenciji. Prav vzdrževanje in nakup opreme je temeljni strošek vsakega gasilskega društva. »Vsak del opreme ima določen rok trajanja, ko ga je potrebno zamenjati,« mi razlaga gasilec med pospravljanjem pasov.

Kmalu zatem se s terena pripelje gasilska cisterna. Dva gasilca sta namreč dostavljala vodo v odročnejše vasi, ki nimajo svojega vodovoda. Dostava vode v zalogovnike na kraje, ki niso priklopljeni na vodovod, je, kot izvem, najbolj pogosta dejavnost ob intervencijah. Ob tem izvem tudi, da bi bilo potrebno pogosteje menjati tudi gasilska vozila z novejšimi, ki so bolj zmogljiva za delo na zahtevnejših terenih in imajo boljšo opremo. Na vprašanje, kaj se zgodi z vozilom, ki še deluje, a se ga zamenja, mi odgovorijo, da se jih navadno proda v države zahodnega Balkana, kjer še naprej služijo svojemu poslanstvu. V šmarskem društvu s prodajo vozil, kot mi povedo, nimajo skrbi, kajti še ta, ki jih imajo, ne zadostujejo predpisom. S prihodnjim letom naj bi se to spremenilo, saj jim je to ne nazadnje naložil tudi inšpektor ob zadnjem nadzoru.

Druženje tudi po upokojitvi

Ob zaključku čistilne akcije se gasilci ponovno zberejo v garderobi, kjer se pogovarjajo o zadnji večji vaji in načrtih za nadaljnja usposabljanja in delo. Po tem pa pogovor zaide v sproščeno debato o tem in o onem, kjer ponovno spoznam, da so operativni gasilci in gasilke v Šmartnem predvsem zelo povezana družba.

Čeprav šmarsko ekipo operativnih gasilcev sestavlja polovica gasilk in gasilcev, pa je med fanti in dekleti razlika v starosti, pri kateri se morajo operativni gasilci upokojiti. Za gasilce je ta starost 60, za gasilke pa 55 let, če se seveda prej prostovoljno ne upokojijo kot operativci. A tudi po koncu kariere operativnega gasilca večina ostane zvestih svojemu gasilskemu društvu kot veterani.

V šmarskem društvu imajo veteranke celo pevski zbor. Veterani imajo tako svoje svečane uniforme namenjene v prvi vrsti protokolarnim dogodkom, v t. i. delovnih oblekah pa se z veseljem udeležujejo veteranskih srečanj ali tekmovanj. Z njimi pa ostaja tudi tisto, kar jih je spremljalo skozi celotno življenjsko pot prostovoljnega gasilstva – druženje in povezanost.