“Komu gori pod ritjo?”

Delimo kolumno dr. Romana Kuharja, objavljeno 22. decembra v časopisu Večer.

“Ko je ustavno sodišče dovolilo referendum o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, se je moralo zavedati posledic svoje odločitve. Nekako lahko razumem argument, da je določeno vprašanje stvar človekovih pravic, če tako presodi ustavno sodišče, in da ta presoja ni v rokah predlagateljev zakona, še manj ulice, malo manj pa mi je jasno, zakaj ustavno sodišče tega koraka vendarle ne naredi. Ga moramo res posebej prositi, da končno vsebinsko razsodi o omenjenem zakonu, pojasni, zakaj nekaterim pripada možnost poroke, drugim pa le registracije, in preneha zgolj z bolj ali manj tehnicističnimi odločitvami? Da, ustavno sodišče se je moralo zavedati svoje odločitve, ki se je, kot je napovedovala ena od ustavnih sodnic, materializirala v nestrpni cirkuški predstavi zavajanj, polresnic in nestrokovnih presoj. Svoj cirkuški vrh je zagotovo dosegla na soočenju na nacionalni televiziji, ki je bila jasen dokaz tega, da je pot v pekel tlakovana z dobimi nameni. Kaj bi namreč bilo lahko bolj demokratičnega, kot to, da vsak pove svoje mnenje, pa čeprav je teh petintrideset? Vsem, ki so kdaj vodili kakšen pogovor ali okroglo mizo, je jasno, da resna razprava s petintridesetimi sodelujočimi – z in brez znanja o temi, o kateri so razpravljali – v uri in pol preprosto ni možna. A takšna razprava tako ali tako ni bila njihov cilj: referendumov se ne dobiva s strokovnimi razpravami, pač pa z igranjem na čustva, z vidno zaigrano prizadetostjo ob ugotovitvah, katera prsa so polna (ženska) in katera prazna (moška), z ustvarjanjem strahov in s teorijami zarote. Oh, in seveda s trditvijo, da bomo spol spreminjali večkrat na dan. (K sreči je zakon padel in vsi bomo lahko ohranili svoj spol.)

Izkušnja referendumov, vsaj teh, prek katerih si je Aleš Primc uspelo in premišljeno gradil svojo bodočo politično kariero, ki jo je včeraj tudi uradno napovedal, jasno kaže, da se prostor za vsebinsko razpravo ob slehernem referendumu zoži, ne razširi. Že res, da več govorimo o temi, o kateri odločamo, a res je tudi, da o teh temah ob tem izrekamo več nestrpnosti in traparij. Morda so tudi te neobhodni del bodočih sprememb. Ko so leta 1957 v srednji šoli Little Rock Central High School v ameriški državi Arkansas dovolili, da pouk skupaj obiskujejo temnopolti in belopolti dijaki in dijakinje, sta takrat petnajstletni Hazel Bryan in Ann Thompson skupaj s še številnimi drugimi vzklikali pred šolo, da ne dovolita integracije in da naj gredo »črnuhi« kam drugam. Za svoja dejanja sta se leta pozneje opravičili. Nobenega dvoma ni, da bo do tovrstnega opravičila, pa čeprav samo v obliki zakonske spremembe z integracijo istospolnih parov v institucijo zakonske zveze, nekoč prišlo tudi v Sloveniji. Ob dejstvu, da ima Slovenija eno od najnižjih stopenj poročnosti v Evropski uniji, da se več kot vsak drugi otrok rodi izven zakonske zveze in je delež enostarševskih družin v Sloveniji 25 odstotkov, bi morali zagovorniki zakonske zveze z odobravanjem podpreti skupino, ki se želi prostovoljno integrirati v to očitno vse bolj okostenelo družbeno institucijo. Saj veste, britanski premier David Cameron je bil za poroko za vse ne kljub temu, da je konservativni politik, pač pa prav zato.

A pri nas se tovrstni pragmatizem – ki je, mimogrede, skladen tudi s principi vključujoče in strpne družbe – ne splača, ker povsem dobro uspeva neka druga oblika konservativnosti. Ob dejstvu, da glavnina politike beži stran, ko je treba jasno podpreti enakopravnost istospolnih in raznospolnih parov, in da ustavno sodišče vsebinske odločitve prenaša na ljudstvo, jim bo tovrstna politika zagotovo še naprej odlično uspevala. Primčeva kampanja je del širšega evropskega konservativnega gibanja, ki se tesno oprijema ideologije ene same prave družine. Čeprav je družbeno dejstvo, da živimo v različnih družinskih skupnostih, je politično dejstvo, da omenjeno gibanje postaja vse močnejše, bolje organizirano in da dosega uspehe. Vse to se je zgodilo medtem ko jih leva politika in »pripadajoča« civilna družba ni jemala resno in se je predvsem ukvarjala sama s seboj.

Če je včerajšnji referendum kaj pokazal, potem je pokazal, da se retradicionalizacija na slovenskih tleh, sistemsko načrtovana od sredine devetdesetih naprej, dobro prijemlje. Zato ne preseneča dejstvo, da je Primc – bržkone ob blagoslovu nekoga na desni – napovedal svoj vstop v politiko, ki si ga je nenazadnje trdo prigaral: organizacija referendumov vsake toliko časa, sredini protesti pred sodiščem, ob tem pa opravljanje službenih obveznosti in vodenje zglednega družinskega življenja, za katerega se zavzema … vse to res ni mačji kašelj. Tako kot ne bo mačji kašelj nova politična sprega na desni, ki bo ob izdatnem blagoslovu Rimskokatoliške cerkve to deželo popeljala, kamor bo želela. Ob pasivni večini, ki je bila na spletnih omrežjih morda celo ZA, a se jih to osebno ne tiče, in ki včasih malo pogodrnjajo s kakšnim tvitom, da nam na meji postavljajo žico, to res ne bo težko. Večina premakne svojo rit šele, ko pod to ritjo zagori. Ampak takrat je že prepozno.”

Povezava na kolumno.