Javno pismo Mirovnega inštituta

Dovolj sprenevedanja in hujskanja k nasilju in vojni, zdaj je čas za človekoljubnost in pomoč, ne za rožljanje z orožjem in strašenje z ograjo!

Mirovni inštitut v zadnjih letih in mesecih podrobno spremlja dogajanje v povezavi z begunsko situacijo v Evropi. Ob tem delujemo na več ravneh: kot raziskovalna organizacija, ki med drugim sodeluje tudi v koordinaciji nevladnih in humanitarnih organizacij, in kot posameznice_posamezniki na terenu. Zavedamo se, da je v takšni situaciji potrebno preudarno in človekoljubno ukrepanje vseh služb, da bi omogočili zaščito dostojanstva ljudi, ki bežijo pred vojno in/ali pomanjkanjem. Ob tem z vso resnostjo opozarjamo, da obstoječi sistem sprejema in obravnave beguncev_begunk po naši oceni potrebuje nujne izboljšave, saj je trenutno stanje nesprejemljivo.

Ocenjujemo, da se je Vlada RS na prihod beguncev_begunk odzvala povsem neprimerno in nepripravljeno. Že poleti smo (poznavajoč zahodno balkansko begunsko pot) opozarjali, da bo v primeru spremembe poti čez ozemlje Slovenije potovalo do 10.000 beguncev na dan, a so politični akterji, vključno s predsednikom vlade in najvišjimi predstavniki oblasti, odgovorili le s sprenevedanjem in ignoranco. Z obravnavanjem beguncev_begunk predvsem kot grožnje »nacionalni varnosti« upravičujejo srhljivo rožljanje z orožjem, s strašenjem z ograjo na mejah pa nastopajo tudi izjemno neodgovorno in populistično. Opozarjamo, da je prihod beguncev_begunk predvsem humanitarno in ne varnostno vprašanje, Vlada RS pa bo prej ali slej morala prevzeti odgovornost za izbrani način delovanja. Zapiranje ljudi v ograde, toga pravila, ki silijo v večurno čakanje na prostem in celo prenočevanje na mrazu, ter sistem registracije, ki se izkazuje kot grozovit mehanizem selekcioniranja ljudi, so ne le povsem nesprejemljivi, tak sistem zaradi popolne dehumanizacije tudi vodi v spodbujanje sovraštva do beguncev_begunk in hujskanja prebivalstva Slovenije v nestrpnost. Pri ravnanju z begunci_begunkami se je potrebno v prvi vrsti zavedati, da prihajajo iz tako velike nuje (večletna vojna, popolnoma razsuta država in razrušena družba), da so pripravljeni tvegati lastno in življenja svojih najbližjih. Zavedati se je treba, da prihajajo predvsem iz vojnih območij in so travmatizirani. Nekateri so doma ali na poti izgubili svoje bližnje. Odločitev, da se jih pričaka s policisti in vojaki v polni bojni opremi, je zato povsem neprimerna. Represija ne sme biti odgovor na stisko ljudi.

Poudarjamo, da je svoboda gibanja ena temeljnih človekovih pravic in tega bi se moral zavedati vsakdo, ki z begunci_begunkami stopa v stik. Celoten sistem odziva, ki ga je vzpostavila Vlada RS, pa izhaja iz ocene, da so begunke_begunci skrajno resna varnostna grožnja, in ne ljudje, ki potrebujejo pomoč. Odgovornost za takšno stanje nosi predvsem Vlada RS, kakor tudi policija, vojska, civilna zaščita in nevladne ter humanitarne organizacije, ki sodelujejo v tem sistemu.

Ker so begunci_begunke v prvem stiku s Slovenijo soočeni prav s policisti, je ključno, kako policija opravlja svojo vlogo, in nujno je, da svoje kompetence ves čas nadgrajuje tudi v smeri odgovorne in spoštljive obravnave. Pri tem ne pomaga, da begunce_begunke sprejema v polni bojni opravi (t. i. robocopi), oborožena, zamaskirana, njihova številčnost pa je glede na razmere ponekod tudi odločno pretirana. Iz poročil različnih posameznikov_posameznic in iniciativ ter iz lastnih izkušenj s terena izhajajo zaskrbljujoča pričevanja, ki govorijo o primerih neprimernega odnosa posameznih policistov_policistk: različni rasistični komentarji in nadiranje ter kričanje na ljudi, fizično neprimerna obravnava, potiskanje in porivanje, za katere lahko le upamo, da niso sistemska navodila.

