Ljubljana, 25. 2. 2016 – Ob letošnji 24. obletnici izbrisa v Amnesty International Slovenije ter na Mirovnem inštitutu opozarjajo, da izbris kot ena izmed najbolj grobih sistematičnih kršitev človekovih pravic naše države, pristaja na obrobju političnega dogajanja. Domača politična elita ni pripravljena ustrezno in pošteno razrešiti niti pravnih statusov izbrisanih, kaj šele prizadetim priznati primerno odškodnino za vse trpljenje, ki so ga prestali.
Razrešitev pravnih statusov izbrisanih ostaja ključen element primerne odprave krivic za kršitve človekovih pravic izbrisanim. Po izteku statusnopravne zakonodaje (ZUSDDD – Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS je prenehal veljati leta 2013) ni več na voljo novih pravnih možnosti za ureditev statusa. Rok za vložitev prošenj po tem zakonu je bil nerazumno kratek, tako da je zaradi tega in vsebinskih omejitev približno polovica od 25.671 izbrisanih ostala brez urejenega pravnega statusa v Sloveniji. Večinoma gre za osebe, ki živijo v tujini, še vedno pa nekateri brez statusa živijo tudi v naši državi brez pravnih možnosti za njegovo ureditev. Najbolj v nebo vpijajoč je primer otrok izbrisanih, rojenih v tujini, ki so bili iz ZUSDDD zaradi rojstva v tujini izločeni, sedaj pa drugih pravnih možnosti nimajo. Drugi zaskrbljujoč primer v Sloveniji živečih izbrisanih brez urejenega statusa so starejši izbrisani, ki brez vsakršnega socialnega varstva vstopajo v leta, ko ne bodo mogli poskrbeti zase. Ker gre za otroke in starejše izbrisane, ki svojih družin ne želijo javno izpostavljati, tega izziva ne smemo mirno ignorirati, saj gre za izjemno ranljive posameznike, ki jih je država dolžna zaščititi.
Kljub temu, da je sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić proti Sloveniji jasno poudarila kršitve človekovih pravic in nujno odpravo posledic, domača politična elita vsebine te sodbe ni uspela ustrezno preliti v domače pravo. Namesto da bi država ravnala modro in ustrezno implementirala sodbo ter pravično uredila dostop izbrisanih do odškodnine, je sprejela pomanjkljiv zakon. Sedaj se s spornimi določili Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ukvarjajo sodišča. Septembra 2015 je Vrhovno sodišče RS na podlagi vsebinsko sorodne poprejšnje odločitve Ustavnega sodišča iz junija 2015 v eni od revizij odškodninskih zadev izbrisanih iz obdobja pred sprejemom ZPŠOIRSP sprejelo pomembno odločitev. Vrhovno sodišče meni, da je omejitev višine odškodnine iz zakona protiustavna, zato je sprožilo postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Pot izbrisanih do pravične odškodnine bo zato dolga, tudi za tiste, ki so zaupali v pravni red in se spustili v sodne postopke in v njih uspeli – sodna praksa kaže, da Državno pravobranilstvo v imenu države dosledno vlaga pritožbe zoper za izbrisane ugodne sodbe sodišč in jih tako psihično in finančno izčrpava.
Ob 24. obletnici zato državo Amnesty International Slovenije ter Mirnovni inštitut pozivata, da naj ne čaka na nove obsodbe mednarodnih institucij, temveč spoštuje svoje obveznosti do izbrisanih in s pravično ureditvijo dostopa do statusa ter odškodnin popravi povzročene krivice.

V zadnjem času so nas nekateri izbrisani, ki so še pravočasno vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno bivanje po ZUSDDD-B (do 24.7.2013) in so torej v postopku urejanja statusa, obvestili o nesprejemljivih praksah uradnih organov. Precejšnje število izbrisanih oseb že več kot pol leta (od vložitve prošnje) čaka na prvi odziv upravne enote. Tisti, ki so se že obrnili na upravne enote po Sloveniji in prosili za pojasnilo, so v večini primerov dobili odgovor, da zaradi velikega števila vloženih prošenj le-teh ne zmorejo reševati hitreje. Upravne enote bi sicer morale o prošnjah odločiti v roku dveh mesecev, vendar pogosto postopki trajajo okrog enega leta ali tudi dlje.

Nekateri izbrisani so nas obvestili tudi o tem, da na upravnih enotah oziroma slovenskih predstavništvih v drugih državah ne dobijo točnih informacij v zvezi z urejanjem statusa, samim potekom postopka pridobitve dovoljenja za stalno bivanje ali v zvezi z nedavno sprejetim zakonom o odškodninah. Prav tako pa so nas nekateri obvestili o popolnoma nesprejemljivih vprašanjih, ki se jim zastavljajo tekom zaslišanj na upravnih organih. Za primer navajamo nekatera izmed omenjenih vprašanj:

• Ali bi zaprosili za stalno bivanje po ZUSDDD, če ne bi Slovenija dala odškodnine?
• Kdo vam je predlagal, da podate vlogo?
• Ali vas je kdo napotil k podaji vloge ter vam povedal, da lahko dobite precej denarja? Kdo je to bil in kje?
• Ali zaprošate za izdajo dovoljenja le zaradi odškodnine?
• Zakaj si niste uredili oz. poskušali urediti statusa že prej, saj je zakon v veljavi že več kot 20 let? (opomba: Ni jasno, o katerem zakonu je uradna oseba govorila, vendar je bil ZUSDDD, namenjen urejanju statusa izbrisanih prebivalcev, sprejet leta 1999, a do leta 2010 ni omogočal urejanja statusa izbrisanim, ki so bili dlje časa prisiljeni živeti v tujini – to je omogočila šele novela ZUSDDD-B, sprejeta leta 2010 )
• Kdo vam je izpolnil vlogo za stalno bivanje, kdo jo je podal?
• Kdo vam je pomagal pri pripravi podaje vloge za izdajo stalnega bivanja po ZUSDDD in kdo je napisal vaš življenjepis in ostale priloge v slovenskem jeziku?

