Ko se piše biografija, se običajno napišejo tako dobre kot slabe zgodbe, resnične ali malo manj resnične. Potrudila se bom, da na teh nekaj straneh povem svojo zgodbo.

Rojena sem davnega leta 1961 v malem mestu v Makedoniji. Usoda je hotela, da se moji starši ločijo in me dajo v posvojitev. Z manj kot dvema letoma starosti sem dobila novo družino, samo njo poznam, a na tem mestu vam ne bom pisala veliko o tem.

Na vasi sem odrasla in zaključila osnovno šolo. Ko bi morala v srednjo šolo, so moji starši temu nasprotovali, ker so smatrali, da kot deklica ne potrebujem izobrazbe, temveč moram delati in pomagati na kmetiji. Bila sem odlična učenka, zato so na koncu popustili in me vpisali v srednjo šolo. Ta sreča ni dolgo trajala. Moji starši so se na vse načine trudili, da bi šolanje opustila in tako je tudi bilo. Šolanje sem opustila tik pred koncem drugega letnika, nisem imela dovolj denarja niti za hrano, kaj šele za kaj drugega.

Cele dneve sem delala po njivah in razmišljala, kaj bo z menoj, nisem se mogla sprijazniti z dejstvom, da bom ostala na vasi in delala na njivah od zore do mraka. V tem času sem spoznala nekega fanta, katerega sestra je živela in delala v Sloveniji, on pa se je pripravljal, da odpotuje k njej, da bi tam ostal in delal. Povabil me je, da odidem z njim, to je bilo leta 1979. Ker sem bila mladoletna, nisem mogla takoj oditi. Počakala sem na svoj 18. rojstni dan. 5. avgusta sva ga praznovala in tako mlada, nora in zaljubljena napravila načrt, kako bova odšla v Slovenijo. Spakirala sem nekaj stvari v kovček in polna upanja in sanj krenila na pot v boljše življenje.

Ko sva prispela v Črnomelj mi je bilo jasno, zakaj je fant toliko govoril o Sloveniji in si tako želel priti sem. Počutila sem se, kot da sem od nekdaj tu. Hitro sva našla nastanitev in zaposlitev in bila sem presrečna. A niti ta sreča ni dolgo trajala. Fant je bil preveč ljubosumen in mi ni pustil delati. Mesec dni sem delala v tedanjem IMV v Novem mestu, nato pa sem se zaposlila v tekstilni industriji, v tovarni Novoteks. Moj fant mi niti tu ni pustil delati. Dovolj je zaslužil, da bi lahko živela od njegove plače. Nekaj časa sem tako ostala, a sem hitro spoznala, da se moje življenje ni veliko spremenilo.

Nekega dne leta 1981 sem spakirala in odšla v Kranj. Tu se je tudi končala najina skupna zgodba. V Kranju sem hitro našla službo in si v kratkem času uredila življenje, tako kot sem želela. Bila sem presrečna, saj so se moje sanje začele uresničevati. Delala sem v Tekstilindusu, imela sem stanovanje v delavskem domu in hitro sklepala prijateljstva. Z eno besedo, srečna sem bila. Tu sem tudi spoznala svojega moža in leta 1984 sva se poročila. Leta 1986 sva dobila hčerko in bili smo srečna in zadovoljna družina. Moj mož je delal v vojašnici v Kranju. Ker si lahko takrat imel stalno prebivališče samo v eni državi SFRJ, sem stalno prebivališče v Kranju prijavila 8.11.1984, kmalu po poroki. V Kranju smo živeli do novembra leta 1988, ko je mož dobil prekomando in smo se preselili v Maribor. V Mariboru sem 14.6.1990 rodila mlajšo hčerko. Bili smo zadovoljni, mož je delal, jaz pa sem čuvala otroke. Nato so se v naši deželi pričele spremembe. Začel se je razpad Jugoslavije.

Spominjam se plebiscita in s koliko upanja na boljše življenje smo glasovali za neodvisnost Slovenije, s koliko zaupanja sem odšla glasovat za predsednika Milana Kučana, niti v najbolj norih sanjah nisem pomislila, da se bo zgodilo, kar se je potem. Vsi vemo, kako se je razpletlo in kako je razpad potekal. Na tem mestu želim napisati, koliko bolečin in trpljenja je razpad povzročil meni in moji družini. Namreč, v maju 1991 sem odšla k mojim v Makedonijo. Ker takrat nisem delala, sem želela, da moji starši nekaj časa preživijo s svojima vnukinjama. Hotela sem ostati en mesec, v tem času sta moj brat in njegova žena pričakovala otroka in hotela sem prisostvovati pri tem veselem dogodku. Kot pravijo stari in modri: eno zlo nikoli ne pride samo, vedno ga spremlja še eno. Snaha je rodila dojenčka s srčno napako, ki je po mesecu dni umrl. Bila sem z njima, da bi jima bila vsaj pri roki. Moj mož je ta čas delal in nas nato poklical, da se vrnemo, ker nas je pogrešal. Hotele smo se vrniti 1. julija, takoj ko mož dobi plačo. A to je ostala samo moja želja, 25.6.1991 se je na televiziji pojavila slika z izrednimi novicami: »V Sloveniji se je začela vojna!«.

V tistem trenutku mi ni bilo jasno, kdo se bojuje s kom, nisem mogla verjeti, kar vidim in slišim. Odšla sem v mesto, da bi poklicala moža, ker na vasi nismo imeli telefona, zaman, povezave so bile prekinjene in dolge dneve nisem mogla govoriti z nikomer iz Slovenije. Po približno 7 ali 8 dneh, ne vem točno, sem uspela govoriti z možem. Ko sem ga vprašala, kaj se dogaja, in koliko je resnice v tem, kar predvajajo na televiziji, je rekel samo, da nič ne ve in da se boji za službo, da ne ve, kaj storiti. Bila sem šokirana in izgubljena.

Nisem vedela, kakšna je resnična situacija v Sloveniji, nisem vedela, kako naj se vrnemo domov, hčerki nisem znala pojasniti, zakaj ne moremo nazaj in zakaj ne more videti očeta, imela je komaj pet let. Takrat nisem slutila, da se ne bomo nikoli več vrnili v svoj dom, da bom morala čakati 21 let, da pridem v Slovenijo – deželo, ki jo ljubim, da bom šele po 21 letih videla svoje prijatelje.

Ko sem bila pred kratkim v Kranju in Ljubljani ter videla svoje prijatelje, stanovanje, v katerem sem živela in vsa, meni tako draga mesta, sem mislila, da mi bo počilo srce, tako od sreče kot od žalosti. Vseh teh 20 let sem trpela in živela v upanju, da se bom nekega dne vrnila tja, kamor spadam. Prestala sem veliko težkih preizkušenj. Kadarkoli sem vprašala prijatelje, kako bi se z družino lahko vrnili, vedno sem dobila isti odgovor – ne moremo, ker smo izbrisani. Kljub temu nikoli nisem prenehala ljubiti Slovenije, dežele, kjer sem bila najsrečnejša.

Nekje septembra 2004 sem prosila naše prijatelje, naj mi pošljejo garantno pismo, da bi jih lahko obiskala in se hkrati pozanimala, kako se lahko vrnemo. Dobila sem garantno pismo in oktobra odšla v Podgorico po vizo. Kar sem slišala od uslužbenca slovenske ambasade, nočem niti napisati, a vize nisem dobila. Ostalo je samo upanje, da se bo nekega dne vse spremenilo, in evo, spremenilo se je, sedaj upam, da bosta vsaj moji hčerki lahko živeli v deželi, v kateri sta se rodili.

Upam, da nam bodo rekli, da se lahko vrnemo domov, ker mi svojega doma nismo nikoli zapustili, samo na obisk k dedku in babici smo odšli. Na začetku se nismo mogli vrniti zaradi vojne, ko pa se je vojna končala, nam to ni bilo dovoljeno, bili smo izbrisani, a nihče nas ni nič vprašal. Ne bom pisala o grdih stvareh, ne bom pisala, koliko sta moji hčerki pretrpeli zadnjih dvajset let, dovolj je da napišem, da sta v treh letih zamenjali tri države, dva jezika in bili povsod obravnavani kot begunki iz Slovenije. Pogosto sta me vprašali: »Mama, zakaj smo mi begunci?« A jaz nisem vedela, kako jima odgovoriti, saj v bistvu nismo od nikoder zbežali. Danes sta to krasna otroka, kljub temu, da smo se ves čas selili, sta bili odlični učenki. Na žalost Eva ni mogla zaključiti fakultete, a upam, da ji bo uspelo. Ema študira, ima hčerkico s Slovencem in z njim živi. To je še dodaten razlog, zakaj se želim vrniti v Slovenijo.

Spoštovani, v imenu mojih otrok in v svojem imenu vas prosim, da nam dovolite, da se vrnemo in živimo v Sloveniji. Mojima otrokoma boste povrnili upanje v boljši jutri, vsaj malo boste nadoknadili, kar sta pretrpeli, in tega je bilo veliko – od tega, da sta bili včasih tudi lačni, saj veste kakšna je bila situacija v Srbiji, do tega, da sta šolsko leto začeli v eni državi, končali pa v drugi, do tega, da odkar se nismo mogli vrniti v Maribor, nista imeli stalnega prebivališča, nikjer mesta, ki bi ga imenovali dom. Odrasli sta tako, da sta se selili iz kraja v kraj. Dovolite nam, da nadaljujemo, kjer smo obstali pred 20 leti.

Aleksandru Todoroviću, neumornemu borcu za pravice izbrisanih, se želi Mirovni inštitut pokloniti z žalno knjigo, ki jo objavljamo na spletne mestu “Izbrisani: Informacije in dokumenti”.

Cenili bomo, če nam boste vaše misli posredovali spletnega obrazca na spletni strani Žalne knjige, preko e-pošte na naslov info@mirovni-institut.si, ter facebook profila Mirovnega inštituta in se z nami poklonili življenju človeka, ki je v vseh nas pustil neizbrisen pečat.

Mirovni inštitut

Primo Levi je do konca svojega življenja, ki ga je sklenil s samomorom, sanjal svojo izkušnjo Auschwitza. V ponavljajoči se nočni mori lagerja, kraja brez zunanjosti, so njegovo prejšnje življenje, njegova družina, vse, kar je eksistiralo izven taborišča, predstavljali le kratek predah, prevaro čutov, zgolj sanje, iz katerih se je prebujal brez konca z ukazom »vstani« v vseobsegajočo in edino realnost lagerja. Primo Levi je sicer kljub temu strašnemu bremenu žrtve, ki so jo v nacističnem lagerju eksterminacije popolnoma dehumanizirali, nasprotoval samomoru, ki ga je denimo Jean Améry videl kot edino dostojno rešitev iz takšne situacije. Iz niča se je v eksistenco in dostojanstvo dokopal z dolgoletnim pričanjem o instituciji taborišča izničenja, poskusil ga je doumeti in nas, ki tega strahotnega izkustva na srečo ne poznamo, opozoriti na kot ostrina noža tanko možnost za ohranitev posameznikovega dostojanstva. Toda v Potopljeni in rešeni je kljub temu zapisal, da so bili prav tisti, ki so bili najboljši, v taborišču potopljeni in torej niso ostali živi.

