V kampanji so zagovorniki govorili o večji varnosti in manjših stroških za obrambo. V dvajsetih letih se nobena od obljub ni izpolnila. Stroški za oborožitev so se povečevali, samo v zadnjih treh letih za 70%. Ljudje pa se v zvezi Nato počutijo vse manj varne: po Natovi raziskavi javnega mnenja je leta 2022 56% Slovenk in Slovencev menilo, da jih zveza varuje pred napadom – leto pozneje samo še 46%. Hkrati pada tudi podpora članstvu. Slovenija je stopila v Nato s 66% podporo na referendumu, vendar zaradi nizke volilne udeležbe s podporo manj kot polovice volilnih upravičencev. Leta 2023 se je podpora znižala na 52%.

Tako kot se je v predreferendumski kampanji razprava vrtela okoli vojn v Afganistanu in Iraku, se današnje razprave osredotočajo na vojno v Ukrajini in Izraelu. V teh spopadih se oblikuje novo vojaško zavezništvo, z njimi se upravičuje pospešeno oboroževanje, uvaja obvezno služenje vojaškega roka in napoveduje odhod evropskih oboroženih sil v Ukrajino. Zato smo o njih govorili s profesorjem Streeckom, ekonomskim sociologom in zaslužnim profesorjem Inštituta Max Planck za proučevanje družb, ki je o tem napisal več poglobljenih analiz v New Left Review – Sidecar, Brave New Europe, The New Statesman in drugod.

Druga svetovna vojna je zapustila tolikšno razdejanje in dehumanizacijo, da je po Theodorju Adornu pisanje poezije (tj. ukvarjanje z umetnostjo) od Auschwitza dalje barbarizem. Moderna je umetnost še vedno dojemala kot sfero delovanja, ki govori svoj jezik in tako vpliva na svet okoli sebe. Za postmoderno pa je značilno, da umetnost stopi iz svojega specifičnega področja in, kot trdi Jacques Rancière, nase prevzame nalogo odgovoriti na pomembna politična, družbena in socialna vprašanja. Tako postane angažirana, kritična, aktivistična. Ko umetnost začne tematizirati pojave zunaj svojega estetskega področja postane intervencionistična, diskurzivna, relacijska. Ukvarja se z vprašanji migracij, socialne in razredne neenakosti, delavskih pravic in izkoriščanja, kritizira neoliberalni globalizirani kapitalizem, odpira problem podnebne krize itn. Treba pa se je vprašati, s kakšnimi učinki. Živimo v času, ko (več) ne pričakujemo katastrofe (totalne vojne, atomske bombe, kometa, virusa), temveč jo (že) živimo. Videti je, da nismo pred apokalipso, temveč sredi nje. Stabilnost svetovnega reda, ki je temeljila na hipokriziji in dvojnih merilih, se ruši, premikamo se od unipolarnega k multipolarnem svetu. Po dolgoletni vojni v Siriji divjata dve vojni na pragu Evrope: v Ukrajini in Gazi. Pred nami se dogajata genocid in vsesplošno uničevanje, ki povzročata neizogibni eksodos ljudskih množic.

A videti je, kot pravi Alenka Zupančič, da gre danes za konstrukcijo neke bizarne časovnosti, v katero so se ujele sodobne zahodne družbe: kot da tečemo na mestu in stvari, ki jih počnemo – zlasti v politiki in umetnosti – nimajo pravih nasledkov in učinkov – nikogar ne morejo zares prestrašiti in ničesar zares premakniti. Kakšna je torej moč umetnosti v vojni? Komu govori, ko kritizira družbo in se zavzema za boljši svet? Kdo je njena publika in ali razume njen jezik? Kakšni so njeni mehanizmi mobilizacije in ali ima pacifikacijski učinek? Bertold Brecht je poskušal spreminjati svet z epskim gledališčem kot forumom političnih idej. Ali je danes sploh mogoče izražati politične ideje skozi umetnost?

