“Naše” ženske

Objavljamo kolumno dr. Vlaste Jalušič v časopisu Večer:

Ob odzivih, ki ga sproža kolektivno spolno nasilje nad ženskami, ki se je ob novem letu zgodilo v več nemških (začenši s Kölnom) in očitno tudi drugih evropskih mestih (a tudi v Turčiji, tako vsaj lahko razberemo iz poročil nemških medijev, se mi nehote vsiljuje vzporednica. Jeseni 1987 so se zgodile demonstracije žensk na Kosovu, protestirale so proti domnevni izjavi albanskega politika Fadila Hodže, ki naj bi bil dejal, da bi lahko rešili problem menda razširjenih (poskusov) posilstev na Kosovu tako, da bi pripeljali ženske “od zunaj” in odprli javne hiše. Izjava, ki ni bila javno izrečena, je zakrožila po medijih in vzbudila zgražanje ter konstrukte, ki so bili brez primere v dotedanji jugoslovanski javnosti. V organiziranih demonstracijah so številne ženske srbske in črnogorske nacionalnosti s transparenti klicale po vodji in rešitelju, Miloševiću, ki naj zaščiti srbski narod. Domnevni poskusi posilstev na Kosovu – večinoma naj bi bili storilci mladi Albanci, številni naj bi se bili dogajali v šolah – so bili interpretirani kot sovražna separatistična dejanja. Podoba mladega Albanca, ki je seksualno in civilizacijsko problematičen in predstavlja potencialnega posiljevalca feminiziranega in zaščite potrebnega srbskega naroda, je klicala po preventivnem delovanju proti potencialni veliki nevarnosti.

Kako se je zgodba te preventive zaključila, smo lahko spremljali na lastne oči v vojnah v nekdanji Jugoslaviji, še posebej pa v Bosni. Dejstvo, da je grožnja s posilstvom s transferjem na kolektivni nivo postala eden ključnih mehanizmov opravičevanja vojne, terorja in širitve kolektivnega nasilja in da so bile v vojnah posiljene številne ženske (in tudi moški), nam jasno priča, da v javnem diskurzu in razplamtelih razpravah ni šlo za preprečevanje nasilja nad ženskami in posilstev, ampak za vse kaj drugega.

Kot danes, pri Kölnu, ne gre za problem spolnega nasilja nad ženskami. Napadi in slabe informacije v povezavi z njimi so pripomogli predvsem k potrjevanju rasne in kulturne razlage ter teoriji zarote, ki se plete okoli muslimanov in domnevnega cunamija beguncev v Nemčijo. Kot da se je (končno!) potrdila ena od zrcalnih obtožb glede dejanj, ki se jih pripiše izmuzljivemu sovražniku (beguncu, prosilcu za azil), namreč pričakovano posilstvo “naših” žensk. Zdaj se lahko brez zadržkov sprejme vse protiukrepe in stori preventivna dejanja, zapre meje in izžene večino prosilcev za azil in še koga povrhu. Ko spolno nasilje in posilstvo postaneta tema, ki polni naslovnice časopisov in televizijske novice na način, da kolektivizira storilce in žrtve, moramo postati zares zaskrbljeni. Ne zato, ker bi nenadoma tako zelo naraslo število dejanj kolektivnega spolnega nasilja, pač pa zaradi naše prihodnosti: histerija, predlogi ad hoc zrcalnih “rešitev” namreč nič ne prispevajo k reševanju dejanskih problemov. Tudi ni tako pomembno, ali so motivi za dejanja kulturno ozadje storilcev (teza Alice Schwarzer), organizirano kriminalno dejanje, ki ga “spremljajo” seksualni ekscesi (nekateri predstavniki policije in nemške države), ali pa gre za karnevalski “upor prekletih” (kot po Fanonu in Badiouju trdi Žižek).

Tema (spolnega) nasilja nad ženskami je v splošnem še vedno potisnjena v zasebnost kljub dejstvu, da ženska življenja v Evropi najpogosteje nasilno ogroža prav intimni terorizem. “Blažje oblike” nasilja nad ženskami (vključno s spolnim in verbalnim nadlegovanjem), različne mehanizme in dejanja diskriminacije, ki tlakujejo pot hujšim oblikam, pa številne institucije in javnost kot tudi policija še vedno “tradicionalno” tolerirajo – razen kolikor ne pride do ekscesov. Tokrat je tema – očitno zato, ker so nasilje povzročili “drugi” – eksplodirala. Ključno vprašanje pa je, ali gre pri odzivih na kölnske in podobne napade za vprašanje spolnih napadov na ženske in prevencijo tovrstnega nasilja ali za kaj drugega. Po do zdaj razvidnih dejstvih je ob krajah in ropanju šlo predvsem za spolno nadlegovanje oziroma za spolne napade in nekaj posilstev, vandar ne toliko, kot jih sicer beležijo ob množičnih dogodkih, kot sta denimo Oktoberfest ali Karneval (ena od nemških feministk je bila ostro napadena, ko je navedla ta dejstva, češ da gre “spet” za levičarsko opravičevanje napadov). Zdi se, da sta siceršnja visoka stopnja tolerance do tovrstnega spolnega nasilja in drža nevmešavanja v “privatne zadeve” najbrž prispevali k temu, da policija v kölnskem in drugih primerih ni reagirala na licu mesta. Če bi namreč bili vzeli razvoj situacije resno, pravi moja nemška kolegica, in če bi bili tam v dovolj velikem številu, bi prav gotovo lahko potegnili osem moških od ženske, ki je kričala na pomoč, in jih odpeljali na policijsko postajo.

Eden od ključnih razlogov za možnost tovrstnih dogodkov je dejstvo, da sta prav zaščita telesne integritete žensk in spolno nasilje tisti področji, kjer je nekaznovanost pogosta in zakonodaja še vedno nezadostna – zato je prostor za bolj številne delikte (tako v skritosti doma kot v situacijah skritosti v množici). Vendar pa to kaže na splošno klimo v neki skupnosti in ne na značilnosti neke posebne skupine storilcev. Prav zato se zdi najpomembneje vztrajati pri tem, da se preprečuje nekaznovanost – da se kaznuje individualnega storilca spolnega napada, ne glede na njegove osebne okoliščine. Hkrati pa je treba ustvariti zakonodajo, ki bo dovolj jasno prepovedovala vse oblike spolnega nadlegovanja, tudi tiste, ki se jih zdaj tolerira, in kar nekaj takšnih so prakticirali storilci v množicah v Kölnu in drugod (menda kakšnih 80 odstotkov dejanj, ki so bila storjena, sploh po sedanji zakonodaji o spolnem nadlegovanju ni kaznivih). Druga plat zgodbe pa so seveda ukrepi in dejanja, ki nasploh preprečujejo nespoštovanje svobode in enakosti žensk, ne glede na to, s katere strani prihajajo.

Kolumna v Večeru

Povezava na kolumno