Maja Breznik o koncu univerzalnih delavskih pravic

V uvodu Maja Breznik zapiše: “Lastnost mehanizmov segmentacije je, da se nenehno spreminjajo. Nedavno so delovali z nestandardnim zaposlovanjem namesto zaposlitev za nedoločen in polni delovni čas, čemur so vlade napovedale boj. Toda v odpravljanju prekarnosti so prišle samo do šušmarskih popravkov, ki so stanje bržkone poslabšali. Zato se je povečala ne samo prekarnost, hkrati se je spodbujalo tudi neformalno delo. Če smo se v prejšnjem desetletju ukvarjali z destandardizacijo, se bomo v novem z neformalnim delom.

Neformalno delo se navadno nanaša na neprijavljeno delo na črno, od katerega se ne plačujejo davki in prispevki, cena dela pa je lahko nižja od zakonsko predpisane. Ob neformalnem delu navadno pomislimo na države tretjega sveta, kjer je zaradi pomanjkanja zaposlitev delo te vrste prevladujoči način preživetja. Vendar ga je vse več tudi v razvitem svetu, kar lahko vidimo, če analiziramo pojave neformalnega dela po vsebini in namenu, ki je v izogibanju davčnim, socialnim in delovnopravnim obveznostim. Williams in Lansky (2013) sta zato razširila definicijo neformalnega dela na dela, ki imajo neko formalno obliko, vendar na napačnih pravnih podlagah, zato da je »strošek dela« nižji. Za primer sta navedla »navidezno samozaposlitev«, ko za opravljanje rednega dela podjetja najemajo samozaposlene. Williams in Lapeyre (2017) omenjata podatek, da so v Angliji izračunali od 35 do 50 odstotkov nižje stroške za delodajalca, če najame navidezno samozaposlenega, namesto da ga zaposli.

A stroške si lahko zniža še na druge načine. Z neformalnim delom se poveča odvisnost delavca na eni strani, na drugi pa samovolja delodajalca, da lahko mimo predpisov in običajev pospešuje delovno intenzivnost. Na ta način lahko iz delavcev izžame več dela in jih naposled tudi tako manj plača.

Splošna hipokrizija je proizvedla, da bolj ko se poudarja, da »nižanje socialne varnosti ni rešitev«, in se zahteva »kaznovanje delodajalcev« (kot piše v resoluciji evropskega parlamenta leta 2014), več je navideznega samozaposlovanja.

Po poti te analize odkrijemo, da lahko podobno kot navidezno samozaposlovanje v neformalno delo vključimo še nekatere druge zaposlitve. Slovenska sodišča so že večkrat razsodila, da se študentsko delo pogosto podobno zlorablja, pa tudi dela po drugih pogodbah civilnega prava. Nastajajo pa še nove oblike neformalnega dela. Pri tem je nerodno to, da še vedno obstaja pravno varstvo pred »deformalizacijo«, a se delamo, da ga ni. Tega preprosto ni mogoče trpeti, saj bi to dalo velik pospešek družbenemu razslojevanju, neenakosti, izkoriščanju in razmahu revščine.”

Iz članka:

→Ko podjetja z neformalnim delom spodkopavajo delavske pravice, spodkopavajo univerzalnost prava.

→Po zdravstveni krizi, ki bo pospešila neformalno zaposlovanje, lahko pričakujemo nadaljnje poglabljanje družbenih neenakosti. Jasno je tudi, da bo vsaka naslednja kriza še bolj zategnila verige delavkam in delavcem, zato brez radikalnih sprememb ne bomo našli izhoda iz spirale pravnega razkroja in osiromaševanja.