Uradne osebe, ki vodijo postopke za izdajo dovoljenja za stalno bivanje po ZUSDDD-B, pozivamo, da se držijo zakonsko določenih rokov ter da podajajo popolne in točne informacije (še posebej prava neukim osebam). Pozivamo še, da postopke ter zaslišanja strank v postopkih vodijo korektno in se osredotočijo na vprašanja, ki so dejansko povezana s pogoji, ki jih zakon (ZUSDDD-B) določa za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Vse prepogosto se namreč zgodi, da organ (kot izhaja iz zgornjih vprašanj) postavlja vprašanja, ki z zakonskimi pogoji nimajo nikakršne povezave, so zavajajoča in do izbrisanih žaljiva, vprašanja, ki pa so za odločanje o prošnjah dejansko pomembna, pa ostajajo nerazčiščena. Izbrisani tako pogosto nimajo prave možnosti, da bi v postopkih izpostavili vsa dejstva, pomembna za njihov primer, in tako učinkovito uveljavljali svoje pravice v upravnem postopku.

Objavljamo pismo, ki so ga tri civilnodružbene organizacije posredovale poslanskim skupinam oziroma vsem poslancem Državnega zbora ter Ministrstvu za notranje zadeve v oktobru 2013. 

Spoštovani,

podpisane organizacije civilne družbe vam pišemo z namenom ponovnega opozarjanja na pomanjkljivosti zakonodaje, namenjene urejanju položaja izbrisanih prebivalcev ter popravi storjenih krivic – tako glede trenutnega predloga Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivališča (v nadaljevanju: ZPŠOIRSP) kot že izteklega se Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

Takoj uvodoma poudarjamo, da sodimo, da priprava predloga ZPŠOIRSP ne izhaja iz iskrene želje oblasti za popravo krivic, saj se predlog sprejema zgolj zaradi sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Če bi oblasti iskreno želele odpraviti posledice kršitev človekovih pravic, bi v vsebino zakonskega besedila vključila tudi druge vidike, predvsem statusno-pravne. Izbrisani in njihove družine namreč v tem trenutku nimajo na voljo pravnega sredstva, ki bi jim omogočal ureditev statusa v Sloveniji, saj se je 24. julija 2013 iztekel rok za vlaganje prošenj po določilih ZUSDDD, pa tudi sicer ta zakon ni omogočal učinkovite združitve družin.

Odprava izbrisa in njegovih posledic ni samo pravna dolžnost države, temveč tudi moralna, saj gre tudi za etično vprašanje pomoči ljudem, ki jih je država s kršitvijo človekovih pravic na podlagi diskriminacije izločila iz družbe. Zaradi navedenega od slovenskih oblasti tudi ponovno zahtevamo, da se ukrepi odprave posledic izbrisa zasnujejo izključno na podlagi poprejšnjega dogovora z organizacijami izbrisanih.

Ker je bilo iz razprav ob prvi obravnavi ZPŠOIRSP videti, da poslanci sploh niso vedeli za naša stališča, ki smo jih predstavili ministru Virantu že na sestanku z njim 27. maja in na katera (kljub obljubi) ni nikoli odgovoril, vam pred začetkom druge obravnave zakona sedaj predstavljamo naše nove skupne zahteve, prilagojene dejstvu poteka štirih mesecev.

1. Politično priznanje izbrisa, dogovor z žrtvami ter drugi splošni ukrepi

Zahtevamo, da oblasti javno in jasno priznajo izbris kot kršitev človekovih pravic temelječ na diskriminaciji in se zanj uradno opravičijo. Na tej podlagi naj se v doglednem času prične tudi uradna preiskava izbrisa, ozadij in posledic.

Vsakršni ukrepi odprave posledic morajo temeljiti na dogovoru z žrtvami, čemur do danes v primeru predloga ZPŠOIRSP ni bilo tako. Opozarjamo, da se zakonodaja o odpravi posledic izbrisa v nobenem primeru ne sme sprejeti mimo volje, potreb in soglasja izbrisanih. Oblasti naj premislijo tudi o ustanovitvi posebne vključevalne kontaktne točke, ki naj ima kot cilj neposreden dostop izbrisanih do ključnih oblasti z namenom olajšanja dialoga in stikov med žrtvami in državnimi oblastmi.

V teh postopkih je potrebno tudi ugotoviti potrebe izbrisanih tudi z drugih področij in pripraviti ustrezne ukrepe (nastanitveni ukrepi, reintegracijska pomoč, vključitev izbrisa v predmetnike osnovnih šol ter drugi ukrepi, usklajeni z organizacijami izbrisanih).

2. Upravičenci do odškodnine -  zakon mora poleg  izbrisanih, ki jim je bil status v Sloveniji že povrnjen zajeti tudi vse tiste protipravno izbrisane, ki si statusa doslej niso uredili iz več razlogov. Določitev višine odškodnine za te  posameznike lahko temelji na drugačnih kriterijih.

Vztrajamo, da je država dolžna omogočiti dostop do odškodnin prav vsem izbrisanim, ne glede na njihov status v RS. Pri reševanju vprašanja odškodnin ni dopustno spregledati odločb Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovilo, da je bil izbris protipraven ukrep države, ki je prizadel prav vse izbrisane. Izključevanje posameznih skupin izbrisanih iz odškodninske sheme  pomeni kršitev ustavno zavarovane pravice do odprave posledic kršitev človekovih pravic. Da je treba zagotoviti nadomestila vsem izbrisanim (in tistim, ki to želijo, omogočiti ponovno vključitev v slovensko družbo), je opozoril tudi Komisar Sveta Evrope za človekove pravice, Nils Muižnieks, v svojem komentarju, objavljenem dne 19.10. v časopisu Delo.

Tudi Odbor ministrov SE je na seji 26. 9. 2013 pozval k »ustrezni rešitvi glede uporabe odškodninske sheme za tiste upravičence, ki so zaprosili za državljanstvo ali za dovoljenje za stalno prebivanje, a so bili zavrnjeni«. S tem pozivom je Odbor Ministrov SE Sloveniji jasno sporočil, da je krog upravičencev v trenutnem predlogu ZPŠOIRSP določen preozko.

3.    Nesprejemljiva je povsem arbitrarna določitev 40 evrov denarne odškodnine za vsak mesec izbrisa, pomešanje odškodnine za materialno in nematerialno škodo v enotno kategorijo pa je v hudem nasprotju tako z domačim pravnim redom kot s sodbo Velikega senata ESČP.