Evropa in Afrika sta mnogo bolj povezani, kot je morda videti na prvi pogled. Med njima je le Sredozemsko morje, Gibraltarska ožina pa je široka manj kot dvajset kilometrov. Če vzhodnemu arabskemu svetu v Evropi pravimo Bližnji vzhod, bi morali afriški celini reči Bližnji jug. Od njene stabilnosti je namreč odvisna tudi stabilnost Evrope, a kljub temu o dogajanju v Afriki onkraj stereotipnih predstav, ki izvirajo še iz časa kolonializma in so v svojem bistvu rasistične, vemo in razumemo zelo malo. Če hočemo razumeti, kaj čaka Evropo v prihodnosti, moramo vedeti, kaj se v Afriki dogaja danes. Na tem svetu je naposled vse povezano. Naravne meje, zidovi in ograje nas ne ločujejo, saj nas povezujejo skupni globalni izzivi. Skupaj bomo našli rešitve za te težave ali pa skupaj propadli, vendar bomo skupaj živeli do konca, kakršen že bo – ker smo eno človeštvo. Dokumentarna oddaja Različni bogovi, isti pekel se posveča razmeram v Zahodni Afriki. Leta 1975 je bila ustanovljena Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav z angleško kratico ECOWAS. Njene članice so Nigerija, Togo, Benin, Gana, Slonokoščena obala, Liberija, Sierra Leone, Gvineja, Gvineja Bissau, Gambija, Senegal, Niger, Burkina Faso, Mali in Zelenortski otoki. Stabilnost območja spodkopavajo državljanske vojne oziroma etnični spopadi, ekstremizmi, terorizem, čezmejni kriminal, trgovina z ljudmi, revščina in posledice podnebnih sprememb. Leta 1999 so se začele članice skupnosti povezovati v sistem za zgodnje opozarjanje in odzivanje. Sistem temelji na izmenjavi podatkov o skupnih grožnjah, s katerimi se posamične članice skupnosti ne morejo spoprijeti same. Oddaja, posneta v Senegalu, Liberiji in Nigeriji, dokumentira delovanje tega sistema. Pri nastanku filma je sodeloval tudi Iztok Hočevar iz slovenske organizacije za krepitev človekove varnosti International Trust Fund.

Z začetkom vojne v Ukrajini so se zgodili številni tektonski premiki v medijski sferi in novinarskem polju, ki se z eskalacijo nasilja na Bližnjem vzhodu le še stopnjujejo. V Rusiji se dodatno stopnjuje pritisk na kritične novinarje, z vojno agresijo se agresija ruskih oblasti seli na novinarje in novinarke, ki poročajo ali delajo v Ukrajini. V Gazi je v prvih tednih umrlo že več kot 20 novinarjev in novinark. Na Zahodu je ob napadu Hamasa zavladala histerija, ki ne le onemogoča izražanje nekaterih mnenj, temveč onemogoča celovito mišljenje nastale politične situacije, konteksta, zgodovinskih vzrokov in posledic.

V ognju obeh konfliktov so mnogi novinarji in novinarke že izgubile življenje, mnogi so bili ranjeni, stopnjujejo se napadi na novinarska središča v območjih spopadov. S stopnjevanjem vojnih razmer se vse bolj otežuje dostop novinark in novinarjev do fronte, oteženo je poročanje o dejstvih na frontnih črtah (priča smo uvajanju informacijskih con, arbitrarno se odloča o akreditacijah), stopnjujejo se pritiski na mednarodne novinarje (omejevanje dela, zasledovanje, vojne razmere). Zaradi cenzure ruskih medijev, sedaj pa še palestinskih, je v EU otežen dostop do celovitih informacij o človeških žrtvah na bojiščih, o stanju v okupiranih krajih, o situaciji v Ruski Federaciji, v Izraelu, v Gazi. Kljub temu so se mnogi novinarji in novinarke slovenskih medijev uspeli prebiti na bojišča in objaviti presunljive ter celovite reportaže iz Ukrajine. Dolgoletna poročanja slovenskih novinark in novinarjev iz Gaze in Zahodnega brega omogočajo slovenski javnosti misliti novonastalo situacijo.

