Izjava ob 8. marcu – mednarodnem dnevu žensk

V Sloveniji se zadnja leta vse bolj bohoti nekakšno splošno zadovoljstvo z normativno enakostjo spolov, moških in žensk. Hkrati se kot lepljiva plesen po površini širijo tudi antifeministični sentimenti in skrajno abotne retro-patriarhalne zgodbe o potrebah po nekakšni ponovni feminizaciji žensk in maskulinizaciji moških, težnje po prepovedi splava in zmanjševanju pravic. Enakost – v političnem, socialnem in ekonomskem smislu – pa je v resnici na udaru. In če se vse to, tako kot letos, posebej intenzivno dogaja v času, ko bi se bilo treba spomniti na dosežke aktivnih in bojevitih žensk iz naše preteklosti, je to še posebej žalostno.

S to izjavo želimo v tem prostoru najprej ponovno spomniti, da ime bojnega »praznika« žensk ni »Dan žena«, ampak »Mednarodni dan žensk« oziroma da gre za dan slavljenja in boja za ekonomsko, politično in socialno enakost žensk. »Dan žena« kaže na močan tradicionalni prežitek v samem poimenovanju praznika in je popolnoma neustrezno ime. Hkrati želimo opozoriti, da tudi dobronamerno zavzemanje za »enakopravnost« ob tem dnevu, vabljenje večjega števila žensk na pogovore, v radijske in TV studie ter izpostavljanje pravic žensk in izpostavljanje nekaterih žensk v tipično ‘moških’ poklicih enostavno ne zadošča, da bi se lahko zares pogovarjali o enakosti spolov in jo poskusili uresničiti. Zakaj? Premalo je enkrat letno dvigniti kvoto žensk v medijih na temo »politike in enakosti« na 80%, medtem ko je ves ostali čas razmerje med ženskami in moškimi obratno. Premalo je objaviti nekaj člankov na to temo in jih pospremiti z izjavo moških o tem, kako bodo na ta dan ‘razvajali boljšo polovico’. Hkrati pa vemo, na koliko ovir ta »boljša polovica« naleti, kadar se hoče javno udejstvovati ali prepričati svojega partnerja, da bi namesto nje prevzel gospodinjske in skrbstvene obveznosti. Od začetkov boja za pravice žensk je preteklo že precej več kot dobro stoletje in do danes se je že kar nekaj pogumnih moških vključilo v zagovorništvo enakosti spolov. A enakost spolov bo lahko postala vsakdanja praksa šele, ko bomo vse prostore, tako zasebne kot javne, enakopravno so-ustvarjali moški in ženske. Zato so potrebni spoznanje in vzori, ki bodo pokazali, da politika enakosti spolov zadeva oboje, žensko/e in moške/ga, četudi vsake/ga na drugačen način. Medtem ko bi se ženske lahko veliko več angažirale v javnosti in politiki (in bi morale imeti za to podporo in mehanizme), bi moški lahko mnogo več časa posvetili gospodinjskemu delu in skrbi za družino.

Projekta, ki smo ju s partnerji ravnokar začeli izvajati na Mirovnem inštitutu (OPENN – Osvojiti politično enakost z novimi imeni in ODA – Očetje in delodajalci v akciji (oba sofinancirana iz Programa Norveški finančni mehanizem 2009-2014)) delujeta s predpostavke enakosti spolov. Po eni strani gre za ugotavljanje in odstranjevanje ovir na poti vključevanja žensk v še vedno prevladujoče moško področje politike, po drugi strani pa za spodbujanje in vključevanje moških v tradicionalno žensko področje skrbi za družino, otroke in njihovo vzgojo. Moški se danes sicer v večji meri vključujejo v skrb za otroke v primerjavi s prejšnjimi generacijami, pri čemer številni poskušajo z enakopravnim očetovanjem presegati tradicionalne spolne vloge in dosegati večjo enakost v partnerstvu. Pri tem niso vedno deležni širše družbene podpore, pogosto v sferi dela, ki jo zaznamujejo vse večje delovne obremenitve, negotovosti in fleksibilnosti ter koncept idealnega delavca, razbremenjenega skrbstvenih in družinskih obveznosti, s čimer moški niso prepoznani kot očetje, partnerji, ki se enakopravno vključujejo v skrb za otroke. Zato je potrebno ozaveščanje o enakosti spolov in pomenu vključevanja žensk v politiko dopolniti s spodbujanjem in omogočanjem enakopravnega očetovstva v družinskem življenju ter medsebojnim delovanjem sindikatov, delodajalcev in zaposlenih pri razvoju, preizkusu novih strategij ter možnosti usklajevanja delovnega in družinskega življenja. To pa bo ustvarilo drugačne perspektive za moške in ženske!