ZPŠOIRSP bi moral, upoštevajoč sodbo ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, ločeno določiti pavšalni znesek za denarno odškodnino za nematerialno škodo ter pavšalni znesek za denarno odškodnino za materialno škodo. Medtem ko bi denarna odškodnina v višini 40 EUR za mesec izbrisa morda lahko ustrezala pavšalni odškodnini za utrpljeno nematerialno škodo, bi moral biti znesek 260 EUR za mesec izbrisa osnova za pavšalno odškodnino za utrpljeno materialno škodo. Znesek 260 EUR mesečno namreč ustreza znesku denarne socialne pomoči, za določitev pavšalne odškodnine pa je ta primerna, ker bi vsaka izbrisana oseba (če ne bi bila izbrisana in bi ohranila status stalnega prebivalca ali prebivalke), ne glede na individualne okoliščine mesečno zagotovo prejemala vsaj znesek denarne socialne pomoči (torej, četudi ne bi bila zaposlena ali ne bi prejemala drugih dohodkov).

Le za del odškodninskega zahtevka, ki presega omenjene pavšalne zneske, bi zakon lahko napotil upravičence na sodno pot.

Ob tem opozarjamo, da odločba Informacijskega pooblaščenca v postopku dostopa do osnutkov zakona in drugih prilog (št. 090-90/2013/8 z dne 31. 5. 2013, IP RS je 23. 5. 2013 opravil ogled in camera pri MNZ), dokazuje, da MNZ dva dni pred javno objavo predloga zakona ni imelo izdelanih finačnih izračunov ter ocen posledic zakona (zakon je bil s strani MNZ posredovan medijem 25. 5. 2013). Navedeno tudi potrjuje naše zadržke glede predlagane višine, ki ne temlji na nikakršnih (objektivnih) argumentih.

4.    Povrnitev lahko dokazljive dodatne individualne škode v upravnem postopku

V prvem osnutku zakona je bilo to že predvideno za povrnitev z računi dokazanih stroškov zdravljenja in izobraževanja, vendar je bilo to nato v drugem predlogu (brez pojasnila) izpuščeno. Povrnitev navedenih lažje dokazljivih individualnih stroškov bi bilo potrebno ohraniti, stroškom zdravljenja in izobraževanja pa bi bilo potrebno dodati povrnitev stroškov za plačilo upravnih in sodnih taks v zakonsko določeni višini, katerih plačevanje je bilo posledica urejanja statusa po nezakonitem izbrisu. Ti stroški so dokazljivi z računi ali drugimi uradnimi dokazili (tarifami  ipd.) in naj se priznajo že z odločbo v poenostavljenem in hitrem upravnem postopku – s pooblastilom upravnemu organu, da za vse nedokazane ali težje dokazljive zahtevke stranko napoti na odškodninsko pravdo pred sodiščem. Naštete stroške, katerih povrnitev bi bila možna v upravnem postopku, bi lahko dopolnjevala generalna klavzula: »in za morebitne druge, na enak način dokazljive stroške, ki jih prosilec ne bi imel, če ne bi bil nezakonito izbrisan«. Taka zakonska ureditev ne bi bila koristna samo za prizadete, ampak tudi za državo, ker bi bistveno zmanjšala število tistih, ki se bodo drugače (če jim niti odškodnina za to lahko dokazljivo škodo v upravnem postopku ne bo dostopna) prisiljeni zateči k sodni poti.

5.    Časovna dimenzija izplačila odškodnin

Poudarjamo, da je tudi glede časovne dimenzije izplačila odškodnin prvenstveno potreben dogovor z izbrisanimi in ne diktat tempa izplačila s strani države. Tudi upravičenci bodo, če bo višina odškodnine ustrezala dejansko utrpljeni škodi, preko dogovora z njimi samimi lažje sprejeli izplačilo le-te v daljšem časovnem obdobju. V smislu daljših časovnih okvirov izplačila odškodnin je vidik krize, v kateri je Slovenija, možno upoštevati, nedopustno pa je krizo upoštevati pri določitvi višine odškodnin – le-ta mora ustrezati dejansko utrpljeni škodi.

Nesprejemljivo je torej izplačilo trenutno predlagane višine pavšalne odškodnine v trenutno predlaganih časovnih okvirih (od 1000 do 2000 EUR v dveh obrokih, od 2000 do 3000 EUR v treh obrokih, od 3000 do 4000 EUR v štirih obrokih, nad 4000 EUR pa v petih obrokih, vsak obrok pa zapade v plačilo eno leto po zapadlosti prejšnjega obroka).

6. Pomanjkljivosti predlaganega uveljavljanja odškodnin v sodnem postopku in omejitev sodno določene odškodnine z mnogokratnikom pavšalne odškodnine

Že tako tvegano sodno uveljavljanje odškodnin je še toliko bolj nepredvidljivo ob tako skopi opredelitvi postopkovnih pravil trenutnega predloga ZPŠOIRSP. Razen odprave pravil zastaranja terjatev in pravil odprave omejitve ne bis in idem, predlog ne vsebuje dodatnih določil glede dokazovanja elementov odškodninske odgovornosti. Čeprav je akcijski načrt za izvrševanje sodbe ESČP, ki ga je vlada sprejela v začetku letošnjega leta, predvideval posebna pravila za sodne postopke in pospešitev sodnih postopkov, trenutni predlog ZPŠO vsebuje določbo, ki bo le-te nerazumno podaljšala – z določitvijo roka šestih mesecev za odgovor tožene stranke (torej države) na tožbo.

Nedopustno  je tudi omejevanje višine denarne odškodnine, določene v sodnem postopku do 2,5-kratnika zneska denarne odškodnine, ki je upravičencu lahko določena v upravnem postopku – ta pa je v trenutnem predlogu odvisna od obdobja izbrisa. Za to omejitev ni ne pravnega ne dejanskega razloga. Če je bila nekomu zaradi izbrisa povzročena mnogo višja škoda od pavšalno priznane (ker je npr. utrpel hudo okvaro zdravja), potem je realna višina te škode in upravičenost do odškodnine zanjo povsem neodvisna od tega, koliko časa  je ta oseba  ostala v brezpravnem položaju »izbrisanega«. Po sedaj predlagani ureditvi (2,5-kratnik pavšalne odškodnine) bi posameznik, ki je bil izbrisan dva meseca za škodo 50.000 € prejel 1300 € odškodnine, posameznik, ki je bil izbrisan 20 let, pa za enako škodo 24.000 €. Za to razlikovanje ni ne dejanskih ne pravnih argumentov. Ker je tudi minister Virant je v svojih javnih nastopih že večkrat izrazil pripravljenost razmisliti o primernosti sedanje omejitve na 2,5-kratno višino pavšalne odškodnine, še toliko bolj pričakujemo, da bo ta predlagana določba tekom zakonodajnega postopka iz ZPŠOIRSP odstranjena.