Po skoraj mesecu dni je javnost v Sloveniji izvedela, da je bil pogrešan Aleksandar-Aco Todorović, takoj nato pa, da je očitno umrl s svobodno odločitvijo, ali kot se temu reče v nemški varianti, da je izbral »Freitod« (svobodno smrt). Tisti, ki smo ga poznali, smo upali, da bo najden živ, a smo se hkrati bali, da je sprejel svojo zadnjo odločitev.

Aco je bil eden od 25.671 izbrisanih stalnih prebivalcev Slovenije. Toda reči, da je bil »eden od« je neskončno premalo, četudi je to postalo v zadnjih dvaindvajestih letih njegova glavna določitev. Najprej je res bil »samo« eden od anonimnih izbrisanih, tistih, ki jim je skupina znanih storilcev-oblastnikov nekaznovano odvzela tisto temeljno, kar morajo imeti človeška bitja, da bi lahko živela: namreč status osebe, ki ima pravico imeti pravice. Izbrisani so izgubili temelje svoje eksistence, lastnino, delo in dohodke, stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo, možnost za šolanje, a hkrati so izgubljali tudi družine, prijatelje, zdravje, fizično in mentalno, ter, kar je najhujše, vzporedno so jim odrekali dostojanstvo. Tisti, ki so bili najbolj zaslužni za izbris, so ustvarili odbijače pred lastno odgovornostjo: za vse, kar se je zgodilo ali se ni zgodilo, so dolžili izbrisane same, jih delali za zločince, odpadnike, lenuhe, lažnivce in goljufe… Kljub pripravljanju ukrepov za odškodnine in posrednemu priznanju izbrisa z izstavljanjem odločb niso zalegle niti odločbe ustavnega niti sodbe evropskega sodišča za človekove pravice, niti surova dejstva o zločinu izbrisa, ki smo jih raziskovalci in aktivisti izkopali izpod naplavin sistematičnih laži, ki so jih širili odgovorni. Izbrisanim se odgovorni niso opravičili, nihče ni priznal zločina, vsestransko zanikanje dogodka in prelaganje odgovornosti pa se je nadaljevalo.

Aco je bil eden izmed, a bil je tudi eden od najboljših, pogumnih. S tem ne mislim samo pogumnih med izbrisanimi, ampak pogumnih v Sloveniji nasploh. Prenehal je biti anonimen in kljub temu, da je bil brez dokumentov, se je izpostavil v javnosti, začel govoriti o izbrisu, organizirati soizbrisane, se boriti. Prvič sem se z njim pogovarjala po telefonu ob ustanavljanju Društva izbrisanih, v času, ko večina ni hotela niti verjeti niti slišati o tem, da je obstajal izbris. Na začetku je bil negotov, a trmast, odločen in nepopustljiv. Okoli sebe je zbral peščico tistih, ki so bili pripravljeni govoriti javno in tako je na videz neobstoječe pripeljal neposredno v eksistenco. Človek, ki se je s svojo lastno močjo izkopal iz jame neobstoja, je zase in za druge vzel nazaj dostojanstvo in postal osebnost in odgovorno politično bitje.

V zadnjih dveh mesecih sva se videla dvakrat. Na predstavi o izbrisanih v Kranju, kamor sem prišla z izbrisano sosedo. Zdel se mi je stabilen in nekako pomirjen: nekateri ljudje razumejo, kaj se je zgodilo, razprava o odškodninah teče, zgodile so se stvari, ki si jih brez njegovega aktivizma ne bi mogli predstavljati. Zadnjič sem ga videla, ko je z Mirjano Učakar prišel na film in debato o Hannah Arendt na Ptuju in smo se pogovarjali o Eichmanovi mentaliteti in slovenskih birokratih, ki so izvedli izbris. Aco je bil humanistično izobražen. Dobro je razumel širše povezave izbrisa z zločini proti človeštvu. Dobro se je zavedal tudi pomena pričanja o izbrisu, nujnosti, da se prizna kot zločin in tega, da je zanikanje izbrisa in nekaznovanje storilcev odprlo vrata tudi za nekaznovanje storilcev drugih tranzicijskih kaznivih dejanj in zločinov.

Ne bom spekulirala o nobenih neposrednih razlogih za njegovo smrt, saj je nemogoče videti v človeško dušo. A ne morem abstrahirati od dejstva, da je zaradi izbrisa, za pričanje o izbrisu, za boj za priznanje izbrisa in za popravo krivic plačeval visoko osebno ceno. Nikoli ne bomo vedeli, kako je sanje o popravi krivic in moro izbrisa sanjal Aco Todorović. A z gotovostjo lahko trdimo, da gre za še eno smrtno žrtev izbrisa. Vendar to ni anonimna smrt. Je kričeče sporočilo javnosti v Sloveniji, ki govori o tem, da vtikanje glave v pesek ob zločinih in kršitvah pravic manjšine (ali celo podpora tem) odpira vrata trpljenja ne samo te manjšine, ampak tudi kršitvam pravic večine. Žal pa to ni predmet splošnega uvida. Ob obvestilu o Todorovićevem izginotju se nekateri anonimni komentatorji niso zmogli vzdržati rasističnih in šovinističnih komentarjev. Naj se sramujejo!

Moj poklon pogumu, ki ga je pokazal Aleksandar-Aco Todorović. Slava mu!

Vlasta Jalušič, Mirovni inštitut

Vedela sem, da bo prišel dan, ko bom lahko nekomu povedala resnico, kaj se mi je zgodilo v življenju – pa vem, da ne po moji krivdi. Rojena sem v Bosni in Hercegovini leta 1970. V Slovenijo sem prišla »s trebuhom za kruhom« leta 1986, ko sem bila stara komaj 16 let. Živela sem v Ljubljani pri stricu, ki mi je pomagal najti službo. Pri njem sem bila tudi začasno prijavljena. Zelo hitro sem se zaposlila v Univerzitetnem kliničnem centru (delo v pralnici) in kmalu za tem dobila sobo v samskem domu. V UKC sem delala dobrih sedem let. V službi sem se počutila zelo dobro, zelo sem bila zadovoljna in všeč mi je bilo. Leta 1991 sem se poročila in leta 1992 rodila sina.

Ko je bilo potrebno oddati vloge za državljanstvo, sva z možem to naredila istočasno. On je slovensko državljanstvo dobil, moja vloga pa je bila zavrnjena, ker pred plebiscitom v Sloveniji nisem imela prijavljenega stalnega prebivališča. Stalnega prebivališča pred plebiscitom nisem mogla prijaviti, ker sem živela v samskem domu in na tistem naslovu so mi rekli, da ne morem imeti stalnega prebivališča. Takoj po plebiscitu, ko je bilo možno, sem prijavila stalno prebivališče, še isti teden. Rekli so mi, da lahko vlogo za slovensko državljanstvo kasneje (ko mož dobi državljanstvo) ponovno vložim in zaprosim na osnovi moža in sina, ki sta bila slovenska državljana. To sem tudi naredila.

Dokler nisem dobila državljanstva, jaz nisem šla nikamor iz Slovenije. Jaz svojih staršev, brata in sestre nisem videla štiri leta in pol. Mojega otroka so spoznali, ko je bil star pet let. A je to človeško?

V tistem času smo v službi izvedeli, da bodo vsi, ki nimajo slovenskega državljanstva odpuščeni in res sem leta 1992 ostala brez dela. Bila sem prepričana, da bodo upoštevali dejstvo, da sem žena in mati slovenskega državljana, ampak sem se zmotila. Tudi ostali sodelavci, ki niso imeli slovenskega državljanstva, so dobili odpoved. Težko se je bilo spopasti s tem, da si vržen nekam v meglo, ker nimaš ne službe ne državljanstva. Na slovensko državljanstvo sem čakala osem let! V tem času mi je potekla osebna izkaznica in še pred iztekom sem šla na Mačkovo, da bi si podaljšala. Tam sem doživela šok. Pred mojimi in moževimi očmi je odgovorna oseba ta moj veljaven osebni dokument uničila – preluknjala. Ta oseba mi je tudi rekla, da tujci v Sloveniji ne morejo imeti stalnega prebivališča. Da ne morem imeti slovenskih dokumentov, če nimam državljanstva. Vprašala sem, kako naj živim brez dokumenta, kako naj komu dokažem, da sem res ta oseba, če pa nimam nobenega drugega dokumenta? Takrat še nisem dojela, da sem izbrisana. Nisem vedela. Uradnica mi je rekla, da moram jaz na bosansko ambasado, da si uredim potni list, pa potem lahko zaprosim za bivalno vizo.

Potem sem vložila prošnjo za bosanski potni list, ko sem ga dobila, sem zaprosila za bivalno vizo. Dobila sem jo, a je veljala zelo kratek čas. To je bilo potrebno stalno obnavljati, podaljševati. Kakšne vrste so to bile na Mačkovi! Ker sem imela doma majhnega otroka, nisem mogla cele dneve čakati v vrsti. Pa kako smo tam pozimi v vrstah zmrzovali! Tasta sem pošiljala, da je šel čakat v vrsto in ko bi počasi prišel na vrsto, me je poklical, da sem prišla tja. Pa še takrat nisem prišla na vrsto, ker je bilo konec uradnih ur. Tako je bilo tri dni zapovrstjo in potekla mi je bivalna viza, kar je vse skupaj še dodatno zakompliciralo. Ko sem končno prišla do okenca (z neveljavno vizo) in razložila, kaj se mi je zgodilo, so mi rekli, da mi ne morejo nič pomagati. Naslednji dan sem šla zopet tja in jih prosila, da mi pomagajo. Zmerjali so me, da nisem na pravem oddelku in mi rekli, če me policija dobi z neveljavnim dokumentom , me bodo odpeljali v BiH. Jaz pa sem tukaj imela moža in otroka in nikoli nisem bila odvisna od države, znala sem poskrbeti zase, da sem imela delo in normalno življenje. Takrat me je sesulo do konca. Pa ne toliko to, da sem ostala brez dela, čeprav mi ni bilo vseeno, saj je bila to moja prva služba, ampak to, da sem v taki situaciji, da me nihče ne obravnava kot človeka. To me je prizadelo.

Ko sem prvič vložila za bivalno vizo, so mi rekli, da se moram najprej odjaviti (ker sem imela prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, kjer smo živeli), potem pa se na drugem okencu začasno prijaviti. Nikoli nisem razumela, zakaj. So se poigrali z mojo usodo? Ostala sem brez vsega. Nisem imela osebnega dokumenta, niti zdravstvenega zavarovanja. Uradna oseba mi je rekla, da moram z neveljavnim dokumentom (bosanski potni list in neveljavna bivalna viza) ven iz Slovenije in potem se vrniti in še enkrat zaprositi za bivalno vizo. Vprašala sem, kako mi to lahko svetuje in kdo garantira, da jaz lahko z neveljavnim dokumentom pridem nazaj. Uradnica ni hotela povedati svojega imena, bila je tiho in potem rekla samo, da mi ne more pomagati. Kako bi naj šla čez mejo z neveljavnim dokumentom? Tukaj sem imela družino! Jaz sem se bala po ulici hodit! Mislim, da tudi ti uradniki niso vedeli, kaj je prav pa kaj ne. Vse je bilo tako zmedeno. Če bi mi kdo jasno povedal, kaj moram narediti in kakšne so lahko posledice, bi bilo vse drugače.