Zato smo četrtkov pogovor (16. 11. 2023), ki je potekal v dvorani Sodni stolp v Kulturni četrti Minoriti v Mariboru, naslovili Kritično mišljenje, novinarsko poročanje, cenzura in propaganda v času vojne, kjer smo želeli odpreti vprašanja kakšno je novinarsko delo in kako ogroženi so novinarji, ki delajo in poročajo o obeh vojnah ter kako v spremenjenih razmerah poteka vsestranska informacijska vojna. V pogovoru so sodelovali_e Ervin Hladnik-Milharčič, novinar, kolumnist, nekdanji urednik, časopis Dnevnik; Boris Jaušovec, novinar, nekdanji urednik, časopis Večer; Vlasta Jeseničnik, dolgoletna dopisnica Radiotelevizija Slovenija iz Moskve; Igor Vobič, redni profesor, Katedra za novinarstvo, Fakulteta za družbene vede; pogovor pa je moderiral Marko Ribać, Mirovni inštitut.

V uvodnem nagovoru je Iztok Šori, direktor Mirovnega inštituta, prebral pismo podpore kolektivu časnika Večer: “Z veliko zaskrbljenostjo zato spremljamo poročila o slabem finančnem stanju časnika in napovedi, da bo moralo uredništvo zapustiti sedanje prostore. Ob tem nas navdihuje ravnanje Večerovega kolektiva, ki si pogumno in nesebično prizadeva, da se časnik ohrani. Medtem ko so (nekdanji) lastniki dolga leta izčrpavali Večer, so novinarke in novinarji profesionalno opravljali svoje delo kljub težkim razmeram in pristali celo na znižanje plač. Sedaj so na vrsti lastniki, politične odločevalke in odločevalci.”

Sodelujoči so v skoraj dveurnem pogovoru komentirali, kako se različne propagandne strategije manifestirajo v različnih evropskih regijah: na Zahodu, v EU, na Bližnjem vzhodu, ali smo o vojnah ustrezno informirani in kakšno je novinarsko delo ter kako ogroženi so novinarji, ki delajo in poročajo o obeh vojnah.

“Primer blokade ruskih medijev v Evropski uniji ne vidim kot nek eksces… Kaj je bilo izhodišče te blokade? Izhodišče je bilo, da ne gre za medije, ampak, kot je rekel Josep Borrell,  propagandno orožje tretje države s katerim se posega oz. ogroža zunanjo oz. varnostno politiko EU. To je bilo potrebno narediti, da se poišče neko novo medijsko zakonsko podlago. Medijska zakonodaja EU nekaj takega ne omogoča. Tako da na tej podlagi, kot je takrat interpretiral Svet EU, lahko politična oblast za ohranjanje varnosti sprejme restriktivne ukrepe kot je odvzem medijskih licenc in blokada na vseh kanalih. Tukaj se postavljajo vprašanja, ki niso vezana samo na ruske medije, temveč so blizu državi in ki so absolutno problematična z vidika reprezentacije vojne v Ukrajini. Kdaj medij ni več medij v  očeh politične oblasti? Kje so meje raztegovanja zakonodaje v luči propagande? Še posebej, ker ta propaganda, na katero se oblast sklicuje, v pogodbi EU, ki je podlaga za to odločitev, v bistvu sploh ni definirana… Kar skrbi je ta lahkotnost te cenzure, ta neka pravna ohlapnost in protislovnost, ki spremlja te odločitve. To ima lahko daljnosežne posledice za medijsko okolje EU.” Igor Vobič, redni profesor, Katedra za novinarstvo, Fakulteta za družbene vede

“Ruski novinarji v Evropski uniji imajo še vedno drugačen položaj kot mi v Rusiji. Zakaj? Ker ruski novinarji v Evropi niso omejeni s tako striktno zakonodajo, če želite medijsko / varnostno, kot smo po februarju 2022 omejeni tisti novinarji, ki smo ostali v Rusiji. Govorim o zakonu o diskreditaciji ruske vojske, govorim o zakonu o širjenju domnevno lažnih novic, ki pa prinašajo visoke zaporne kazni, tudi od 15 let.” Vlasta Jeseničnik, dolgoletna dopisnica Radiotelevizija Slovenija iz Moskve

“Vprašanje o šibkejših je vedno ‘tricky’. Na primer, Ukrajinci so manjši narod od Rusov, ampak v resnici je ves Zahod na strani Ukrajincev. Palestinci so manjši narod od Izraela, a naj bi v teoriji imeli za sabo vso arabsko ljudstvo. V resnici gre za vprašanje žrtve. Poskušaš predvsem predstaviti zgodbo žrtve, da vzbudiš empatijo ali solidarnost ali upor proti temu, kar se dogaja v svetu. Recimo s propalestinskimi protesti v državah, ki načrtno cenzurirajo in frizirajo lastne medije. BBC je tak primer, ko so celo njihovi novinarji na terenu protestirali zaradi lastnega pristranskega poročanja.” Boris Jaušovec, novinar, nekdanji urednik, časopis Večer