Prav tako je ustavnopravno sporno omejevanje že vloženih zahtevkov na nivo predlagane zakonske ureditve. Izbrisani tožniki z že vloženimi zahtevki so zaupali v pravni red (načelo zaupanja v pravo), postavili zahtevke, ki jim jih sedaj zakon (proti volji obeh strank) omejuje – pri tem pa ne ureja pravnih posledic (npr. že plačane takse, stroškov postopka…). Te vidike je nujno potrebno natančno urediti, da ne bi prišlo do kršitve načel pravne države (načela zaupanja v pravo kot del načela pravne države). Podobno velja za nedorečeno pravilo o privilegiranem umiku tožbe.

Uveljavljanje odškodnine v sodnem postopku je nepredvidljivo.  V praksi bo lahko prihajalo do primerov, ko bo tudi uspešnemu tožniku prisojeno, na primer, le 50 % zahtevane odškodnine -  v takem primeru mora potem tožnik toženi stranki (državi) plačati 50% odstotkov njenih pravdnih stroškov ter 50% sodnih stroškov. To lahko pomeni tudi, da bi tožnik preko stroškov državi plačal celo več, kot bo odškodnine od nje dobil.

Da pa bi zagotovo preprečili veliko število sodnih postopkov, ki bi obremenjevali tako sodišča kot (glede na zgoraj navedeno) same žrtve izbrisa, je nujno potrebno določiti pavšalne zneske odškodnine, priznane v upravnih postopkih, ki bodo bolj ustrezali dejansko utrpljeni škodi, saj bodo odškodnine, kot so predlagane sedaj, žrtve izbrisa silile, da bodo pošteno odškodnino iskale v sodnih postopkih. Ob tem je nerazumno tudi, da zakon ne bi podelil splošnega pooblatila za poravnavanje Državnemu pravobranilstvu S, kar bi močno pospešilo in poenostavilo konkretne postopke (v nasprotnem primeru mora za vsak primer dati pooblastilo Vlada RS).

7. Vključitev otrok izbrisanih

Minister Virant je ob obravnavi v DZ dejal, da so med tistimi, ki so po statusni zakonodaji pridobili ali pa še bodo pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, tudi otroci izbrisanih, in da bodo vsi ti avtomatsko vključeni v odškodninsko shemo. V resnici pa v trenutni predlog ZPŠOIRSP otroci izbrisanih kot upravičenci niso vključeni.

Medtem ko je ZUSDDD-B kot upravičence ureditve statusa izrecno navajal otroke izbrisanih (a to samo tiste, ki so bili rojeni v Sloveniji, ne pa tistih, rojeni v tujini), predlog ZPŠOIRSP kot upravičence navaja izključno osebe, ki so bile izbrisane in so bodisi pridobile dovoljenje za stalno prebivanje bodisi so bile sprejete v slovensko državljanstvo (2. Člen ZPŠOIRSP, pa tudi iz obrazložitve 2. člena ne izhaja, da bi imel predlagatelj zakona kakršenkoli namen vključevanja otrok izbrisanih kot neposrednih upravičencev do odškodnine in preostalih predlaganih ukrepov).

Kot neposredni upravičenci ZPŠOIRSP morajo biti vključeni tudi otroci izbrisanih, saj jim je že ZUSDDD-B priznal status žrtev izbrisa, s tem ko jim je priznal pravico do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje pod podobnimi pogoji, kot je to priznal izbrisanim osebam. Zato utemeljeno pričakujemo, da bodo tudi otroci izbrisanih deležni ukrepov, predvidenih z ZPŠOIRSP.

V nadaljevanju v okviru zahtev po urejanju statusnopravnih vidikov zahtevamo tudi zagotovitev možnosti povrnitve statusa za vse otroke izbrisanih ter ureditev vidika združevanja družin.

8. Pravice dedičev

Opozarjamo na nepriznavanje pravice dedičev umrlih izbrisanih do uveljavljanja odškodnine v upravnem postopku, v primerih, ko izbrisana oseba umre pred uvedbo postopka in med postopkom za povračilo škode. Taka zakonska ureditev je v tem izjemnem položaju, ko država začenja priznavati odškodnine šele 22 let po tem, ko je škoda nastala, povsem neustrezna in krivična. Vsaj odškodnina za materialno škodo bi morala biti dosegljiva za dediče tudi v navedenih primerih, kjer jo predlog zakona sedaj izključuje v nasprotju s splošnimi pravili dednega prava, kjer se premoženjskopravni zahtevki dedujejo.

9.    Nuja po ureditvi statusnopravnih vprašanj

Še enkrat opozarjamo tudi na glavne slabosti ZUSDDD-B kot zakona, za katerega predlagatelj zatrjuje, da je učinkovito pravno sredstvo za urejanje statusa izbrisanih v Sloveniji, pa je vse prej kot to. To jasno kažejo tudi statistični podatki o izvajanju zakona, katerega veljava se je iztekla 24. julija 2013. Na podlagi večletnih opozoril sedaj zahtevamo, da se statusni vidiki vključijo v predlog zakonskih sprememb, kot sledi:

•  Država naj nemudoma omogoči vračilo statusa (dovoljenje za stalno prebivanje) vsem osebam, ki so bile (kot nekdanji jugoslovanski državljani) stalni prebivalci ob osamosvojitvi Slovenije (25. 6. 1991)  in katerih status je bil pozneje protipravno odvzet (izbris) in ki za to izrazijo interes. Vračilo statusa mora biti na voljo vsem izbrisanim brez dodatnih pogojev ali upravnih taks.
•  Združevanje družin naj bo prioritizirano in omogočeno brez dodatnih pogojev. Družina naj se razlaga široko in z upoštevanjem različnih kulturnih tradicij ter sodobnih tipov družinskih odnosov. Otroci izbrisanih, ne glede na kraj ali čas rojstva, se morajo glede statusnopravnih ukrepov izenačiti oziroma upoštevati enako kot sami izbrisani.

