Javno pismo Mirovnega inštituta: Potrebujemo politiko, ki se bo zavzemala za mir in družbeno enakost

Ob koncu leta 2021, ob trideseti obletnici tako samostojne Slovenije kakor Mirovnega inštituta, se obračamo na javnost, da spodbudimo poglobljen in odkrit premislek o prihodnosti naše države in družbe. Politična, zdravstvena in družbena kriza niso okoliščine, v katerih bi si lahko dovolili samopoveličevanje in prisvajanje zaslug za osamosvojitev. Treba se je nasprotno soočiti z vprašanjem, kaj smo v preteklih treh desetletjih naredili narobe in kaj smo se iz tega naučili. Ena od napak je ta, da smo se odrekli mirovniški politiki in viziji družbe, temelječi na enakosti.

Slovenija se je po osamosvojitvi gotovo uspešno razvijala na številnih področjih, vzpostavila je večstrankarski politični sistem in močno civilno družbo, se gospodarsko razvijala in sprejela nekatere nove politike za zagotavljanje enakosti, kot sta očetovski dopust in registracija istospolne partnerske skupnosti. Danes sodi med bogatejše in velja za zgledno državo sveta. Toda ustvarili smo tudi državo, kjer je normalno, da se nekateri bogatijo s podplačanim delom delavcev in delavk; kjer lahko ljudje pridejo do stanovanja, če se zadolžijo do konca življenja; kjer se številni upokojenci in upokojenke komaj prebijajo skoz mesec; kjer so ženske tarče nasilja in umorov za štirimi stenami svojih domov; kjer je vlada posvojila sovražno retoriko in avtoritarne ideje; kjer zaradi rezilne žice na meji umirajo begunci in begunke. To je država, kjer mnogo politikov zvrača krivdo za družbene probleme na »druge«: na tujce in tujke, priseljence in priseljenke, muslimane in muslimanke, samske ženske, geje in lezbijke, pa nevladne organizacije, kulturnike in medije, čeprav prav vsi znatno prispevajo k ekonomskemu in kulturnemu razvoju slovenske družbe.

Vse kaže, da so ustavna načela, kot so demokracija, socialna in pravna država, varstvo človekovih pravic, ločenost države in religije, svoboda govora, pravica do mirnega zbiranja in prepoved spodbujanja nestrpnosti pogosto le kulisa, Potemkinova vas, ki jo pokažemo drugim za dober vtis, sami pa vemo, da je realnost, v kateri živimo, precej drugačna. Ena od glavnih napak zadnjih treh desetletij je, da Ustave nikoli nismo zares uveljavili v praksi, zadnji dve leti pa so njena načela ogrožena bolj kot kdaj koli prej v zgodovini.

Med najbolj zapostavljenimi je 124. člen Ustave, ki določa, da pri zagotavljanju varnosti država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. Mirovništvo in predvsem ideja o demilitarizirani Sloveniji sta imela pred osamosvojitvijo široko podporo prebivalstva in politike vseh barv, zato spomnimo na Deklaracijo za mir, ki jo je leta 1991 podprla večina takratnega predsedstva. Ta med drugim pravi: »Država lahko svojim prebivalkam in prebivalcem ter vsem sosedom zagotovi varnost samo s takšno varnostno politiko, ki temelji na človekovih pravicah, političnih svoboščinah in socialni in ekološki varnosti, v odnosu do sosednjih držav in ljudi pa vključuje intenzivne družbene in diplomatske ukrepe za nenasilno reševanje sporov ter pomiritev s tistimi, s katerimi spori ali napetosti obstajajo.« Te besede so danes spet aktualne, saj v Sloveniji in globalno pospešeno naraščajo neenakosti, se poglabljajo konflikti in poteka nova oboroževalna tekma. Če želimo živeti v miru, potrebujemo več zavedanja, da nimamo odgovornosti le do lastnega življenja, države ali naroda, ampak do vsega človeštva in narave okoli nas. Potrebujemo politiko, ki se bo zavzemala za kulturo miru in nenasilja ter uresničevala vizijo družbe, ki temelji na enakosti vseh ljudi.