“Nepristranskost je nekaj, kar pride na koncu dneva. To, čemur se reče objektivnost… Zahteva po uravnoteženosti je zahteva po neinteligentnem odnosu do sveta… Prvič sem šel v Ukrajino na Majdan 2013, 2014. In sem se navdušil. Revolucija, vse živo počnejo….Ko si tam med milijon ljudmi in vsak pripoveduje neko svojo zgodbo, težko presodiš, kaj je tu zdaj res. Ne moreš pa mimo tega, da se ne bi nalezel navdušenja, da je revolucija… Nekaj zdrave pameti moraš ohranit, ampak to zahteva napor. Ampak jaz nisem zares takrat vedel, kakšen je kontekst tega, kar gledam. Imel sem tudi premalo kontaktov, da bi lahko razumel. Potem sem šel na Krim… pa tam skušal razumeti zakaj so Ukrajinci to predali…Razumeti kakšna je logika demonstracij. Vendar sem prišel iz Ukrajine brez jasnih idej, a z željo, da bi to razumel in sem se potem vračal ter poskušal razumeti do konca, vse do pričetka vojne, ko se mi je zazdelo, da pa že nekaj vem. In pri novinarjih, ki so opravili isto pot…lahko slediš isti pripovedi in se zaneseš, da tvoja podoba ni sestavljena samo od ljudi, ki hodijo delat selfije pred ruševinami v Buchi, ampak od teh, ki se plazijo naokorog in poskušajo povedati neko zgodbo države, ki se brani, in razjasniti vse sprotne nesporazume. To se mi zdi funkcija tega, kar mi počnemo. ” Ervin Hladnik-Milharčič, novinar, kolumnist, nekdanji urednik, časopis Dnevnik

Minilo je leto od napada na Ukrajino, a vojni na vzhodu Evrope ni videti konca. Še več, militarizacija je zajela celotno EU. Države zvišujejo vojaške proračune, prebivalstvo pripravljajo na »obrambo evropskih vrednot« (U. von der Leyen) in na konec »izobilja in brezskrbnosti« (E. Macron). Leve in desne politične sile podpirajo in združujejo moči z orožarsko industrijo. Zaprisežene miroljubne države, kot sta Švedska in Finska, hitita v NATO. V javnosti prevladuje narativ vojne, ki vsako pobudo za mir označuje za rusofilsko, antiliberalno in totalitarno. A ta vojna je porodila še mnogo drugih glasov.

Propaganda ni preprečila glasov miru, ki se zavedajo večplastne kompleksnosti te vojne. Ameriška Koalicija za mir v Ukrajini je 18. marca v Washingtonu in drugih mestih organizirala shode pod geslom »Mir v Ukrajini – recite NE neskončnim vojnam ZDA« in »Financirajte potrebe ljudi, ne vojnega stroja«. Pod nemško peticijo za ustavitev dobav orožja in mirovna pogajanja Manifest za mir se je nabralo že 1.000.000 podpisov. Ob obletnici ruskega napada so bili mirovni protesti v Berlinu in drugje. V Sloveniji sta k miru pozvali peticiji Ustavimo vojno v Ukrajini! in Poziv k mirovni vlogi Slovenije v vojaškem spopadu med Zahodom in Rusijo.

Forum bo dal glas pomembnim, a žal odrinjenim pozivom k miru in mirovnim pogajanjem. V prvem delu bodo udeleženke_ce nagovorile predstavnice_ki mirovnih gibanj iz Ukrajine, EU in ZDA, čigar sporočila že odmevajo v mednarodnem prostoru. Drugi del bo namenjen pogovoru z mirovnimi aktivisti iz Italije, Hrvaške in Slovenije o tem, kako misliti ter zagovarjati mir v času vojne. Razpravljali bodo, kakšni so temelji za vzpostavitev evropskega mirovniškega projekta in ali tovrstni projekt zahteva sklepanje (ne)načelnih koalicij med različnimi ideološkimi perspektivami. Ponudili bodo odgovor na vprašanje, ali po izkušnji množičnih mirovnih manifestacij morebiti že lahko govorimo o prebujanju evropskega ali celo svetovnega mirovnega gibanja, ki bi naslovilo vse ključne udeležence v vojni in celo pomagalo končati morijo v Ukrajini.