Iz previdnosti v primeru, da prva zahteva ne bo uresničena (določitev nepogojnega vračila statusov v okviru ZPŠOIRSP), zahtevamo, da naj se ZUDDD (tudi za še odprte postopke) novelira ter se odpravi sledeče slabosti zakona:

-          odpravi naj se pogoj dejanskega življenja in razlogi za upravičeno odsotnost, ki ne pokrivajo vseh možnih situacij, v katere so bile potisnjene izbrisane osebe, predvsem pa popolnoma nelegitimna in nerazumna zahteva po dokazovanju ravnanj, ki naj bi kazala na to, da se je izbrisana oseba poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji;

-          preneha naj se neutemeljeno izključevanje otrok izbrisanih, ki so bili rojeni med 23.12.1990 in 25.6.1991 in vseh tistih otrok izbrisanih, ki so bili rojeni izven Republike Slovenije;

-          reši naj se vprašanje združevanja družinskih članov izbrisane osebe – četudi bi zakon ustrezno rešil vprašanje statusov otrok izbrisanih, še vedno ostaja nerazrešena težava združevanja za zakonce in zunajzakonske partnerje izbrisanih. Ti si dovoljenje za prebivanje lahko uredijo le na podlagi določb Zakona o tujcih, ki pa niso ustrezne, zaradi česar se izbrisane osebe, tudi če jim je izdano dovoljenje za stalno prebivanje, dejansko ne morejo vrniti nazaj v Slovenijo, saj bi to pomenilo ločitev od njihovih družin – o tem zelo zgovorno govori primer Alija Berishe, v primeru katerega slovenski organi v več kot dveh letih niso uspeli izpeljati združevanja družine za njegovo ženo in njune štiri otroke, rojene po izbrisu zunaj Slovenije);

-          nevzdržnost triletnega roka za vlaganje prošenj, ki se je iztekel 24. julija letos, a na naše organizacije vsak dan prihajajo nove prošnje za pomoč od številnih, ki so ta rok zamudili, ker so tam, kjer živijo, šele sedaj sploh zvedeli za to možnost.

Pozivamo vas, da odpravite zgoraj navedene pomanjkljivosti predloga ZPŠOIRSP, ga vsebinsko nadgradite v resničen predlog zakonodaje o odpravljanju posledic izbrisa in poskrbite, da bo tudi vprašanje urejanja statusa izbrisanih v Sloveniji končno ustrezno urejeno. Le na ta način boste poskrbeli za razrešitev nevzdržnega položaja izbrisanih in dokončno popravo povzročenih krivic.

Amnesty International Slovenije

Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov

Mirovni inštitut

Komentar

Potrebno je zadostiti pravici za vse izbrisane

Minilo je 22 let od izbrisa več kot 25.000 oseb iz registra stalnega prebivalstva v Sloveniji, od odločitve, ki je povzročila resne kršitve človekovih pravic in hudo trpljenje prizadetih posameznikov in njihovih družin. Izbrisani so tako postali nezakoniti migranti – brez dokumentov, socialne varnosti in dostopa do zdravstva, brez pravice do dela, v nenehnem strahu pred preganjanjem, izkoriščani. V teh tednih v slovenskem parlamentu razpravljajo o odškodninskem zakonu za izbrisane, s katerim naj bi popravili te kršitve človekovih pravic. To predstavlja zgodovinsko možnost za Slovenijo, da poravna dolgove iz preteklosti in konča trpljenje tisočih ljudi.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru izbrisanih leta 2012 razsodilo proti Sloveniji in odločilo, da mora Slovenija poleg izplačila odškodnin šestim pritožnikom do julija letos pripraviti posebno odškodninsko shemo za izbrisane. Pričakovati je, da bo Slovenija to sodbo izvršila v naslednjih treh mesecih. 

Ta rok daje dodatni pomen  trenutni parlamentarni razpravi, ki se naj ne osredotoča le na odškodnine, temveč razširi pravne okvirje tako, da bi zagotovili popolno popravilo storjenih kršitev človekovih pravic. Pri tem vidim tri prednostne naloge, ki jih je potrebno upoštevati.  

Prvič, vsem izbrisanim je treba zagotoviti nadomestila in tistim, ki to želijo, omogočiti ponovno vključitev v slovensko družbo. Do danes je lahko svoj status prebivališča uredila manj kot polovica izbrisanih, čeprav je Ustavno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da je bil izbris protizakonit, saj niso bile upoštevane individualne okoliščine posameznikov. Ker je bila vsem izbrisanim storjena krivica, bi delitev glede na prebivališče ali druge razloge, kot to predvideva osnutek odškodninskega zakona, izbrisane prizadela še enkrat.

Drugič, posebno pozornost je treba posvetiti človekovim pravicam najranljivejših skupin, predvsem otrokom izbrisanih. Tudi oni morajo biti upravičeni do popravila krivic in posebnih pravic. Poleg tega možnost ponovnega vpisa v register ne sme povzročiti razdruževanja družin izbrisanih v tujini. Dovoljenje za prebivanje je treba dodeliti vsem članom družine, da jim bo zagotovljena nemotena vrnitev v Slovenijo in ponovna vključitev v družbo.

Tretjič, Slovenija mora zagotoviti rešitev za tiste, ki so ob razpadu Jugoslavije ostali brez državljanstva in položaj katerih se je z izbrisom še dodatno poslabšal. To je še posebej vplivalo na osebe iz posebej ranljivih družbenih skupin, kot so otroci, Romi in starejši. Še slabše je to, da se je v Sloveniji tej temi do sedaj posvečalo zelo malo pozornosti.

Slovenske oblasti so se trudile sprejeti pomembne korake za izvrševanje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in za zagotovitev popravila škode izbrisa. Vendar država ni ustrezno vključila izbrisanih v pogovore, ki zadevajo njihovo lastno usodo. Odprt, konstruktiven dialog s civilno družbo, izbrisanimi in njihovimi zagovorniki, vključno z njihovim sodelovanjem v tekočem zakonodajnem postopku, bi zagotovil boljši, trajen izid.

Zdaj morajo slovenska vlada, parlament in civilna družba narediti zaključni, skupni poskus, da bi razmislili o odprtih vprašanjih in poiskali trajne rešitve za vse žrtve izbrisa. Sprejetje novega zakona s takšnimi izboljšavami ni zgolj ključen korak za celovito popravilo napak iz preteklosti, temveč tudi potrebno dejanje, s katerim bo država prevzela odgovornost za izbris in preprečila, da bi se podobne kršitve človekovih pravic dogajale v prihodnje.