Opažamo, da policija zaradi slabe organizacije pogosto sama ustvarja kaotične situacije, ki jih nato »rešuje« s tovrstnim neprimernim ravnanjem. Vloga policije bi morala biti v koordinaciji s civilno zaščito in humanitarnimi organizacijami ter posameznicami_posamezniki, ki pomagajo na terenu, namenjena predvsem lajšanju poti beguncem_begunkam, zato pozivamo, da policija nemudoma preneha s praksami ustvarjanja stresnih situacij in se bolj posveti organizaciji procesa, npr. izhodov iz namestitvenih kapacitet na spoštljiv način. Policisti_policistke bi še posebej morali biti pazljivi, da pri obravnavi in transportu ne ločujejo družin in da ljudem podajo natančne informacije o njihovem položaju.

Sprašujemo se tudi, kaj počnejo na mejah oborožena vojska in oklepna vozila? Ali je Slovenija napadena? Ali pa nas Vlada RS mogoče želi pahniti v vojno? Če se je že vključila v begunsko situacijo, apeliramo na vojsko, naj nemudoma odloži orožje in preneha ustvarjati vtis izrednega stanja ter začne opravljati svoje humanitarne naloge; naj v svojih premičnih kuhinjah začne kuhati tople obroke in čaj, kar je ljudem ob prihodu najbolj potrebno, naj pomaga pri prevozih in nastanitvah s svojimi prevoznimi sredstvi in šotori, naj s svojo infrastrukturo in znanjem pomaga civilni zaščiti.

Naše in izkušnje drugih posameznikov_posameznic na terenu kažejo na neustrezen odziv na potrebe beguncev_begunk ne le s strani policije in vojske, temveč ponekod tudi s strani civilne zaščite in velikih nevladnih oziroma humanitarnih organizacij, kar je še posebej zaskrbljujoče, saj ne le da svojih dejavnosti ne izvajajo vselej ustrezno, temveč tudi prispevajo k omejevanju delovanja posameznic_posameznikov, ki želijo delovati izven njihovega nadzora. Civilno zaščito in velike humanitarne organizacije zato pozivamo, naj začnejo opravljati svoje delo resno in odgovorno, naj dosledno pripravljajo in razdeljujejo hrano in vodo ter zbrane zaloge humanitarne pomoči (tople obleke, obutev, higienske pripomočke …). Zavedajo naj se, da je njihova dolžnost pomagati in ne bežati od ljudi, razdeljevati pomoč in ne zapirati ali zaklepati skladišča s hrano in materialno pomočjo, ki jo donirajo dobrodelni ljudje. Prav tako naj ne preprečujejo komurkoli, ki skuša pomagati, neposrednega dostopa do beguncev_begunk, temveč naj se trudijo vključevati res vse, ki želijo pomagati. Ta pripravljenost je v tem zahtevnem času ključna.

Namesto vse večje izolacije in demonizacije beguncev_begunk (kamor sodi tudi prepoved pristopa medijem) bi bilo potrebno ravno obratno: spodbuditi vso javnost, tudi mednarodno, k večjemu vključevanju pri pomoči, sploh v situaciji, ko se je veliko prostovoljk_prostovoljcev, tudi iz tujine, pripravljenih vključiti s svojim znanjem in izkušnjami.
Vlado RS in vse vpete v pomoč zato pozivamo, naj s skupnimi močmi dosežejo, da se:

• begunce_begunke v prvi vrsti obravnava humano, kot ljudi, in ne kot brezimno množico;
• takoj ob prihodu beguncem_begunkam dosledno nudi toplo hrano in pijačo (čaj) ter jim omogoči nujno zdravniško pomoč, vključno z medmejnim prostorom;
• begunce_begunke namesti v primerne ogrevane prostore, kjer se lahko spočijejo, ter jim ponudi ustrezne informacije o tem, kje se nahajajo, kakšen postopek jih čaka in kdaj bodo lahko nadaljevali svojo pot;
• begunce_begunke potem čim bolj varno usmeri proti njihovemu cilju.

Glede na to, da je begunska situacija v Evropi posledica imperialnih apetitov in geo-strateških interesov »Zahoda«, katerega del je tudi Slovenija, poudarjamo, da pomoč beguncem_begunkam ne sme biti vprašanje dobre volje, temveč je to naša dolžnost in naša odgovornost. Kljub temu, da politične elite Evropske unije in Slovenije kažejo popolno odsotnost empatije in odgovornosti za nastalo situacijo, je skrajni čas, da policija, vojska, civilna zaščita in nevladne organizacije izstopimo iz reproduciranja povsem napačnega pristopa. Ali res želimo izvajati umazan posel po diktatu elit, katerih imena se bodo v zgodovino zapisala s črnimi črkami? Policijo, vojsko, civilno zaščito in nevladne organizacije zato pozivamo, naj nemudoma opustijo vlogo čuvaja koncentracijskih taborišč, in sprejmejo, da pred njimi stojijo ljudje, potrebni pomoči, ne pa napadalci.