“Manjka nam mirovnih institucij, manjka nam sposobnih in predanih ljudi. Včasih je to tako žalostno, da se mi zdi, da sem v prizadevanjih za mir sam. Toda opomnim se, da moram ohranjati in vzbujati upanje. Verjamem, da si vsak človek globoko v srcu in umu želi mir kljub vsemu nesrečnemu zaupanju v strupeno vojni naklonjeno družbeno pogodbo. Še naprej si prizadevam za mir z miroljubnimi sredstvi, gradim te institucije, ki nam jih primanjkuje, vzgajam te dosledne pacifiste, ki nam jih primanjkuje, poskušam vključiti več ljudi v resnične mirovne dejavnosti. Včasih mi to uspe in v teh redkih trenutkih imam občutek malega čudeža. Tudi mednarodna solidarnost pomaga, da se človek ne počuti osamljenega. Čudovito je, ko lahko s sporočilom miru iz Ukrajine prispevam k mirovnim shodom v Združenih državah in v Evropi, v Nemčiji, Italiji, Združenem kraljestvu.” Jurij Šeljaženko

“Kakšne so torej naše zahteve? Naše glavne zahteve so, da se ne sme več namenjati denarja za vojno v Ukrajini. Nič več denarja za vojsko, za orožje. Želimo, da predsednik Biden dvigne telefon, pokliče Vladimirja Putina in se dogovori za srečanje. Menimo, da je nezaslišano, da se je naš državni sekretar Antony Blinken, ki deluje kot uradnik vojnega ministrstva, za deset minut sestal z Lavrovom, svojim ruskim kolegom, in se z njim ni pogovarjal o vojni v Ukrajini, temveč o drugih zadevah. Morda potekajo diplomatska prizadevanja, ki jih ne poznamo. Gotovo pa je treba ameriško javnost seznaniti s tem, če taka prizadevanja obstajajo.” Marcy Winograd

“Najboljše, kar lahko mi kot mirovno gibanje storimo, je to, kar vi v Ljubljani že počnete: odvrnite se od lažnega sveta, ki ga ustvarja propaganda, in se organizirajte. Organizirajte srečanja z resničnimi ljudmi, v resničnih krajih. Govorite drug z drugim. Gradite koalicije in zavezništva. Gradite mir blok za blokom. Želim si, da bi lahko govorila osebno z vami. Toda če vam lahko pošljem eno sporočilo, je to naslednje: Zaupajte vase. Nismo sami. Glasove za mir so po vsej Evropi izolirali in odrinili na rob, vendar nas je veliko. Delamo to kar je prav. Tišina se razblinja. Ne bomo prezrti. Skupaj dvignimo prapor za mir.” Clare Daly

Več kot devet mesecev je minilo od začetka letošnje invazije Rusije na Ukrajino, vendar tej vojni, tako kot številnim drugim, ne vidimo konca. Povzročila je veliko gorja in žrtev ter iz številnih ljudi ustvarila begunke_ce. Obsežne posledice ima na področju ekonomije in energetske oskrbe, vključno z lakoto na območjih, kjer prevladuje svetovna revščina. Ljudje so naveličani pritiskov in krize, ki jo je povzročila ta nova evropska vojna in z njo povezane špekulacije ekonomskih in političnih oligarhij. Vse od februarja se na Zahodu krepi skoraj popolnoma enotna vojaška, politična in humanitarna podpora Ukrajini in njeni vladi v obrambni vojni ter izolacija Rusije, a s časom se kažejo razpoke tudi med članicami zavezništva Nato. Nedavno so bili s strani EU izraženi očitki ZDA, da so edina država, ki s to vojno ekonomsko in sicer profitira.

Tudi v Sloveniji so pogledi na to, kaj so vzroki za vojno, in kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se končala, razdeljeni. Nedavno smo bili priča javnim pismom, ki so te razlike jasno pokazala.

