(104kB)

Ob osamosvojitvi, 25.6.1991, so bili v Uradnem listu Republike Slovenije (RS) objavljeni vsi osamosvojitveni predpisi RS, tudi Zakon o tujcih in Zakon o potnih listinah državljanov RS. Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je pričelo lokalne upravne organe obveščati o novi zakonodaji.

V ta namen je MNZ občinskim upravnim organom za notranje zadeve in mestnemu sekretariatu za notranje zadeve mesta Ljubljane poslalo prvo interno navodilo, v katerem je uradnike opozorilo na spremenjen pravni položaj državljanov drugih republik SFRJ, ki živijo v Sloveniji.

Opredeljeni sta dve skupini državljanov drugih republik in načini, na katere je bilo ti dve skupini treba obravnavati.

1. Državljane drugih republik, ki so v RS prijavili stalno prebivališče po 23.12.1990 ali imajo prijavljeno začasno prebivališče oziroma želijo prijaviti stalno ali začasno prebivališče, je potrebno v vseh upravnih postopkih iz področja notranjih zadev v zvezi z uveljavljanjem pravic obravnavati kot tujce.Gre torej za skupino, ki glede na pogoje iz zakona o državljanstvu ni imela pravice pridobiti državljanstva z izredno naturalizacijo, ker je prepozno prijavila svoje stalno prebivališče (po plebiscitu) ali ker je imela prijavljeno samo začasno prebivališče. Ta skupina tudi ni smela glasovati na plebiscitu.
2. Državljani drugih republik, ki so na dan 23.12.1990 imeli v RS stalno prebivališče in ga še vedno imajo, pa so v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani RS.Ta skupina pa je tista, ki je imela pravico glasovati na referendumu in je imela tudi možnost pridobitve državljanstva z izredno naturalizacijo, če je izpolnjevala še dva druga pogoja (prvi je bil dejansko bivanje v Sloveniji, drugi, ki je bil dodan kasneje, pa, da oseba ni predstavljala nevarnosti za javni red, varnost in obrambo države). Za posameznike, ki so pripadali tej skupini, je pričel s 25. 6. 1991 teči šestmesečni rok za vložitev prošnje v državljanstvo in dokler je ta rok tekel, so bili v pravicah izenačeni z državljani Slovenije.

(59kB)

MNZ je občinskim upravnim organom za notranje zadeve poslalo novo interno navodilo, ki je bilo posledica sprejetja Brionske deklaracije z dne 7.7.1991 in trimesečnega moratorija na uveljavitev Deklaracije o neodvisnosti RS.

Glede na moratorij je MNZ stališče o obravnavi državljanov drugih republik spremenilo in sicer tako, da se vsi državljani drugih jugoslovanskih republik v obdobju trimesečnega moratorija obravnavajo kot državljani SFRJ in ne kot tujci, njihov status pa se do konca moratorija proti njihovi volji ne bo spreminjal.

MNZ je podčrtalo, da to velja tudi za državljane, ki so stalno ali začasno prebivališče prijavili po 23.12.1990 (datum plebiscita) in do 25.6.1991 (sprejetje osamosvojitvenih zakonov).

Državljani drugih republik, ki so imeli prijavljeno stalno prebivališče pred 23.12.1990 in tukaj tudi dejansko živijo, pa so z Ustavnim zakonom v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani RS.

To je pomenilo, da so ljudje obeh skupin še naprej lahko uveljavljali pravice, ki so jih do tedaj že imeli in so še vedno imeli pravno urejen status v Sloveniji. Ob izteku moratorija pa so bile začasne prijave izbrisane, vsi, ki jih je ta ukrep zadeval, pa so si morali status urediti na novo – ali pa so živeli v Sloveniji brez statusa in bili izpostavljeni vsem negativnim posledicam, vključno izgonom iz države.

(127kB)

Ko je pretekel rok za vložitev prošenj za državljanstvo in ko se je bližal datum 26. 2. 1992, ki je bil v Zakonu o tujcih določen kot datum, ko se bo za državljane drugih republik, ki ne zaprosijo za slovensko državljanstvo, pričel uporabljati Zakon o tujcih, se je MNZ pričelo pripravljati na izbris iz registra stalnega prebivalstva ter na uničevanje osebnih dokumentov.

V ta namen je MNZ izvedlo posvetovanje za predstavnike občinskih upravnih organov, ki so imeli v zvezi z izvajanjem nove osamosvojitvene zakonodaje, zlasti glede Zakona o tujcih, številna vprašanja.

Po izvedbi posvetovanja je MNZ vsem občinskim upravnim organom za notranje zadeve posredovalo zaključke, iz katerih je razvidna vsebina tega posvetovanja. V zaključkih so med drugim navodila o izdajanju vizumov, dovoljenj za začasno in stalno prebivanje, odpovedi prebivanja, prisilnega izgona iz države in obravnave osebnih dokumentov tujcev.

Še posebej pomembno je navodilo, ki upravnim organom narekuje, da je pri urejanju statusnih zadev tujcev potrebno v postopku ugotoviti, ali oseba poseduje javne listine (osebno izkaznico, potni list ali orožni list), izdane od organov za notranje zadeve v RS, in jih, če oseba ureja status tujca, odvzeti. Tudi potni list je po navodilu bilo treba odvzeti in uničiti, osebo pa napotiti, da si pridobi potni list svoje države (izjemoma se je lahko izdal potni list za tujca).