Približno tri leta sem bila brez kakršnega koli dokumenta. Imela sem le potrdilo, da sem oddala vlogo za slovensko državljanstvo. Službo sem si nekako našla (na črno, prek študentske napotnice koga drugega), da nisem bila brez vira dohodka, saj sem vajena delati in želela sem delati. Pa še mož je takrat ostal brez službe. Nisem imela zdravstvenega zavarovanja, nisem mogla k zdravniku, karkoli me je bolelo, sem morala trpeti… Veliko zob sem izgubila. Mene so tako zobje boleli! Sama sem si pomagala. Enkrat sem iz obupa prosila sorodnico, če mi da njeno zdravstveno kartico, a mi ni dala. Ona se je bala, da bo imela težave in mi ni dala. Jaz sem to razumela, ampak me je vseeno tako prizadelo. Na srečo nisem imela kakšnih hujših zdravstvenih težav. Mlada sem bila in zdrava.

Leta 1996 sem zanosila in morala bi k zdravniku. A kako? Na tem svetu je še nekaj dobrih ljudi in nisem obupala. Rekla sem si, da bom rodila, pa če se svet sesuje. Ljudem okrog sebe sem povedala o svoji stiski, ker sem upala, da mi bodo lahko pomagali. Res mi je eno dekle pomagalo -  odpeljala me je k svoji znanki, ki me je prijavila kot begunko iz BiH. Jaz sem se najprej bala prijaviti kot begunka, ker sem vložila prošnjo za državljanstvo. Po vseh teh letih življenja v Sloveniji, sem morala postati »begunka«, ker nisem imela zdravstvenega zavarovanja. V Slovenijo sem prišla še kot otrok stara 16 let, ker sem želela svoj zaslužek in živeti normalno življenje. Vseeno sem bila vesela vsaj tega begunskega statusa, da sem lahko šla normalno rodit – dobila sem hčerko. Sem se pa še vedno spraševala, zakaj jaz ne morem dobiti slovenskega državljanstva. Status begunke sem imela do takrat, ko sem leta 1999 končno dobila slovensko državljanstvo.

Po tem, ko sem oddala vlogo za državljanstvo, sem morala vsake tri mesece obnavljati pretekle dokumente (npr. potrdilo o nekaznovanosti) k vlogi za državljanstvo. Vsako potrdilo je veljalo le tri mesece in vsakič sem morala na ambasado BiH, kjer sem za vsako potrdilo plačala takratnih 40 mark. Tako je bilo vseh osem let. Ko so mi po osmih letih zavrnili mojo prošnjo za državljanstvo, ker naj ne bi (po njihovih trditvah) pravočasno priložila potrdila o moževem osebnem dohodku. Jaz trdim, da sem to pravočasno oddala, vendar nimam dokazila, saj mi vratar, ki je to sprejel , ni dal nobenega potrdila. Ko sem dobila domov vabilo in je pisalo, da naj se zglasim na Mačkovi zaradi vročitve , sem bila prepričana, da sem končno po osmih letih dobila državljanstvo. Ko sem prišla na Mačkovo, sem gospoda (zelo dobro se ga spomnim, saj je bil brez ene roke) vsa vesela vprašala, če sem res dobila državljanstvo. Ta gospod se mi je smejal v obraz in rekel:« Ja, ja, gospa, ste dobila!« Brez kakršnega koli pojasnila, mi je dal podpisati nekaj papirjev. Jaz sem verjela, saj je na vabilu pisalo, naj pridem na vročitev, pa še on je rekel, da sem dobila… Ko sem podpisala, mi je rekel: »Ne, ne gospa, vi niste dobili državljanstva. Prošnja je zavrnjena, ker niste dostavila potrdila o osebnem dohodku od moža.« Tega dne ne bom nikoli pozabila! Vsa objokana sem šla domov svoji družini vse to povedat. Še enkrat sem bila ponižana na »lep« način. Mislim, da bi morala slovensko državljanstvo dobiti že leta 1992, saj sem izpolnjevala pogoje in mož in otrok sta bila slovenska državljana. A zaman.

V teh osmih letih me je zelo zabolelo tudi to, da sem od sosedov slišala, da policija vsake tri mesece prihaja v naše naselje spraševat zame, če res živim na tem naslovu. Ko so sosedje vprašali, zakaj to sprašujejo, so jim rekli da zaradi državljanstva. Počutila sem se kot najhujši kriminalec, kot da bi nekaj naredila narobe. Pa nisem. Pošteno sem živela, preživljala svoja dva otroka, od države nikoli nisem bila odvisna. Še zdaj po 20ih letih mi je zelo hudo, ko se vsega tega spomnim. Morda bo kdo, ki bo to prebral, rekel, da to ni res. To je kruta resnica in še marsikaj bi lahko napisala, pa me je sram povedati, kaj vse sem doživela zaradi tega, ker nisem mela slovenskega državljanstva.

Ko sem dobila zavrnjeno prošnjo, so mi rekli, da naj ponovno vložim. Zopet je bilo treba priložiti enake dokumente in vse to zopet plačati. Spoznala sem, da nikoli ne smeš obupati. Slišala sem za eno gospo, ki je nudila brezplačno pravno pomoč in sem takoj naslednji dan, ko sem dobila zavrnjeno vlogo, šla do nje, ji povedala svojo zgodbo in predložila vse dokumente. Še zdaj sem ji neizmerno hvaležna, saj me je ona rešila. Plačala je tudi takso, ki sem jo morala ponovno plačati a za to nisem imela denarja, saj sva bila takrat oba z možem brez službe. Jaz sem ji tako hvaležna! V dveh tednih sem dobila slovensko državljanstvo! Potem sem si tudi takoj službo našla in spet začela delat.

Žalostno je, da se nekdo lahko tako poigrava s človeškimi življenji. Mnogi se verjetno še zdaj sprašujejo, kaj sploh hočejo ti izbrisani? Hočemo opravičilo za to, kar so nam storili. Še zdaj se zelo dobro spomnim gospoda brez ene roke, ki je delal na Mačkovi. Pa ene gospe, ki je takrat delala tam in zdaj dela v Mostah. Še zdaj se spomnim. Ko moram karkoli iti urejat, se kar naježim, mi postane kar slabo, ker se spomnim teh ljudi. Prisoten je nek strah, da ne bo spet kaj narobe.

Samo mi in naše družine vemo, kako smo vse to preživeli. Vem, da so še veliko hujši primeri od mojega, da so nekatere družine razpadle zaradi tega. Nekateri se leta in leta niso videli… Se je kdo vprašal, kako je tem ljudem? Dokler nisem dobila državljanstva, jaz nisem šla nikamor iz Slovenije. Jaz svojih staršev, brata in sestre nisem videla štiri leta in pol. Mojega otroka so spoznali, ko je bil star pet let. A je to človeško? Zato, ker jaz nisem imela papirjev in nisem mogla čez mejo. Kako otroku razložit, zakaj drugi lahko grejo v Bosno mi pa ne? Kaj mu reči, ko sprašuje, zakaj imajo drugi dve babici, on pa samo eno? Ne moreš vsega tega otroku razlagat. Kasneje smo se šli pogovarjat na Gorjance, ker jaz nisem mogla čez mejo. Oni so lahko šli, jaz pa ne. Pa še vojna se je takrat začela in nekaj časa sploh nisem vedela, ali so mi sorodniki živi… Zakaj ravno jaz? Spomnim se ljudi, ki niso imeli službe, ne stanovanja, pa so dobili državljanstvo takoj. Jaz pa ne… Kruta resnica je to, da so se izživljali nad nami izbrisanimi. Ko sem dobila državljanstvo in sem prvič lahko šla v BiH na obisk k sorodnikom, se jih sploh nisem več spomnila. Čisto sem bila spremenjena. Spraševali so, kaj je z mano, da sem povsem drugačna. Sploh se nisem znala več smejati. Ko sem jaz babico videla… Najprej sem njo srečala na ulici, ko sem prišla. Sploh nisem mogla govoriti. Jokala sem. Dva dni nisem mogla k sebi. Tako sem bila srečna, da sem sploh po toliko letih lahko šla tja.

Hudo mi je, ko ljudje govorijo, da izbrisani nismo hoteli slovenskega državljanstva. To ni res, jaz sem ga hotela! Ljudje niso vedeli… Tudi jaz, ko sem v Slovenijo prišla, nisem vedela, da se moram takoj za stalno prijaviti, da ne bi kasneje imela težav. Če bi se to zahtevalo ali če bi kdo povedal, da bo to pomembno za državljanstvo, bi se takoj prijavila za stalno. Takrat tudi ni bilo govora o tem v javnosti, po medijih. Ljudje niso imeli vseh informacij, kot je to zdaj. Jaz sem zelo pozno izvedela za izbris. Šele potem, ko sem državljanstvo dobila in sem šla spet delat v pralnico, kjer so delale tudi moje nekdanje sodelavke iz UKC, smo se pogovarjale, kaj se je kateri zgodilo. Jaz v medijih nisem nič o tem zasledila. Ena od teh sodelavk mi je povedala za izbris, pa da obstaja neko društvo. Sem šla enkrat z njo na skupščino in se tudi vpisala v to društvo. Če se ne bi pogovarjala z ljudmi, sploh ne bi nobenih informacij imela.

Hudo je bilo. Res je bilo hudo. Meni se je zgodila krivica. Zelo nerada govorim o tem, o teh letih. Zdaj moja družina živi normalno življenje, na srečo smo zdaj vsi v redu. Jaz sem že davno zapisala vse to, ker sem vedela, da bo enkrat prišel čas, ko bom to nekomu povedala. Imela sem tak občutek. In evo, prišel je ta dan. Tukaj bom zaključila in rekla, da nikoli nobenemu ne želim tega, kar sem doživela jaz v Sloveniji. Seveda imam tudi veliko lepih spominov, a kaj ko vse to, kar sem doživela, pušča grenak priokus.

Rodila sem se v Srbiji. Ko sem bila stara osem let se je naša družina preselila v Slovenijo. Kljub kulturnemu šoku ob prvem stiku s Slovenijo, sem se hitro asimilirala, jezika sem se hitro naučila, ker sem za jezike nadarjena. Moram reči, da nisem bila deležna kakšnega šikaniranja zaradi mojega porekla. Verjetno zato, ker nisem bila šibka, saj otroci hitro „zavohajo“ šibke in se potem nanje spravijo. Nekaj so sicer poskušali, a ko ni bilo odziva, so hitro odnehali.