Nils Muižnieks  

Komisar Sveta Evrope za človekove pravice 

Državni zbor je na seji 24. septembra 2013 v prvem branju potrdil osnutek Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivališča (Zakon), katerega sprejetje je s sodbo v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji leta 2012 zahtevalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Zakon predvideva priznanje pravice do odškodnine le za nekaj več kot 10.000 oseb (od 25.671), ki so v Sloveniji že uredile dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo. Zanje Zakon predvideva 40 EUR pavšalne odškodnine za vsak mesec izbrisa, ki ga bo mogoče uveljavljati v upravnem postopku, presežek do 2,5 kratnika pavšala pa bodo lahko zahtevali pred rednimi sodišči v Sloveniji. Zakon poleg tega predvideva še dodatne integracijske ukrepe na področju socialnega, zdravstvenega in stanovanjskega varstva.

Zoper predlog Zakona so predstavniki izbrisanih in nevladnih organizacij izrazili številne pripombe, ki pa niso bile upoštevane. Kot neustrezno so izpostavile oženje skupine upravičencev le na tiste osebe, ki so si status že uredile, saj je škoda zaradi izbrisa nastajala vsem, a v različnih višinah. Priznanje odškodnine le osebam z že urejenim statusom pomeni, da bodo eni skupini izbrisanih dostopni vsi ukrepi za popravo krivici (ureditev statusa, odškodnina in dodatni ukrepi, ki jih predvideva predlog zakona), drugi skupini pa nobeden od navedenih ukrepov. Razlog, da druga polovica ni izkazala interesa za ureditev statusa v Sloveniji, je nevzdržen, saj obstoj ali neobstoj škode zaradi izbrisa z ureditvijo statusa v Sloveniji nista povezana. Mnogi so namreč za status zaprosili, a so bili neuspešni. Mnogi bi zaprosili, če bi za to izpolnjevali zakonske pogoje, po katerih je bilo treba dokazati dejansko (ilegalno) življenje v Sloveniji.

Druga ključna pripomba na predlog zakona pa je povezana z višino pavšalne odškodnine. Ta namreč ni primerljiva z odškodnino, ki jo je šestim izbrisanim prebivalcem priznalo Evropsko sodišče. Slednje je pritožnikom, ki so bili izbrisani 19 let, priznalo 20.000 EUR odškodnine le za nematerialno škodo, medtem ko o odškodnini za materialno škodo sploh še ni odločalo. Po predlogu zakona pa bi bila osebam, ki so bile prav tako izbrisane 19 let, priznana odškodnina v znesku 9.120 EUR. Razlika med obema zneskoma je torej očitna že sedaj, dodatno pa se bo povečala še, ko bo ESČP šestim pritožnikom v zadevi Kurić določilo še višino odškodnine za materialno škodo.

Ostale pripombe na predlog zakona so povezane s tem, da zakon ne omogoča dostopa do odškodnine otrokom izbrisanih in dedičem umrlih izbrisanih. Predstavniki izbrisanih so poleg tega tudi opozorili, da je potrebno podaljšati rok za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, ki se je iztekel 24. julija 2013 in da je potrebno omogočiti izbrisanim združevanje družine pod milejšimi pogoji od tistih, določenih v zakonu o tujcih.

Predlog Zakona bo v Državnem zboru obravnavan še dvakrat, najprej na pristojnem Odboru za notranjo politiko (predvidoma v oktobru) in nato ponovno na plenarnem zasedanju (predvidoma v novembru). Predvideno je, da naj bi bil zakon sprejet do konca leta. V najboljšem primeru bo Slovenija za šest mesecev zamudila rok, ki ji ga je postavilo Evropsko sodišče, saj bi moral biti zakon sprejet do 26. junija 2013. Zaradi zamude roka in nespoštovanja sodbe ESČP je 654 izbrisanih znova vložilo tožbe pred Evropskim sodiščem.

V parlamentarnih razpravah so nekateri poslanci znova navajali neresnična dejstva o izbrisu. Nekaj izjav citiramo in komentiramo v nadaljevanju, zapis celotne seje Državnega zbora pa je na voljo v evidenci magnetograma.

Gregor Virant (DL): »Tistim, ki se niso odločili za državljanstvo, je dal Zakon o tujcih še dodaten dvomesečni rok, da se postavijo v vrsto in dobijo dovoljenje za stalno prebivanje.«

Komentar: Tisti, od katerih so oblasti pričakovale, da si bodo uredili dovoljenje za prebivanje, o tem niso bili obveščeni, zato tudi nikakršne “vrste” ni bilo. Dvomesečno obdobje (med iztekom roka za državljanstvo 26.12.1991 in izbrisom 26.2.1992) je pomenilo zgolj obdobje, v katerem je bil status izbrisanih povsem nejasen. “Vrste” pa za osebe, ki so bile kasneje izbrisane, sploh ne bi smelo biti, saj bi moral zakonodajalec njihov status urediti sam od sebe, kot je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbah iz leta 1999 in 2003.

Branko Grims (SDS): »Izbris se v Evropski uniji uporablja za tisto, kar se je zgodilo v baltskih državah, ko so ljudje čez noč ostali brez pravic, brez vsega, kot da so neobstoječi. To se v Sloveniji ni zgodilo nikomur.«

Komentar: Gre seveda za popolno neresnico, saj se je izbrisanim zgodilo prav to: z odvzemom statusa stalnih prebivalcev so postali pravno neobstoječi, ostalo jim je le njihovo golo življenje. Prav za to skupnost sta se uveljavili besedi izbris in izbrisani in če jo v katerikoli iskalnik vneseš v angleškem jeziku (erased, erasure), iskalnik izvrže samo informacije o kršitvi človekovih pravic, ki se je zgodila v Sloveniji. Nasprotno se je za probleme s statusom v baltskih državah uveljavil izraz apatridnost oziroma brezdržavljanskost (statelessness), saj je šlo pri teh državah predvsem za problem onemogočanja dostopa do državljanstva. So pa bili v Estoniji apatridi v določenem obdobju povsem v enakem položaju kot izbrisani v Sloveniji in so imeli tudi težave s statusom stalnih prebivalcev, ne le državljanov.

Vinko Gorenak (SDS): “Upravna enota Ljubljana je poslala 25 tisoč vabil. V času pred izbrisom govorim. Pridite, zadeva stane 300 tolarjev ali nekaj takega, in uredite si status.”