Forum je naslovil vprašanje možnosti za dokončanje vojne v Ukrajini, kljub temu da – ali pa ravno zato, ker – na obzorju ne vidimo pripravljenosti na sklepanje miru ali vsaj premirja. V premislek smo želeli poleg družboslovnega pogleda vključiti tudi izkušnje iz spopadov na področju nekdanje Jugoslavije (danes t. i. Zahodnega Balkana), izkušnje mirovnega gibanja in gibanja za ugotavljanje dejstev ter spoznanja varnostne in vojaške stroke. Vabljene govorke_ci so se različno opredeljevali do vojne v Ukrajini v javnem prostoru, pa tudi do tega, kako naj ravnajo politiki_čarke, ki so na zadnjih volitvah dobili mandat volivk_cev. Prispevali so konkretne premisleke o tem, kaj bi bilo mogoče in kaj potrebno storiti, da se ta vojna konča.

»Dokler ne bo prišlo do neke točke preloma, pa ne mislim s tem popolne zmage ali poraza z ene ali druge strani, ne bo pogajanj. Govorim o resnih pogajanjih. Seveda so pogajanja o izmenjavah ujetnikov itd., sta v navezi in Washington in Moskva, to je jasno. Ampak to niso resna pogajanja. Če dam paralelo z vojno v Bosni in Hercegovini. Spomnite se kdaj se je se je ta vojna končala in na kakšen način. Končala se je z grožnjo Američanov, da bodo z letalstvom napadli hrvaško-bošnjaške sile, ki so bile 15 km pred Banja Luko. Te iste države, ki so zagrozile hrvaško-bošnjaškim silam, so to isto vojsko opremile, usposobile po Nato standardih, da je naredila premik, preboj, da je porazila velikosrbske sile na bojnem terenu. Ampak ne do konca. Na koncu smo dobili državo, veste kakšno, z dvema entitetama. Zdaj, ali je to mir ali to ni mir, ne bom sodil. Ampak to je znak pogajanj. Dejstvo je, da se bo Ukrajina slej kot prej kot država morala soočiti, da bo Ruska federacija vedno njena soseda. Da bo zgolj neko rešitev, ki bi bila začasna samo odlagala v neko vojno v prihodnosti. Da se bo zgodilo, da bo v prihodnje lahko postala nek vzhodni Izrael, država, ki bo popolnoma militarizirana. Mislim, da to ni ključno, da to ni tisto, kar si želimo. Da dobimo nek bastijon, ki je popolnoma militariziran in samo čaka na neko novo epizodo. Hočem reči, da imamo v tem primeru res situacijo, ko sta se obe strani tako ideološko okrepili in pozicionirali, da težko sedaj samo trgujeta z ozemljem. Ker ne gre več samo za ozemlje ampak za obstoj ali neobstoj neke države, ali ima ta država meje kot jih je imela pred vojno in ali je dejansko poraženka zato ker je zgubila del teritorija. V tem smislu se zelo težko pogovarjaš.« 𝐝𝐫. 𝐔𝐫𝐨𝐬̌ 𝐒𝐯𝐞𝐭𝐞, strokovnjak za varnost in obrambo, direktor Urada za informacijsko varnost RS