Izbris se je zgodil, ko sem bila v drugem letniku Filozofske fakultete. Ker sem bila vedno dobro informirana, sem vedela, da moram pridobiti državljanstvo, za kar je bilo treba dati vlogo do konca leta 1991. Problem je nastal zaradi tega, ker nisem imela originala rojstnega lista, ampak samo kopijo. Ko sem na Mačkovi hotela vložiti vlogo za državljanstvo, je uslužbenka za okenčkom zaradi tega zavrnila sprejem vloge. V tistem času je bilo jasno, da originala ne morem pridobiti. Bilo je nemogoče. Tudi kasneje se je izkazalo za zelo težavno nalogo. Uslužbenko sem skušala prepričati, naj vendarle sprejme vlogo, jo nato tudi moledovala, vendar je nisem mogla premakniti. Vloge ni hotela sprejeti, je pa na majhen košček papirja napisala, da ji manjka original rojstnega lista in napisala datum. Pozneje se je izkazalo, da mi je prav ta papirček, ki sem ga po naključju shranila, rešil moj problem oziroma veliko pripomogel k temu.

Potem, ko je rok za oddajo vlog za državljanstvo po 40. členu potekel, mi je bilo jasno, da bodo težave in to se je kasneje tudi potrdilo. Vendar mojo zgodbo prežema veliko sreče. Tega se dobro zavedam in za to sem zelo hvaležna.

Prva sreča je bila ta, da sem imela stalno bivališče, kar je bilo zame življenjsko pomembno. Naslednja pomembna stvar je bila ta, da sem imela tekoči račun pri Ljubljanski banki – seveda na osnovi tega stalnega bivališča. Težava pa je bila fakulteta. Ker nisem imela dokumentov in statusa, študija nisem mogla nadaljevati. To me je seveda zaznamovalo. Kasneje, po petih letih bi ga lahko nadaljevala, ampak vmes so se programi spremenili, bilo je zakomplicirano, oteženo. Smolo sem imela tudi z vozniškim izpitom. Društveni izpit sem naredila junija 1991 in mislim, da se je izbris zgodil ravno na dan, ko bi morala na Roško opravljati glavni izpit.

Ker drugih dokumentov nisem imela, sem živela v nekem strahu, negotovosti. To je neko notranje nelagodje, nesproščenost v življenju in to ravno v obdobju, ko naj bi mlad človek razvil vse svoje potenciale. Z izbrisom mi je bilo to onemogočeno.

Ves ta čas sem se zavedala, da ne smem iz države. To je bilo zelo pomembno pri pridobivanju tega famoznega originala rojstnega lista. Starši so bili v Bosni. Tudi sestra se je kmalu preselila k njima. Bila sem precej mlada in nisem bila še povsem samostojna. Vržena sem bila v realno, samostojno življenje na zelo grob način. Na začetku se nisem najbolje znašla in sem bila tudi depresivna. Čez noč sem morala odrasti. Bilo mi je zelo hudo, sploh prvi dve leti.

Potem, ko je rok za oddajo vlog za državljanstvo po 40. členu potekel, mi je bilo jasno, da bodo težave in to se je kasneje tudi potrdilo. Vendar mojo zgodbo prežema veliko sreče. Tega se dobro zavedam in za to sem zelo hvaležna.

Zavedala sem se, da sem v kočljivi situaciji, zato sem se poskušala čim bolj izogibat raznim momentom legitimacije. Da bi poskušala priti čez mejo? Jasno mi je bilo, da tega ne smem. Težav s policijo nisem imela. Živela sem z eksistencialno grožnjo nad glavo. Bala sem se deportacije. Zavedala sem se, da je to realna nevarnost. Si pa predstavljam, da je bil še hujši šok, če tega nisi vedel. To, da sem jaz vedela, je bilo zelo pomembno. Zaradi tega sem se izogibala raznim situacijam. Tisti, ki tega ni vedel, in predstavljam si, da je to veljalo za večino ljudi, je to izvedel šele ob legitimaciji, ko so jim policisti preluknjali dokumente. To je bilo najbrž še hujše. Bila sem zelo na trnih. Živela sem v strahu.

O izbrisu se v javnosti dolgo ni govorilo oziroma mediji so o tem zelo malo poročali. Sama vsak dan preberem časopis, ker me zanima politika in aktualno dogajanje, vedno sem rada informirana. Torej nekdo, kot sem jaz, je vedel, kaj se je dogajalo. Drugi, ki se za take stvari pač ne zanimajo, niso mogli vedeti. Premalo se je poudarjalo, kako življenjsko pomembno je to za vse ljudi iz držav bivše Jugoslavije oziroma kaj to pomeni za nadaljnje življenje v Sloveniji. Jaz sem vedela. Zelo dobro sem se vsega zavedala. Izbris je moj življenjski prostor neverjetno skrčil! Štiri leta sem živela zelo previdno in se ozirala čez ramo. Vedela sem, da imam problem in da ga moram rešiti. Izpolnjevala sem namreč vse pogoje za pridobitev državljanstva po 40. členu in zdela se mi je neizmerna krivica, da mi to ni bilo omogočeno. Nisem bila pasivna ali da tega ne bi želela. Jaz sem slovensko državljanstvo želela.

Rekla sem že, da sem imela precejšnjo srečo. Srečo v nesreči. Po izbrisu sem se poročila. Mož je bil po poklicu pravnik in njegov mentor, ugledni pravni strokovnjak, ki sem mu še danes neskončno hvaležna, je predstavil rešitev mojega problema. Razložil je, da bi mojo vlogo morali sprejeti, čeprav je bila nepopolna, in potem zahtevati dopolnitev. Da sem vlogo želela pravočasno vložiti, je dokazoval omenjeni majhen košček papirja. Z zahtevo po „vrnitvi v prejšnje stanje“, mi je uspelo dobiti državljanstvo po 40. členu retroaktivno.

Ko sem dobila državljanstvo, sem šla takoj v Bosno k staršem. To je bilo zelo čustveno srečanje. Starši namreč vmes niso nikoli prišli v Slovenijo. Očeta je vse skupaj zelo prizadelo in Slovenije še dandanes ne želi obiskati. Čutil se je izdanega. Država, ki jo je vse življenje branil, mu je obrnila hrbet. Prepričan je, da bi se dalo stvari urediti drugače in tudi jaz sem prepričana, da bi se dalo drugače in da bi moralo biti drugače.

Izbrisana sem bila približno štiri leta. V tem času mi je s silno muko uspelo dobiti original rojstnega lista. Pravniki so mi pozneje razložili, da bi se to moralo urediti tudi brez originala. Imela sem srečo. Zavedam se, da je zelo malo ljudi imelo takšno srečo. Si kar predstavljam usode ljudi, ki niso imeli takšne sreče, ki niso bili tako informirani, ki niso imeli nasvetov pravnikov. Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi zahtevala kakšno odškodnino, čeprav mi je izbris – kot mlademu človeku – precej zavrl razvoj in tako okrnil kakovost življenja.

Ne vem, katera sreča po vrsti je bilo zdravje oziroma to, da nisem imela večjih zdravstvenih težav. Bila sem mlada in nisem bila bolna. Problem je bil včasih, če sem potrebovala antibiotike, ampak smo se znašli. Mi jih je kdo drug priskrbel. Zobozdravnika sem pač plačala. Vprašanje kako bi bilo s tem danes.

Bil je tam kot nekdo, ki naj bi ti pomagal rešiti težavo, on pa je z užitkom povedal, da si v bistvu v nerešljivi situaciji oziroma da ni ničesar, kar bi lahko naredil. Njegova funkcija mi ni bila čisto jasna. Zato sem zahtevala, da bi se pogovorila s kom drugim, ker se z njim pač ni dalo ničesar rešiti. Sicer pa to niti ni bil njegov namen. Zabrusil je, da se mimo njega ne da, da je on tam trdnjava, ki čuva… Ne vem, kaj je čuval pred nami ubogimi reveži. Zdelo se je, da le črpa ugodje iz naše nemoči, iz vseh tistih solza in se nad tem več kot očitno naslaja. Žaljivk ni uporabljal. Ni jih izrekel, pa mu ni bilo treba, saj ti je dal zelo jasno vedeti, kaj si ti kot človek v njegovih očeh. Najhujše je bilo to, da se to ni nanašalo na nekaj, kar bi narobe naredil, ampak na tebe kot človeka – tvoje biti.

Čeprav nisem poznala in se nisem družila z drugimi izbrisanimi, mi je bilo kristalno jasno, kako je moralo biti nekomu, ki ni bil izobražen, obveščen in je izvedel, da je izbrisan, na tak način, da so mu vzeli papirje. Bilo mi je jasno. Saj ne pravim, da jaz nisem običajen človek. Seveda sem običajen človek, ampak od večine izbrisanih me je delila informiranost. Osebno sem bila prizadeta, ko sem začutila, da je družba gladko nasedla demagogiji politikov, da so si za izbris krivi sami. Bilo mi je jasno, da ni tako, da je obratno. Več kot očitno je bilo, da se je zgodila krivica.

Mislim, da vprašanje odškodnin sploh ni relevantno. Prepričana sem, da velika večina teh ljudi ni razmišljala o odškodninah, tako kot jaz nisem. To je sploh ni bilo pravo vprašanje. Bilo je bistveno bolj moralno, eksistenčno in tako naprej. Valjenje krivde na ljudi, da niso naredili dovolj, se mi je zdelo pošastno. Dokaj pozno sem dojela, kako obsežen problem je bil to. Priznam pa, da se s tem nisem pretirano ukvarjala. To je bilo tako boleče poglavje v mojem življenju, da sem ga želela čim prej pozabiti… Tudi za društvi izbrisanih sem slišala dokaj pozno in sicer prek medijev. Vloga medijev se mi je pri vsej stvari zdela zelo problematična. Mediji so bili nekonstruktivni, saj so podpirali prelaganje krivde za izbris na ljudi in podpihovali nestrpnost do izbrisanih.

Mislim, da je bil izbris povezan z neko ihto, ki je botrovala tudi nastanku te države. To je slaba popotnica, saj je bila Slovenija republika z ogromnim potencialom, velikim ugledom v državi (nekdanji Jugoslaviji) in tako naprej. Verjetno je šlo za nek pohlep vodstva pa tudi zaslepljenost ljudi. Ne vem, kako bi rekla. Šlo je za neko nerazumljivo hlepenje, morda po tem, da bi imeli dvajset vrst jogurta na policah, kot so videli v sosednji Italiji ali Avstriji… Mogoče je šlo za manjvrednostni kompleks. Dokaz, da so boljši od bivše Jugoslavije. Mogoče. Vsekakor se je to odražalo v splošnem preziru do vsega, kar je prihajalo iz Jugoslavije. Bilo je veliko zelo črno-belega gledanja na stvari in vse, kar je bilo iz bivših držav, je bilo slabo in je bilo to treba čim prej izbrisati iz  zgodovine, iz svoje biti, perspektive.