Komentar: Gre za neresnično dejstvo. Vabila so bila poslana šele po izbrisu, ko je bil ljudem status že odvzet in niso mogli storiti ničesar, da bi to preprečili. Ko so se zglasili na okencu, so jim uradniki dokumente odvzeli in preluknjali. Lahko so le na novo zaprosili za dovoljenje za začasno prebivanje, ki pa ga največkrat niso dobili, saj niso imeli potnega lista “svoje” države, ki so ga uradniki zahtevali od njih.

Gregor Virant (DL): »Treba je vedeti, da je osamosvojitvena zakonodaja leta 1991 vsem tistim, ki so imeli na dan plebiscita stalno prebivališče na ozemlju Slovenije omogočila pridobitev državljanstva na zelo enostaven način. Brez izpolnjevanja kakršnihkoli pogojev.«

Komentar: To ne drži. Bila sta še dva dodatna pogoja: prvi je bil dejansko življenje v Sloveniji, torej samo prijavljeno stalno prebivališče ni zadostovalo, in pa veljal je zadržek za javni red, varnost in obrambo države. Ljudje, ki teh dveh pogojev niso izpolnjevali, so bili zavrnjeni. Bili pa so še mnogi, ki so za državljanstvo želeli zaprositi, pa uradniki protizakonito niso hoteli vzeti njihovih vlog, ker naj ne bi vsebovale vseh prilog.

Jožef Horvat (NSi): »Dopolnilne odločbe so se izdajale v nasprotju z določili zakona o tujcih in zakona o splošnem upravnem postopku brez posebnih ugotovitvenih postopkov. Tako so torej bili številni izbrisani so prišli do vpisa stalnega prebivališča za nazaj, čeprav do tega dejansko niso bili upravičeni.«

Komentar: Izjava ne temelji na dejstvih – dopolnilne odločbe so bile izdane na podlagi Odločbe Ustavnega sodišča in torej niso bile nezakonite. Za zakonitost mora obstajati pravna podlaga, to pa je lahko tudi odločba Ustavnega sodišča.

Vinko Gorenak (SDS): »Svet Evrope je Litvi, Latviji in Estoniji priporočil model Slovenije in rekel: “Glejte, tako kot so to rešili v Republiki Sloveniji, je dobro, je solidno, dajte vi urediti na podoben način.”«

Komentar: Izjava je netočna in zavajajoča. Prvič, priporočila so se nanašala na ureditev državljanstva (in ne statusa stalnega prebivanja), saj je Slovenija to vprašanje uredila na bolj vključujoč način kot Latvija in Estonija, ki sta s svojimi državljanskimi zakoni povzročili množično apatridnost. In drugič, med državami, ki so prejemale priporočila, Litve ni bilo, saj je bil njen zakon o državljanstvu še bolj vključujoč kot slovenski.

Gregor Virant (DL): »Status, pa še enkrat, so si lahko uredili vsi tisti, ki so si ga kadarkoli želeli urediti. Lahko so si ga uredili po zakonih, ki so bili prav za ta namen sprejeti.«

Komentar: Ne drži. Zakon vrat zagotovo ni na široko odprl, še zlasti ne novela iz leta 2010, saj je bila večina prosilcev za stalno bivanje na osnovi te novele zavrnjena.

Vinko Gorenak (SDS): »Mi smo z Ljudsko stranko in Novo Slovenijo problem želeli rešiti, predlagali ustrezne rešitve, ti ljudje bi že odškodnine imeli približno 10 let lahko, ker smo predlagali tak zakon, ustavni zakon smo predlagali, pa ga slovenska politična levica nikoli ni želela sprejeti.«

Komentar: Ne drži. Predlog ustavnega zakona je popolnoma in v celoti izključeval pravico do kakršnekoli odškodnine. Izbrisani odškodnine na podlagi tega zakona ne bi mogli prejeti, Evropsko sodišče pa bi odločilo popolnoma enako, kot je.

Jožef Jerovšek (SDS): »In govoriti o tem, da je bil zadaj naklep kako se spraviti na te ljudi je nezaslišano in nedostojno.«

Komentar: Žal drži, da je bil izbris naklepno dejanje. To dokazujejo parlamentarne razprave iz leta 1991, ko je zakonodajno-pravna služba delegate opozarjala, da je status oseb, ki so bile kasneje izbrisane, treba urediti, nekateri poslanci pa so v ta namen predlagali amandmaje k Zakonu o tujcih in jih zagovarjali ter opozarjali na posledice, parlamentarna večina pa je kljub temu glasovala proti.

Ljubica Jelušič (SD): »Ampak nihče od teh izbrisanih ne bo dobil te pravice sam po sebi, za to pravico, torej za odškodnino, bo moral še marsikaj narediti. Ne samo to, da je poskrbel za dopolnilno odločbo oziroma da je oddal prošnjo za dopolnilno odločbo zato, da je lahko dobil priznano pravico do vpisa v naš register stalnega prebivalstva za nazaj, ampak bo individualno obravnavan tudi ko bo šlo za vprašanje odškodnine, koliko jo bo dobil, ali jo bo dobil zase, za svoje družinske člane, za otroke in tako naprej.«

Komentar: Izjava ne drži. Dopolnilna odločba po predlogu zakona ni in ne sme biti pogoj za uveljavljanje odškodnine. Zakon predvideva, da bo vsaka izbrisana oseba odškodnino dobila samo zase, za svoje družinske člane pa ne. Otroci izbrisanih so iz povračila škode izključeni, kar je nedopustno.

Italijanski odvetnik Andrea Saccucci je sporočil, da je med 27. junijem in 3. julijem 2013 več sto izbrisanih oseb v luči neuspeha slovenskih oblasti, da sprejmejo nacionalno odškodninsko shemo in celovito uredijo položaj izbrisanih, vložilo novo skupinsko tožbo na Evropsko sodišč za človekove pravice.

Ker vlada RS ni spoštovala roka, določenega v pilotni sodbi, je še vedno edina pravna možnost za odpravo kršitev za žrtve izbrisa Evropsko sodišče za človekove pravice. Stotine izbrisanih, ki trdijo, da so jim bile kršene enake pravice kot pritožnikom v primeru Kurić in drugi, je 27. junija in 3. julija 2013 vložilo svoje pritožbe in zaprosilo Sodišče, naj odloči o njihovih odškodninskih zahtevkih ne glede na to, ali bo v prihodnje Slovenija vzpostavila primeren mehanizem za ta namen.