»V vojni, kakršna je v Ukrajini, so rešitve komplementarne. Ne bi rekla, da imamo dilemo orožje ali brez orožja. Orožja ne moremo enostavno umakniti iz tega načrta. So pa tudi nenasilne poti. In ti dve poti, oborožena in nenasilna, sta komplementarni, posebej za tiste, ki so še vedno v Ukrajini. In tudi za nas, ki razmišljamo, kaj pomeni mirovništvo in katere so te poti. Ker delitve, ki so vse globlje znotraj in zunaj Ukrajine seveda kličejo k sodelovanju. Ko se spomnim leta 91′ v Sloveniji in na Hrvaškem, ko so se moji prijatelji odločali, ali bodo vzeli puško ali bodo kot oporečniki izbrali neko drugo pot, vem kakšne globoke razpoke so nastale. Menim pa, da je ena in druga pot legitimna. Tudi iz osebne plati. V takšni agresiji, ko granate padajo po Kijevu, po ukrajinskih mestih, se veliko moških in žensk odloča, da vzamejo orožje. Moramo pa pogledati tudi tiste, ki orožja ne morejo ali nočejo vzeti. In graditi prostor tudi za njih. /…/ Za mirovnike je, ko traja vojna, najvažnejša naloga podpora žrtvam, preživelim in oporečnikom. /…/ Nekateri bodo rekli, ko definirajo žrtev, da so žrtve samo ubiti in pogrešani, drugi bodo seveda govorili tudi o ženskah, pa tudi o moških, ki so preživeli posilstva in seksualno nasilje v vojni in o vseh, ki so zaprti v taboriščih in zaporih. Dokumentiranje vseh teh kršitev človekovih pravic in kršitev mednarodnega humanitarnega prava se že dogaja. V Ukrajini na srečo so ljudje in organizacije, ki delajo odlično delo dokumentiranja. So seveda tudi tožilci, delno tudi policija. To se ne dokumentira samo v Ukrajini, dokumentira se tudi v Rusiji, seveda v tej vojni ni samo ene plati« 𝐕𝐞𝐬𝐧𝐚 𝐓𝐞𝐫𝐬̌𝐞𝐥𝐢𝐜̌, mirovna aktivistka, direktorica Dokumente, ustanoviteljica Antiratne kampanje

»Evropa se je absolutno premalo angažirala. Sprejela je neke ukrepe, tudi sankcije, ki danes škodujejo samo Evropi, ne pa Rusiji oz. Amerika kuje dobičke. Na osnovi te vojne se je spremenila celotna struktura v Evropski uniji. Nikoli nismo imeli cenzure. Ne v Ameriki je niso imeli, ne v 1. Svetovni vojni, ne v 2. Svetovni vojni. Zdaj se uvaja cenzura. V Nemčiji, ko je prišlo do razstrelitve teh dveh plinovodov, so želeli narediti raziskavo, objaviti, ugotoviti kaj se je zgodilo, a so jim prepovedali. O tem se sploh ne piše. /… / En krak tega plinovoda, še vedno ga Britanci niso uspeli razstreliti do konca, še zmeraj dela. V Nemčiji ne bi bilo nobene krize, če bi tisti plin še vedno pritekal. Ampak nemška vlada si pod pritiskom Amerike tega ne upa storiti. Danes imamo začetek velike gospodarske krize v Nemčiji, ki se bo prenesla na ostale evropske države. Nemška podjetja selijo svojo proizvodnjo v Ameriko. Združene države kujejo velike dobičke z oboroževalno industrijo, Rusom se praktično ne pozna, ker so se jim dohodki od nafte povečali, čeprav jo prodajo manj, in tretja je pa Kitajska, ki čaka v ozadju. Mi pa kupujemo rusko nafto preko Indije trikrat dražje. Kupujemo ameriški plin sedemkrat dražje kot je v ZDA. Evropa se bo zaradi te vojne deindustrializirala. In kaj se bo zgodilo? Zaradi ocen, da bo Rusija šla naprej, da je Ukrajina samo ena država in da se bo ta njihov imperializem samo še širil, bomo prisiljeni povečati stroške za oboroževanje, ekonomska situacija se bo v Evropi absolutno poslabšala, žrtev bo socialna država. Model socialne evropske države je absolutno na preizkušnji oz. dvomim, da bo preživel vso to situacijo. To pomeni, da je vojna v Ukrajini sprožila res dolgoročne negativne posledice, predvsem za Evropo. Ne samo, da bo možno evropsko atomsko bojišče, ampak tudi v družbenem, socialnem, gospodarskem pogledu smo se soočili z neko krizo, za katero se ne ve, kako se bo rešila. Ker kaj je problem? Da nimamo državnikov z vizijo. /…/ Evropa se ne zna postavit na svojo stran, ne Francozi, ne Nemci. Francozi govorijo o evropski vojski, Nemci govorijo, da bodo oni prevzeli. Skratka, tudi na tej ravni ni neke enotne politike in posledica je, da Evropa postaja absolutni privesek ZDA in Kitajske ter praktično ni sposobna neke avtonomne akcije.« 𝐝𝐫. 𝐔𝐫𝐨𝐬̌ 𝐋𝐢𝐩𝐮𝐬̌𝐜̌𝐞𝐤, publicist, novinar in strokovnjak za mednarodne odnose; Forum MI: Kako končati vojno in vzpostaviti mir?