Zaradi svojega porekla do izbrisa nisem imela večjih težav. Sicer se mi zdi, da se nacionalizem močno krepil v zadnjih letih pred osamosvojitvijo. Pri tem je bil jezik zelo močan moment diferenciacije. Veliko ljudi iz bivših republik je slovenščino govorilo slabo ali z naglasom. Take so hitro prepoznali in mogoče na podlagi tega avtomatično drugače obravnavali. Moja slovenščina je bila popolna. Nikoli nisem skrivala, da sem Srbkinja, vedno sem se podpisovala z mehkim ć in tako naprej. Ne bom rekla, da sem ponosna na to, ker se mi zdi vsako tovrstno predalčkanje ljudi zelo zgrešeno. Sem pa prepričana, da sem imela manj težav zaradi moje slovenščine. Tudi to je verjetno obarvalo mojo zgodbo. Edino na Mačkovi zaradi znanja jezika nisem bila v nič drugačni poziciji, kot ostali. Tam se zaradi moje knjižne slovenščine do mene niso nič drugače obnašali oziroma me nič drugače obravnavali.

Prepričana sem, da je poudarjanje nacionalizma oziroma ponos, da pripadaš neki etnični skupini, nekaj povsem brezpredmetnega… Veliko bolj smiselno je, da te definira tisto, kar si v življenju dosegel s svojimi sposobnostmi, kot pa to, kje si se pač po naključju rodil. To je moje osebno mnenje. Enako kot obsojam slovenski nacionalizem, obsojam tudi druge – npr. srbski. Šlo je za nek domino efekt. Pravijo, da je Jugoslavijo uničil srbski nacionalizem. Ampak zdi se mi, da nič bolj kot hrvaški ali slovenski. To je bilo takrat precej prisotno v slovenskem političnem diskurzu in zdi se mi, da ga definira še danes.

Oba z možem sva rojena v Bosni in Hercegovini. Mož je v Slovenijo prvič prišel na sezonsko delo gradnje avtoceste leta 1972. Leta 1974 je dobil poziv za služenje vojaškega roka. V vojski je bil 15 mesecev in leta 1976 se je vrnil v Slovenijo, kjer je zopet dobil zaposlitev. Leto kasneje se je prvič poročil in leta 1978 sta oba s prvo ženo prijavila stalno prebivališče in se v Bosni odjavila. Nekaj let kasneje se je ločil in se leta 1984 poročil z mano. Tudi jaz sem se preselila v Slovenijo in prijavila stalno prebivališče. Nekaj časa sva oba delala v hotelu na Gorenjskem. Leta 1985 se nama je v Sloveniji rodil prvi sin in leta 1990 še drugi.

Leta 1991 nismo oddali vlog za slovensko državljanstvo. Jaz sem imela zdravstvene težave. Bila sem v bolnišnici, nisem se zavedala, da je rok za oddajo vlog za državljanstvo, niti nisem vedela, kaj to pomeni. Ko sem se vrnila iz bolnišnice in izvedela, da bi morala za vse oddati vloge za državljanstvo, je bilo že prepozno. Nismo se zavedali, kakšne bi lahko bile posledice, sploh za oba otroka, saj sta vendar rojena v Sloveniji. Z možem sva imela osebni izkaznici izdani na UE Jesenice. Ko sta potekli, smo bili vsi dolgo brez kakršnih koli dokumentov.

Leta 1991 ali 1992 sva morala oba z možem za nekaj časa na prisilni dopust, potem pa sva izgubila službo. Ker sem jaz v tem hotelu delala samo približno 1 leto, nisem bila upravičena do nadomestila. Mož, ki pa je tam delal okrog 7 let, je nato 2 leti od zavoda prejemal nadomestilo. Leta 1992, ko so mi povedali, da nimam pravice do socialne pomoči in otroških dodatkov, nam je postalo jasno, da smo izbrisani. Takrat smo ostali brez vseh dokumentov.

Po teh dveh letih (verjetno leta 1994) je mož dobil službo pri enem privatniku. Pravi, da ni imel nobenega delovnega dovoljenja in da ni vedel, da ga potrebuje. Pri tem privatniku je delal skoraj 9 let. Ni vedel, da ga ta nikoli ni prijavil in je v bistvu delal na črno. Na plačilni listi je pisalo, da mu je plačeval vse prispevke (in tudi trgal od plače) in mislili smo, da imamo vsi zavarovanje urejeno prek njega. V bistvu pa vseh 9 let nismo imeli zdravstvenega zavarovanja. To smo ugotovili šele, ko sem peljala mlajšega sina k zdravniku na pregled in so mi tam povedali, da nima urejenega zavarovanja. Na srečo ostali v tem času nismo imeli zdravstvenih težav in nismo rabili zdravniške pomoči.

Moža je ta privatnik kmalu odpustil oz. je »propadel«. Potem (verjetno okrog leta 2001) je dobil drugo službo, kjer je bil redno zaposlen 1 leto in pol in so mu uredili delovno dovoljenje in plačevali vse prispevke. Mož si je leta 2002 uredil bosanski potni list na veleposlaništvu BiH v Ljubljani. Takrat je tudi dobil delovno dovoljenje, ki so mu ga podaljšali po enem letu. Ker se je vozil vsak dan v Novo Gorico, je želel najti službo bliže domu. In res je dobil službo pri nekem privatniku na Jesenicah. Delovno dovoljenje mu je še vedno veljalo, ko je začel delati pri njem. Žal je po približno treh letih tudi ta privatnik »propadel« in mu ni izplačal plač za več kot 3.000 eur.

Starejši sin je brez težav končal osnovno in srednjo šolo. Nikoli nas nihče ni nič vprašal glede tega, da nima državljanstva. Mlajši sin pa je imel zdravstvene težave že od rojstva, večkrat je bil v bolnici, na pregledih, kontrolah itd. Vrtec je normalno končal, potem pa smo ga morali vpisati v osnovno šolo s prilagojenim programom. To je končal in se vpisal v srednjo šolo s prilagojenim programom (2 leti in pol). Nekaj mesecev je hodil v šolo, potem pa je šolanje pustil, saj so ga vrstniki zafrkavali, zmerjali in ni se počutil v redu.

Oba sinova sta normalno hodila v OŠ in se vpisala tudi v SŠ, čeprav nista imela državljanstva in sploh nobenih dokumentov. Nista pa bila upravičena do subvencionirane oz. brezplačne malice in prevoza, kot mnogi drugi otroci, ki so imeli slovensko državljanstvo. Tudi na šolske izlete nista mogla, če so šli kam v tujino. Starejši sin je želel igrati nogomet, a se ni mogel vpisati v nogometni klub, ker ni imel dokumentov in tudi ne bi mogel igrati na tekmah v Avstriji in Italiji, kjer so imeli veliko tekem. Sinova tako nista nikoli nikamor šla, starejši vse do 18. Leta, ko je dobil državljanstvo, mlajši pa do 19. leta, ko je dobil potni list za tujce (leta 2009 ga je dobil in veljal je 2 leti) in osebno izkaznico za tujce in je šel prvič v BiH na obisk k babici.

Tudi jaz sem si (tako kot mož) skušala urediti bosanski potni list na veleposlaništvu BiH v Ljubljani, a mi ga tam niso dali. Klicala sem svojega svetovalca na občino Jesenice in potem sem dobila poziv, da se oglasim pri njih. Povedali so mi, da nisem dobila bosanskega potnega lista, ker naj bi bila jaz in mlajši sin državljana Črne gore. Zelo sem se razburila in ni mi bilo jasno, kako mi to sploh lahko rečejo, če pa nikoli nisem živela v Črni gori, sin pa je rojen v Sloveniji in iz Slovenije sploh nikoli ni šel. Takrat mi je ta uradnik na občini napisal neko potrdilo, s katerim bi lahko šla v BiH in si tam uredila bosanski potni list. Rekel mi je, da bom s tem potrdilom šla normalno čez mejo. To je bilo leta 2001 ali 2002. Oba z možem sva šla v BiH in na slovenski meji so naju ustavili in rekli, da brez dokumentov ne smem čez mejo. Ko sem se prerekala z njimi, da imam to potrdilo in s tem lahko grem čez mejo, so mi rekli, da moram najprej plačati 20.000 SIT kazni in da me bodo odpeljali. Mož je plačal 10.000 SIT, ker več ni imel, in potem me niso odpeljali nikamor, se pa 6 mesecev nisem mogla vrniti v Slovenijo. Oba sinova sta ostala v Sloveniji in so za njiju skrbele sosede. Mož je lahko šel normalno čez mejo, saj je imel bosanski potni list in dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje v Sloveniji. Tako se je on vrnil, jaz pa sem ostala v BiH, da bi si uredila bosanski potni list. Pol leta si nisem mogla urediti vize za Slovenijo, saj so na slovenskem veleposlaništvu v Sarajevu zahtevali garantno pismo državljana Slovenije, ki je zaposlen, itd. Dokler nisem tega dobila od ene znanke iz Slovenije, nisem dobila vize. Zaradi tega sem morala 6 mesecev biti v BiH, ločena od otrok.

Prvi potni list (BiH) sem torej dobila leta 2001, prvo začasno dovoljenje pa šele 2005. Nato sem si podaljševala dovoljenje za začasno prebivanje vse do 2007, ko sem dobila dovoljenje za stalno prebivanje. Tudi mož je do leta 2007 imel dovoljenje za začasno prebivanje in istočasno kot jaz dobil dovoljenje za stalno prebivanje. Poskušala sem vložiti prošnjo za državljanstvo za oba sinova, a mi ni uspelo. Na občini so mi vedno rekli, da moram prinesti papirje iz BiH (dokazilo o nekaznovanju, izpisek iz matične knjige…). Ko sem jim je vsakič znova povedala, da onadva v BiH nimata nič, saj tam nikoli nista živela, so me spraševali tudi, če sta bila v vojni, če sta bila v BiH v vojski! V rojstnem listu sinova nimata vpisanega državljanstva, je ostalo prazno.

Ko je starejši dopolnil 18 let, je lahko sam dal vlogo za državljanstvo. Najbrž ga je »rešilo« to, da je urejal vse to pri drugi uradnici na občini. Jaz sem vsa ta leta urejala zadeve preko istega uradnika. Moral je prinesti potrdilo iz vrtca, potrdilo iz OŠ, spričevalo iz OŠ, potrdilo iz SŠ in spričevala iz SŠ, dokazilo o nekaznovanju in rojstni list. Na državljanstvo je čakal približno leto in pol, dobil ga je leta 2006. Preden je sin dobil državljanstvo, je moral podpisati izjavo, da od države ne bo zahteval odškodnine! Nič ni spraševal zakaj, podpisal je. Pred tem ni imel urejenega statusa – ni imel nikoli dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje.

Za mlajšega sina sem že večkrat poskušala urejati državljanstvo, a mi vsakič rečejo, da mora sin biti zaposlen, da mora prinesti potrdilo o nekaznovanju iz BiH in da mora imeti najprej dovoljenje za stalno prebivanje in bosanski potni list, preden lahko odda vlogo za slovensko državljanstvo. Dali so mi izpisek iz matičnega registra za sina, v katerem ni izpolnjena rubrika državljanstvo, in rekli, da ga naj grem s tem v BiH prijavit. Tega nisem naredila. Že pri urejanju dovoljenja za stalno prebivanje smo imeli velike težave, saj ga niso hoteli »prijaviti« na ta naslov, kjer dejansko živimo, ker blok ni vpisan v zemljiško knjigo in so na občini rekli, da ta blok »ne obstaja«. Ko je mlajši sin dobil kartico – dovoljenje za stalno prebivanje, so nanjo napisali, da je državljan Bosne in Hercegovine.