Danes je Republika Slovenija šestim pritožnikom iz zadeve Kurić in drugi proti Sloveniji, o kateri je 26. junija 2012 odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice, izplačala odškodnino za nematerialno škodo v višini 20.000 EUR. Prejem odškodnine je 14. 9. 2012 do 12. ure potrdil tudi eden od pritožnikov.

Izplačilo odškodnine za pritožnike pomeni sploh prvo in vsaj delno zadoščenje, ki so ga v dvajsetih letih po izvedbi izbrisa prejeli zaradi nezakonitega odvzema pravnega statusa in zaradi dolgotrajnega trpljenja, ki je temu sledilo. Hkrati gre tudi za prva izplačila odškodnin izbrisanim prebivalcem nasploh. Izplačila predstavljajo pomembno prelomnico za vse žrtve izbrisa, izjemnega pomena pa so tudi za ustavnost in varstvo človekovih pravic v Sloveniji. Današnji dan je namreč pomemben za vse ljudi v Sloveniji, saj odškodnine zaradi izbrisa predstavljajo upanje za vse tiste, ki so izgubili vero v pravno državo. Dokazujejo, da je možno doseči pravico, tudi če to zahteva dolgotrajen boj in če je treba v ta namen uporabiti vsa možna pravna sredstva, vključno z Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Oblasti so z izplačilom odškodnin vendarle izkazale spoštovanje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Izplačilo odškodnin pa je le prvi in lažji korak izvršitve sodbe. Drugi korak, ki zahteva vzpostavitev odškodninske sheme, bo mnogo težji, saj zahteva pripravo zakona in njegovo sprejetje v Državnem zboru. To predstavlja priložnost, da Vlada in Državni zbor pokažeta visoko raven pravne kulture in politične zrelosti, ki ju državljani od oblasti pričakujejo.

Evropsko sodišče za človekove pravice sicer postopka v tej zadevi še ni zaključilo, saj je za tri mesece odložilo odločanje o višini materialne škode. Državo je pozvalo, da v vmesnem času s pritožniki o tem doseže dogovor. Odvetnik pritožnikov Andrea Saccucci je opozoril, da je »sklenitev tovrstnega dogovora vsekakor v interesu države: če bo država sklenila dogovor s šestimi pritožniki, bo na ta način ohranila nadzor nad višinami odškodnine za materialno škodo za izbrisane nasploh. Če pa bo odločanje prepustila sodišču, bo tveganje za državo precejšnje. Merila, ki bi jih pri določanju višine odškodnine za teh šest pritožnikov uporabilo sodišče, lahko postanejo merodajna tudi za določanje višine odškodnine za ostale izbrisane prebivalce.«

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je 26. junija 2012 izdal sodbo v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, s katero je Slovenijo obsodil zaradi kršitev konvencijskih pravic izbrisanih prebivalcev.

Sodba je sedaj javno dostopna tudi v slovenskem jeziku za vse, ki bi se želeli z njeno vsebino podrobneje seznaniti.

S sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 26. junija 2012 se je pokazala možnost za uveljavljanje povračila škode, ki je izbrisanim nastala z odvzemom pravnega statusa. Uveljavljanje odškodnin pred slovenskimi sodišči namreč doslej ni bilo uspešno.

Evropsko sodišče pa je priznalo odškodnino šestim izbrisanim prebivalcem, poleg tega pa je Sloveniji naložilo, da mora v enem letu pripraviti odškodninsko shemo za izbrisane prebivalce. Ugotovilo je namreč, da izbrisani odškodnine v Sloveniji ne morejo uveljavljati, ker zakonodaja tega ne omogoča, zato bo treba v ta namen pripraviti nov zakon.

• Scenarij 1: Če bo Slovenija sodbo spoštovala in pripravila odškodninski mehanizem, bodo izbrisani prebivalci odškodnino lahko zahtevali po tem novem zakonu pred slovenskimi pristojnimi organi. Komu in pod kakšnimi pogoji bo odškodnina priznana, sedaj ne ve še nihče. Izbrisanim svetujemo, da spremljajo medije in redno obiskujejo naše spletne strani.
• Scenarij 2: Če Slovenija sodbe Evropskega sodišča ne bo spoštovala ali če je ne bo ustrezno izvršila, bo možno odškodninske zahtevke vlagati neposredno na Evropsko sodišče. To bo možno storiti šele po 26. juniju 2013, ko se bo iztekel rok, ki ga je postavilo sodišče.

Izbrisanim svetujemo tudi, da do izteka roka, ki ga je postavilo Evropsko sodišče, ne vlagajo tožb in ne sprožajo novih zahtevkov pred slovenskimi sodišči, saj so ta doslej vse zahtevke izbrisanih zavrnila. Na ta način se bodo izognili nepredvidenim stroškom v primeru izgube spora, ki lahko znašajo več tisoč evrov.

Če ste zainteresirani za odškodnino, nas kontaktirajte.

Sejna soba v Državnem zboru | Vir: www.dz-rs.si

Ob dvajseti obletnici izbrisa iz registra stalnega prebivalstva so Amnesty International Slovenije, Mirovni inštitut in Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije na Državni zbor Republike Slovenije naslovili poziv za sklic seje Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti.

Na seji 24. 2. 2012 so predstavniki izbrisanih, stroke in nevladnih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic poslanke in poslance seznanili s stanjem poprave krivic, opozorili na nezadostne ukrepe in potrebo po nadaljnjih aktivnostih v smeri odprave posledic kršitev. Na seji je bil prisoten tudi minister za notranje zadeve Vinko Gorenak, ki pa ni izrazil podpore ugotovitvam stroke in civilne družbe. Dejal je: »[N]a vladi o teh zadevah nismo govorili, sam pa ne načrtujem ničesar razen izvajanje zakona, ki je v veljavi.« Podrobnosti razprave so razvidne iz magnetograma seje.

Kljub takšnemu stališču je komisija za peticije sprejela sklep, v katerem je pozvala vlado, da ji najkasneje v 30-ih dneh pojasni svoje stališče do gradiva, ki so ga vsem poslankam in poslancem ter tudi predsedniku vlade predložile navedene nevladne organizacije. Komisija je Vladi tudi priporočila, da prouči vse možnosti za sprejem nadaljnjih ustreznih ukrepov za celovito izpolnitev odločb Ustavnega sodišča z namenom ureditve pravnih statusov izbrisanih prebivalcev Slovenije in poprave krivic.