Preden je sin dobil državljanstvo, je moral podpisati izjavo, da od države ne bo zahteval odškodnine! Nič ni spraševal zakaj, podpisal je.

S policijo nismo imeli hujših težav, se je pa zgodilo dvakrat, da so nas ustavili in prosili dokumente. Povedali smo, da nimamo nič in da smo izbrisani. Potem so nas izpustili, vendar so nas namerno zafrkavali in ustrahovali, da nas lahko odpeljejo. Tudi na občini so bili vedno zelo nesramni in so nas žalili in govorili, naj gremo nazaj v Bosno.

Pred nekaj leti sem dobila službo v nekem privatnem čistilnem servisu, kjer sem delala samo 3 dni. Pogoji dela so bili nevzdržni, delali smo od jutra do poznega večera in lastnik oz. šef se je do zaposlenih obnašal zelo nesramno. Večina žensk je po treh dneh nehala tam delati. Potem sem skoraj dve leti delala v eni pralnici. Ko so mi obračunavali prvo plačo, so ugotovili, da nimam delovnega dovoljenja. Rekli so mi, naj si to uredim. Na občini sem plačala okrog 150 eur in to dovoljenje dobila. Tam so mi rekli, da me ne morejo zaposliti za stalno, ker nimam državljanstva. Sedaj bi naj dobila delo v domu za ostarele, a me na koncu niso poklicali. Prepričana sem, da samo zato, ker nimam državljanstva. Mož je prijavljen na zavodu in občasno mu najdejo kakšno delo, vendar ga nikjer ne zaposlijo, ko vidijo, da je star skoraj 60 let. Skupaj dobiva 400 eur socialne pomoči, pred kratkim je še mlajši sin dobil odločbo za socialno pomoč. Starejši sin je imel službo, a jo je pred kratkim izgubil. Večkrat sem šla na Rdeči križ prosit za pomoč, za paket osnovnih živil in so mi rekli, da nisem upravičena do tega. Več let sem pomagala starejšim sosedam in jih negovala, da so mi dale hrano in mi pomagale. Sedaj so že vse umrle in tako tudi te pomoči ni.

Živimo v občinskem stanovanju, ki ga je občina dala v vzdrževanje eni privatni firmi. Ob vselitvi je mož plačal polog za to stanovanje in dobil najemno pogodbo »za nedoločen čas«. Ker nismo imeli denarja, nismo redno plačevali računov in sedaj smo tej firmi dolžni okrog 3.000 EUR. Dobili smo nalog, da se izselimo. Potem smo vložili pritožbo in dobili nov datum za izselitev. Zopet smo prosili za podaljšanje, saj smo mislili, da bo starejši sin dobil službo za nedoločen čas in bo lahko vzel kredit, da ta dolg odplača, a dobili še en nalog, da se izselimo. Ker je še starejši sin izgubil službo, ne vemo, kako bomo ta dolg odplačali in tudi ne vemo, kaj bo po izselitvi, saj nimamo kam. Tudi v BiH nimamo nobene hiše oz. nobenega premoženja, da bi šli tja. Vsi trije bi radi slovensko državljanstvo, da bi lahko dobili službe, vzeli kredit in odplačali ta dolg za stanovanje, da nas ne bi izselili.

Najbolj nas je prizadelo to, da nismo imeli pravice do dela in da nismo imeli dokumentov. Če bi imeli urejene dokumente, ne bi zapadli v dolgove in bi lahko sedaj normalno živeli.

Rodil sem se v Banja Luki leta 1956. Leta 1973 sem se preselil v Slovenijo, da bi si tam poiskal službo. Delo sem dobil v Kranju. Takrat se v Banja Luki še nisem odjavil in v Kranju ne prijavil, saj nisem vedel, ali bom ostal v Sloveniji ali ne. Leta 1975 sem dobil poziv za služenje vojaškega roka iz Banja Luke. V vojski sem bil petnajst mesecev, nato sem se leta 1977 poročil in oba z ženo sva se za stalno preselila v Kranj. V Banja Luki sva se odjavila in se v Kranju za stalno prijavila. Vrnil sem se na svoje prejšnje delovno mesto. Tudi žena je kmalu dobila službo v Kranju in tam dela še danes. Leta 1979 se nama je rodila hči in leta 1983 sin.

V začetku devetdesetih, ko se je začelo govoriti o osamosvojitvi Slovenije in o tem, da bo treba oddati vloge za državljanstvo, smo slišali, da so ljudje govorili, da bodo vsi, ki bodo vzeli slovensko državljanstvo, izgubili nepremičnine in drugo premoženje v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Mi smo v Banja Luki gradili hišo, poleg tega pa sem po starših podedoval še njihovo hišo. Ker smo se bali, da se bo to res zgodilo, nismo vedeli, kaj naj naredimo. Na koncu smo se odločili, da za ženo in otroka oddamo vloge za državljanstvo. Otroka sta hodila v šolo v Kranju in smo se bali, da bi imeli težave, če ne bosta imela slovenskega državljanstva. Vsi trije so državljanstvo tudi dobili. Jaz sem se leta 1991 odločil, da grem na občino vprašat, kakšne so druge možnosti.

V tem času, ko so ostali vložili vlogo za državljanstvo, sem jaz na občini povedal, da nočem slovenskega državljanstva (iz prej omenjenih razlogov) in da me zanima, kaj naj naredim. Uradnik na občini mi je rekel, da lahko zaprosim za dovoljenje za stalno prebivanje in da mi ni treba oddati vloge za državljanstvo. Uradnik mi je rekel, da si lahko uredim dovoljenje za stalno prebivanje, ampak se moram najprej odjaviti in me bodo potem nazaj prijavili. Ta uradnik mi je dejansko dal odjavnico. Nisem razumel, zakaj se moram odjaviti, da bi me lahko zopet prijavili, vendar nisem nič spraševal. Naredil sem to, kar so od mene zahtevali, in tudi pomislil nisem, da bi lahko bilo kaj narobe, saj mi je uradnik takoj izročil potrdilo o ponovnem stalnem prebivanju (katero še danes imam) in v bližnji prihodnosti sem dobil osebno izkaznico za tujce.

Za potni list (jugoslovanski) sem moral vsakič posebej prositi na ambasadah (Trst, Dunaj, Budimpešta). Za te potne liste sem zaprosil skoraj vsako leto, ker so se potni listi nekdanje Jugoslavije v tem času tako pogosto menjali. Na vse to naj še dodam, da kljub temu, da sem imel  potrdilo o stalnem prebivanju in o stalnem delovnem dovoljenju, sem moral vsako leto vizo za delovno dovoljenje v potnem listu posebej podaljševati in plačevati.

Leta 1991 mi je potekla osebna izkaznica in potni list (izdana v Kranju) in sem si želel urediti nove dokumente. Na občini so mi rekli, da moram v sosednjo sobo, kjer bom dobil osebno izkaznico za tujce. Res sem dobil osebno izkaznico za tujce in takrat sem mislil, da mi je tisti uradnik uredil še dovoljenje za stalno prebivanje – da me je nazaj prijavil. Vendar me ni. Od 28.6.1984 sem bil v Kranju tudi vojaško prijavljen, nato pa so me 10.12.1992 tudi sami iz občine poklicali in vojaško odjavili.

Ne spomnim se kdaj točno – mislim, da je bilo leta 1994 – smo kupili avto. Šel sem na občino, da bi uredil prepis. S sabo sem imel osebno izkaznico za tujce in ko smo hoteli narediti prepis, mi je uradnica rekla, da me v računalniku ni. Da ne obstajam. Nisem razumel, kaj mi govori, saj sem vendar ves čas živel v Sloveniji in v tem zadnjem letu ali dveh tudi nikoli nisem šel čez mejo. Poleg tega sem imel osebno izkaznico za tujce izdano v Kranju. Uradnica mi je rekla: »Vas tukaj ni.«

Ta uradnica je poklicala še drugo uradnico, ki je takoj vedela, da je nekaj narobe. Pogledala je mojo izkaznico za tujce in šla nekaj preverjat. Rekla mi je, da se naj vrnem čez dan ali dva in takrat so mi uredili dovoljenje za stalno prebivanje.

Uradnica mi je rekla: »Vas tukaj ni.«

Očitno sem bil 26. februarja 1992 izbrisan in tega nisem vedel vse do 1994, ko sem urejal prepis avtomobila. Na srečo v tem obdobju nikoli nisem šel čez mejo, saj se v tem primeru ne bi mogel vrniti. Imel sem namreč še stari jugoslovanski potni list. Po letu 1994 smo dvakrat šli v Banja Luko prek Madžarske. Žena in otroci so imeli slovenske potne liste, jaz pa še vedno starega jugoslovanskega. Na srečo nas na meji niso preverjali in tako ni bilo hujših težav.

Smo petčlanska družina. Z možem sva rojena v Bosni in Hercegovini. Poročila sva se leta 1979 v Bosanski Krupi, kjer sva nekaj časa tudi živela. Leta 1980 se je rodila prva hči, leta 1982 pa druga. Mož je dobil službo za nedoločen čas na Gorenjskem in zato smo se leta 1983 preselili v Slovenijo. Od takrat nismo živeli nikjer drugje. Na Gorenjskem smo živeli v stanovanju, ki je bilo v lasti pogrebnega zavoda. Leta 1986 sem se redno zaposlila v bolnišnici na Gorenjskem. Leta 1990 se nama je v Sloveniji rodila tretja hči. Osemnajst let smo živeli v manjšem kraju, nato pa smo se leta 2001 preselili v Jesenice, kjer smo zopet dobili stanovanje, ki je bilo v lasti moževega delodajalca. Ko smo se selili iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo, smo se v Bosanski Krupi odjavili (mož tudi »vojaško«) in v Sloveniji takoj prijavili stalno prebivališče. Zavarovanje smo imeli vedno vsi urejeno prek moža.

Leta 1991 nismo oddali vloge za državljanstvo. Mož je cele dneve delal, jaz sem poleg službe skrbela še za tri hčerke in ker sva oba vedela, da imava stalno prebivališče in redne službe s pogodbo za nedoločen čas, sva mislila, da državljanstva ne potrebujemo. Nismo se zavedali morebitnih posledic. Z nikomer se nismo pogovarjali o državljanstvu ali o tem, zakaj je potrebno zaprositi za državljanstvo. V kraju, kjer smo živeli, so večinoma živeli samo Slovenci, priseljencev pa praktično ni bilo. Do leta 1993 nismo imeli nobenih težav.

Leta 1993 so k nam v stanovanje prišli policisti in rekli, da naj jim damo vse dokumente. Dali smo jim vseh pet jugoslovanskih potnih listov, obdržali pa smo maloobmejne prepustnice. Moža so odpeljali na policijsko postajo in mu dali potrdilo, da so nam vzeli potne liste. Rekli so mu, da naj gremo s tem potrdilom urejat bosanske potne liste na veleposlaništvo BiH v Ljubljano. Do tega dne, ko je k nam prišla policija, nismo vedeli, da smo bili izbrisani.

Dejstvo, da smo izbrisani, je bilo za vse velik šok. Še posebej to, da je bila izbrisana tudi najmlajša hči, ki se je rodila v Sloveniji in ni nikoli živela nikjer drugje. Na veleposlaništvu BiH v Ljubljani so nam dali bosanske potne liste, tudi za najmlajšo hčerko. V BiH je bila že vojna, tako da v tem času tja nismo hodili. Od leta 1993 smo imeli vsi bosanske potne liste, v Sloveniji pa urejeno dovoljenje za začasno prebivanje. Vizume smo dobivali za en mesec, dva meseca, včasih za malo daljše obdobje, a nikoli za eno leto ali dlje. To je bil zelo velik strošek in sicer vse do leta 2007, ko smo dobili dovoljenje za stalno prebivanje oziroma starejši hčerki državljanstvo. Ker sta že bili polnoletni, sta lahko sami dali vlogo. Od leta 1993 smo vedno pravočasno podaljšali začasne vizume, nikoli nismo bili brez statusa. Možu je delodajalec urejal delovno dovoljenje, njemu se ni bilo treba ukvarjati s tem. Verjetno zato, ker opravlja izredno težko fizično delo in je dober delavec, delodajalec pa se zaveda, da za tako slabo plačo ne bi nihče drug delal.

Leta 1993 so v bolnišnici, kjer sem bila zaposlena, odpustili štiriindvajset oseb – in to oseb, ki niso imele državljanstva Slovenije. Tudi mene. Dobila sem odločbo, v kateri piše, da sem tuja državljanka in mi poteče delovno dovoljenje, kar je razlog za prenehanje delovnega razmerja. S tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, delodajalec namreč ne more skleniti delovnega razmerja. Po tem sem šla na Zavod za zaposlovanje, da bi se prijavila kot brezposelna, a so mi rekli, da si nimam tam kaj urejati, saj nimam slovenskega državljanstva in nisem upravičena do nobenih nadomestil oziroma pomoči. Vse do danes nisem od države dobila ničesar, nobene pomoči, čeprav imam tukaj stalno prebivališče. Od takrat nisem nikjer delala. Mož je s svojo plačo vzdrževal celo družino. Precej je delal tudi dodatno na črno, saj z njegovo plačo nismo pokrili vseh stroškov.

Po koncu vojne smo šli v BiH in si tam uredili bosansko državljanstvo. Niso nas vprašali za odjavo iz Slovenije, nobenih dokumentov nas niso prosili. Z možem imava še vedno državljanstvo BiH, v Sloveniji pa le dovoljenje za stalno prebivanje, saj državljanstva ne moreva dobiti.

Na upravni enoti Jesenice je delala neka uradnica, ki se je do nas zelo grdo obnašala. Moža je enkrat, ko si je prišel urejat dovoljenje za začasno prebivanje, obtožila, da je nekje kradel in poklicala celo policijo. Izkazalo se je, da ga je zamenjala z nekom, ki ima podoben priimek. To je bila vseeno velika sramota. Nekoč v zgodnjih devetdesetih je klicala k nam domov in po telefonu starejši hčerki rekla, da njena mlajša sestra ne bo dobila podaljšanega vizuma za začasno prebivanje in bo morala oditi živet v Bosno in Hercegovino, ko je bila tam še vojna! Seveda nas je to zelo prestrašilo. Tudi kasneje, ko je ena izmed hčera urejala dovoljenje za prebivanje za svojega moža, ki je iz Bosne in Hercegovine, ji je ta ista uradnica povzročala težave. Sprva namerno ni povedala, katere dokumente mora prinesti iz BiH. Ko smo mislili, da smo že vse priskrbeli, je vsakič rekla, da rabi še nekaj – tako smo morali dostikrat v BiH, s čimer smo imeli veliko stroškov.

Leta 1993 po obisku policije sta starejši hčerki v šoli dobili pisno sporočilo za starše, da ne moreta več hoditi v to osnovno šolo, ker nimata državljanstva in da naj ju vpišemo v osnovno šolo za begunce v Jesenicah.

Obdobje od leta 1993 dalje je bilo za celo družino zelo težko. Konstanten stres, skrb za pravočasno urejanje vizumov in strah, da nam dovoljenja ne bi podaljšali so pripeljali tudi do sporov in napetih odnosov med nami. Izbris je družino pahnil v revščino in vse tri hčerke so čutile pomanjkanje v primerjavi z vrstniki, sošolci.

Leta 1993 po obisku policije sta starejši hčerki v šoli dobili pisno sporočilo za starše, da ne moreta več hoditi v to osnovno šolo, ker nimata državljanstva in da naj ju vpišemo v osnovno šolo za begunce v Jesenicah. Eno ali dve leti sta hodili v šolo za begunce, ko smo si uredili dovoljenje za začasno prebivanje, pa smo spet dobili obvestilo, da naj se vrneta v prejšnjo šolo. Potem sta obe končali osnovno šolo in se normalno vpisali v srednjo šolo, čeprav še nista imeli državljanstva. Najmlajša hči je ves čas hodila v vrtec in tam ni bilo nobenih težav. Na srečo imajo sedaj vse tri hčerke slovensko državljanstvo. Ko so dopolnile 18 let, so oddale vloge za državljanstvo in ga tudi dobile. Da bi jim uredili državljanstvo, smo morali iz BiH prinesti potrdilo o nekaznovanju za vse tri, tudi za najmlajšo, ki v BiH ni nikoli živela!

Rojen sem v Srbiji leta 1944. V Slovenijo sem prišel takoj po osnovni šoli, ko sem bil star 15 let in od takrat nisem živel nikjer drugje. V Ljubljani je bil že moj brat in mi je pomagal najti službo. V tem podjetju sem delal 30 let in sem bil ves čas redno zaposlen. Do leta 1974 sem stanoval v samskih domovih. V začetku sem imel prijavljeno začasno prebivališče, okrog leta 1970 pa sem prijavil stalno. Ko sem v Sloveniji prijavil stalno prebivališče, sem se v Srbiji odjavil – vojno in civilno. Delal sem po 12 ur na dan, ves čas varčeval in si leta 1974 kupil svoje stanovanje.

Leta 1981 sem se poročil v Srbiji, od koder je tudi moja žena. Takrat se je ona v Srbiji odjavila in za stalno prijavila v Sloveniji. Najprej sva živela v enosobnem stanovanju, ki sem ga kupil leta 1974. Žena se je leta 1981 zaposlila v vrtcu v Ljubljani, kjer še vedno dela. Kasneje sva to stanovanje prodala in kupila večje. Leta 1984 se je rodil sin, leta 1985 pa hči. Danes imata oba univerzitetno izobrazbo, sin dela doktorat.

Leta 1985 sem imel hudo prometno nesrečo. Po tem je bila situacija zelo težka, saj je žena sama skrbela za dva majhna otroka, zame in še redno službo je imela. Zdravniki so mi napovedali, da bom ostal hrom in da bom na vozičku. Dolgo sem bil v bolnišnici. V tem času mi je brat zelo pomagal. Nato sem bil približno mesec in pol v zdravilišču na okrevanju in sem se »izvlekel«. Vseeno nisem več mogel delati, nekaj let sem še okreval doma, nato sem se leta 1988 invalidsko upokojil. Ves čas sem imel urejeno zdravstveno zavarovanje, saj sem bil redno zaposlen. Tako z zdravstvom zaradi izbrisa nisem imel težav.

Leta 1991 sem v roku oddal vlogo za državljanstvo za celo družino. Za ženo in otroka so sprejeli, moje vloge pa ne, ker so mi manjkali nekateri dokumenti iz rojstnega kraja. Zaradi posledic prometne nesreče in zelo dolgega okrevanja, nisem bil zmožen potovati v Srbijo, da bi te papirje dobil, in tam nisem imel nobenega sorodnika ali znanca, ki bi mi to lahko uredil. Na Upravni enoti na Mačkovi mi je uradnik, ki se ga zelo dobro spomnim, saj je bil brez ene roke, rekel, da je moja vloga nepopolna in da bom imel težave, če ne priskrbim vseh papirjev. Temu uradniku sem pojasnil, da sem imel hudo prometno nesrečo, da še vedno okrevam, da ne morem potovati v Srbijo in da nimam nikogar, ki bi mi lahko priskrbel manjkajoče papirje. Uradnik mi je rekel, da »ni važno kako in kaj« in da bom imel težave – kot da je vedel natanko, kaj me čaka. To je bilo v času, ko je bil rok za državljanstvo še odprt. Uradniki na Mačkovi so se na splošno grdo obnašali do priseljencev. Takoj, ko si povedal, da si iz Srbije, so se začeli grdo obnašati.

Moja žena je iz druge občine v Srbiji in tam je bilo veliko lažje dobiti dokumente. Poleg tega je ona tam še imela starše in so ji oni uredili vse papirje in jih poslali v Slovenijo. Jaz pa tam nisem imel več nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Poleg tega je moja rojstna občina zelo blizu Kosova, kjer so bile razmere veliko slabše.

Po tem, ko mi je uradnik na Mačkovi rekel, da ne morem oddati vloge za državljanstvo, nisem več poskušal. Imel sem še vedno veljavne dokumente. Ko mi je potekla osebna izkaznica in sem šel na občino, da bi jo podaljšal, mi jo je uradnica preluknjala in rekla, da si naj grem urejat dokumente za tujce. To je bilo še v začetku devetdesetih, ko je bila politična situacija še napeta. Uredil sem si dokumente za tujce. Ko sem vprašal, kaj potrebujem za ureditev državljanstva, me je uradnica nadrla in ozmerjala – rekla je, da je Jugoslavija razpadla zaradi takšnih, kot sem jaz.

Ker sem imel čas, sem veliko hodil na upravno enoto. Čez čas me je ena gospa vprašala, kaj tam iščem. Ko sem ji razložil, me je napotila na Beethovnovo na Ministrstvo za notranje zadeve. Potem mi je – leta 2002 – v treh mesecih en gospod z Ministrstva za notranje zadeve uredil državljanstvo. Ne spomnim se natančno, ampak mislim, da sem dobil državljanstvo po 19. členu novele Zakona o državljanstvu, saj ni bilo potrebno nič dokazovati oz. ni bilo potrebno prinesti nobenih dokazil. Ni mi bilo treba niti na tečaj slovenskega jezika oz. opravljati izpita, saj sem imel slovensko srednješolsko spričevalo.

Uradniki na Mačkovi so se na splošno grdo obnašali do priseljencev. Takoj, ko si povedal, da si iz Srbije, so se začeli grdo obnašati.

V vmesnem času (od 1992 do 2002) sem imel potni list in osebno izkaznico za tujce. Dokumente sem si vedno pravočasno urejal, vse dokler nisem dobil državljanstva. Vseeno pa mi je to povzročalo veliko težav in tudi stroškov, saj je bilo potrebno vize podaljševati vsako leto. Že prej sem imel dokumente izdane v Sloveniji, saj sem, odkar sem se priselil, vse urejal v Sloveniji.

Po tem, ko sem si uredil dovoljenje za začasno prebivanje in dokumente za tujce (vizo za začasno prebivanje sem dobil v slovenski potni list za tujce), sem lahko šel čez mejo, da bi si v Srbiji uredil srbske dokumente. Leta 1992 sem šel v Avstrijo (takrat mi je še veljal stari potni list) na jugoslovansko ambasado, da sem tam dobil dokumente – novi (rdeči) jugoslovanski potni list. S tem sem si nato lahko v Sloveniji uredil dovoljenje za začasno prebivanje in potem sem lahko s potnim listom za tujce šel v Srbijo in tam urejal ostale dokumente.

Mislim, da sem status začasnega prebivališča v Sloveniji dobil zaradi pokojnine – vprašali so me, s čim se bom preživljal in sem pokazal, da imam pokojnino (poleg tega pa so žena in otroci imeli slovensko državljanstvo in v lasti smo imeli stanovanje). Vseh 10 let sem imel vizo za začasno prebivanje. Vmes ni bilo nobene »luknje«, nikoli nisem bil povsem brez statusa.

Na občini so me spraševali, če sem imel kdaj opravka s policijo. Nisem jim hotel odgovoriti, čeprav nisem imel nobenih težav s policijo. Nikoli me niso legitimirali in nikoli me ni bilo strah, saj sem ves čas imel urejen status. Eksistenčnih težav zaradi izbrisa nisem imel, saj sem imel pokojnino, lastno stanovanje in žena je bila ves čas zaposlena. Najbolj pa me je prizadel odnos in sam izbris. Vse sem naredil prav in v določenih rokih, ampak sem bil zaradi nezmožnosti potovati v Srbijo izbrisan.

Redno smo ohranjali stike in vsako leto šli v Srbijo na počitnice. Z ženo vsako leto preživiva tam en mesec. Po očetu sem že v 80-ih letih podedoval hišo in tudi v 90ih smo hodili tja. Vsakič smo potovali čez Madžarsko. Tudi tam sem imel težave pri urejanju dokumentov, saj sem se tem odjavil, ko sem se preselil v Slovenijo. Da bi dobil dokumente, bi se moral tam prijaviti. Ampak da bi se prijavil, bi moral iz Slovenije prinesti odjavnico. Ker me v Sloveniji niso odjavili ampak izbrisali, sem imel tudi tam pri urejanju statusa težave. Ne spomnim se več, kako sem se uspel prijaviti. Očitno se me je nekdo usmilil, ker sem bil tam rojen, tam sem imel nepremičnino, pa še bolan sem bil.

Zavedal sem se, da je problem širši, da nimam težav samo jaz, ampak jih ima veliko ljudi. Vedel sem, da je veliko ljudi šlo iz Slovenije – nekateri samo zato, ker niso prenesli krivice. V podjetju, kjer sem delal, sem slišal za primere, da so nadrejeni priseljencem rekli, da ne rabijo nobenih dokumentov urejati, potem pa je bilo prepozno in so vsi ostali brez statusa, izgubili službo in so se nato večinoma odselili. Vedel sem tudi za primere deportacij. V društvo izbrisanih pa se nisem nikoli včlanil, čeprav sem vedel zanj. Zdelo se mi je, da so imeli hujše težave tisti, ki si niso uspeli urediti dokumentov.

Nacionalizem se je čutil že pred osamosvojitvijo. Že veliko prej se je »kuhalo«. Situacija se je zelo spremenila, nihče več ni nikomur zaupal, ljudje so se odtujili. Tudi v firmi, kjer sem delal, se je vedno čutila razlika med Slovenci in vsemi ostalimi. 

Rodil sem se leta 1962 v Bosni in Hercegovini. Kmalu po mojem rojstvu smo se preselili na Hrvaško v Slavonijo, kjer sem odraščal. Vojaški rok sem služil v Srbiji, po vojski – leta 1983 – pa sem prišel v Slovenijo v Maribor. Na Hrvaškem sem se odjavil (civilno in vojno), dobil sem tudi potrdilo o nekaznovanju in v Mariboru prijavil stalno prebivališče. Hodil sem na plebiscit, na prve parlamentarne in predsedniške volitve. Takrat sem še imel stari jugoslovanski potni list, izdan na Hrvaškem, ki je veljal do leta 1990, v Mariboru pa sem dobil osebno izkaznico.

Leta 1983, ko sem prišel v Slovenijo, sem se zaposlil v enem podjetju v Mariboru in tam delal do 1986. Potem sem dobil službo v drugem podjetju, kjer pa sem julija 1993 izgubil službo kot tehnološki višek. Do takrat sem delal normalno, v podjetju mi nikoli niso omenili, da si moram urediti delovno dovoljenje in niso me opozorili na to, da je pomembno, da oddam vlogo za državljanstvo. Prijavil sem se na borzi in nekaj časa (približno eno leto) dobival nadomestilo. Potem sem občasno delal za eno vinsko klet (pobiral jabolka) in tam so mi rekli, da rabim delovno vizo in da naj grem na občino, da si to uredim. Nisem razumel, zakaj.

Ob osamosvojitvi Slovenije nisem oddal vloge za slovensko državljanstvo, saj nisem vedel, kaj to pomeni, zakaj je to potrebno in nisem se zavedal kakšne bi lahko bile posledice. Leta 1994 bi si na borzi moral podaljšati prijavo, da bi še naprej dobival denarno pomoč. Ko sem prišel tja, da bi to uredil, so mi rekli, naj grem na občino prosit potrdilo o dovoljenju za stalno prebivanje. Ko sem prišel na občino, so mi preluknjali osebno izkaznico (izdano v MB) in jo vrgli v koš! Ko sem vprašal, zakaj so to naredili, so mi rekli, da naj bom vesel, da ne pokličejo policije in da sem lahko sploh srečen, da hodim po tej zemlji. Niso mi povedali, da si moram urediti status tujca v RS in da rabim delovno dovoljenje, da bi lahko delal. Ker so bili zelo neprijazni, sem odšel in nisem nič več vprašal.

Leta 1988 sem se v Mariboru vpisal v srednjo kovinarsko šolo (ob delu, v večerno) in je nisem mogel dokončati, ker nisem imel dokumentov, s katerimi bi moral priti na zaključne izpite (to je bilo verjetno leta 1994). Še vedno imam srednješolski indeks oziroma spričevala.

Od 1983 do leta 1997 sem živel v hiši ene starejše gospe, ki sem jo negoval in ji pomagal finančno, dokler sem imel službo. Gospa pa mi je v zameno dala sobo oziroma dovolila, da pri njej stanujem. Gospa je leta 1993 umrla, jaz pa sem še naprej živel v njeni hiši – do leta 1997, ko so me njeni sorodniki (dediči) vrgli iz hiše. Od takrat sem na cesti, brezdomec. Položnice so na moje ime prihajale na tisti naslov, kjer sem živel, vse do 1997. Dobil sem tudi opomine, da nisem plačal dohodnine (se ne spomnim do katerega leta), na koncu že sodno poravnavo, grožnjo z rubežem itd. To imam vse shranjeno. Ves čas mi pomagajo prijatelji in znanci, ki mi dovolijo, da pri njih prespim, včasih spim tudi v kakšnih delavnicah, poleti pa na vrtu, kjer imam eno uto. Občasno delam tudi kaj na črno.

S policijo nisem imel nobenih težav. Šele pred približno dvema letoma so me policisti ustavili na cesti in vprašali za dokumente. Rekel sem, da nimam nobenega osebnega dokumenta. Sprva so mi “težili” in rekli, da je kazen velika, če nimaš s sabo dokumentov. Potem sem rekel, da sem izbrisan in da res nimam nobenih dokumentov. Policisti so rekli, da bi to lahko takoj povedal – da sem izbrisan – in da lahko grem. To je edini primer legitimacije v zadnjih dvajsetih letih.

Od znancev sem izvedel, da bi si lahko uredil osebno izkaznico za tujce. Poskusil sem to urediti in imam še vedno potrdilo o tem. Nič si nisem uredil, ker so mi rekli, da moram prinesti rojstni list in dokazilo o nekaznovanju iz Bosne in Hercegovine. To je bilo nekje konec 90-ih, a zaradi vojne nisem šel nikamor. Tudi, če bi šel, se vrniti v Slovenijo ne bi mogel, ker nisem imel nobenih dokumentov. Poleg tega sem se v Bosni samo rodil, nikoli pa tam nisem živel. V občini, kjer sem se rodil, mi tega dokazila o nekaznovanju verjetno sploh ne bi izdali, tudi zaradi napetih odnosov med muslimani in Srbi na tistem območju. Kasneje, okrog leta 2002 ali 2003 sem oddal vlogo za slovensko državljanstvo in dobil zavrnjeno. Potem sem šel v Ljubljano k enemu odvetniku, ki mi je spisal pritožbo – a je tudi to bilo zavrnjeno. V krajevni skupnosti, kjer sem hodil v začetku 90-ih na volitve, sem prosil za potrdilo, da sem prihajal tja na volišče. To sem nesel na občino Maribor, da bi dokazal, da sem bil stalno prijavljen in sem dejansko živel v Mariboru. Na občini so me nadrli in rekli, kako sem lahko dobil tako potrdilo, da je to izdajanje državne tajne. Potem so celo klicali tajnika te krajevne skupnosti, ki mi je to potrdilo dal, in tudi njega nadrli, kako je lahko takšno izjavo napisal.

Zaradi izbrisa sem izgubil hišo, v kateri sem živel, nisem mogel delati vozniškega izpita, nisem mogel dokončati srednje šole in nisem mogel več dobiti službe. Vem, da bi danes imel službo, če bi imel urejen status. Ker nisem imel zdravstvenega zavarovanja in nisem imel denarja, da bi plačeval zobozdravnika, sem izgubil precej zob. Razen teh težav z zobmi, pa drugih hujših zdravstvenih težav nisem imel. Če sem kdaj potreboval kakšna zdravila, so mi jih dali prijatelji. Po izbrisu sta umrla mama in oče (na Hrvaškem) in nisem mogel na pogreb, ker nisem mogel čez mejo. V Srbiji imam brata in dve sestri, vendar od služenja vojaškega roka tam nisem bil in jih nisem videl.

Nisem se zavedal, da je bilo izbrisanih toliko ljudi. Tudi se nisem zavedal kaj, kako in zakaj se je izbris zgodil. Poznal sem nekaj ljudi, ki so imeli težave, a nisem točno vedel, zakaj. Poznal sem tudi neko družino, ki se je pol leta skrivala v hiši. Šele kasneje sem dojel, da bi bilo danes vse v redu, če bi oddal vlogo za državljanstvo, ko se je Slovenija osamosvojila. Najbolj me je prizadelo to, da še vedno nihče ni odgovarjal za izbris, da nihče ni priznal napake. Slovenija ne spoštuje ljudi – niti poštenih ljudi – in ni čudno, da jih vedno več gre v tujino.