Depeša je bila poslana občinskim upravnim organom pred izbrisom in se je nanašala na vse državljane SFRJ, ki niso pridobili državljanstva RS ali zanj vsaj zaprosili. MNZ je zastopalo stališče, da ti po zakonu niso več upravičeni do prebivanja v Sloveniji. To interno navodilo je določalo ukrepe, ki v zakonu niso bili predvideni. Osebe, na katere se je navodilo nanašalo, o teh ukrepih niso bile obveščene.

Posebno problematična je bila obravnava potnih listov. Potni listi, ki so bili izdani po Zakonu o potnih listinah državljanov SFRJ, bi morali biti po uveljavitvi Zakona o potnih listinah državljanov RS (25.6.1991) veljavni še dve leti (torej do 26.6.1993) oziroma do datuma izteka veljavnosti, če je bilo to prej. Po dveh letih jih je bilo treba zamenjati, vendar so po novem Zakonu o potnih listinah državljanov RS, potni list lahko dobili samo državljani RS. Državljani drugih republik bivše SFRJ so lahko izjemoma dobili le potni list za tujce – če so izpolnjevali pogoje (status begunca, tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje, ki niso imeli tujega veljavnega potnega lista, ali drugi tujci, če so za to obstajali upravičeni razlogi). Razlikovanja med potnimi listinami državljanov RS in državljanov drugih republik SFRJ torej ni določal zakon, ampak je bilo to razlikovanje uvedeno z internimi navodili brez zakonske podlage. Zakonskih določb, ki bi vsebovale potrebno pravno podlago za razveljavljanje veljavnih potnih listih, izdanih v RS državljanom drugih republik SFRJ, ni bilo.

(64kB)

MNZ je s posebno depešo naslovilo položaj gradbenih delavcev iz drugih republik SFRJ. S to depešo je posredovalo stališče o problematiki gradbenih delavcev, ki si po osamosvojitvi Republike Slovenije niso pridobili slovenskega državljanstva in so tako postali tuji državljani, delali pa so za slovenska gradbena podjetja. Z depešo je občinskim upravnim organom dovolilo, da se vsem delavcem (tujcem), ki imajo veljavno jugoslovansko potno listino, na prošnjo podjetja izda delovni vizum. Podjetje je moralo navesti čas, za katerega naj bi bil vizum izdan, vendar po navodilu MNZ upravni organi do sprejetja delovne zakonodaje niso smeli izdati vizuma za daljše obdobje od treh mesecev. V primeru, da tuji delavec nima jugoslovanskega potnega lista, lahko dobi potni list za tujca.

Ta depeša pojasnjuje, zakaj so nekateri izbrisani, ki so ostali brez veljavnih osebnih dokumentov, obdržali zaposlitev, ne da bi sami kaj storili za to – v njihovem imenu so za delovni vizum lahko zaprosili delodajalci. Po drugi strani pa so bili državljani drugih republik zaradi restriktivnih pogojev izdajanja delovnih vizumov, kratkega roka veljave in potrebe po stalnem obnavljanju v večji nevarnosti, da dobijo odpoved.

(67kB)

Dan po 26. februarju 1992, ki je bil v Zakonu o tujcih določen kot dan, ko se ta zakon prične uporabljati za državljane drugih republik, ki niso pridobili slovenskega državljanstva, je MNZ upravnim organom poslalo navodilo, s katerim je zaukazalo izbris iz registra stalnega prebivalstva. S tem navodilom je prvič izrecno pokazalo, kako namerava interpretirati nedoločeno besedilo zakona, ki je določal samo to, da se na določen datum za te osebe »prične uporabljati Zakon o tujcih«.

Vsem občinskim upravnim organom za notranje zadeve v RS je bilo namreč 27. februarja 1992 poslano navodilo o izvajanju Zakona o tujcih, v katerem je zapisano, da za vse državljane drugih republik, ki niso zaprosili za državljanstvo RS ali pa je poteklo dva meseca od vročitve negativne odločbe, z dnem 28.2.1992 začnejo veljati določbe Zakona o tujcih. S tem dnem je omenjenim osebam potrebno pričeti urejati njihov status, istočasno pa naj se začne tudi razčiščevanje evidenc (izbris!).

Datum, ki ga je pri tem navedlo, je zavajajoč. Iz njega izhaja, da se je »prečiščevanje evidenc« sicer začelo šele 28. februarja 1992, prijave prebivališča pa so bile izbrisane s 26. februarjem 1992. To pomeni, da so imele prizadete osebe stalno prebivališče prijavljeno od dneva prijave do 26. februarja 1992, ne glede na to, kdaj je bila prijava dejansko izbrisana.

Ljudje, ki so v Sloveniji do 25.2.1992 prebivali na osnovi prijave stalnega prebivališča in so bili v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani RS, s 26.2.1992 niso imeli več pravice do prebivanja v RS in so morali na novo zaprositi za začasno ali stalno prebivanje. Tako je MNZ interpretiralo Zakon o tujcih, v katerem to sicer ni bilo zapisano. S to depešo so za tovrstno interpretacijo zakona o tujcih 27.2.1992 izvedeli samo občinski upravni organi, ljudje, ki jih je ta ureditev zadevala, pa ne. O prenehanju njihove prijave stalnega prebivališča jih ni nihče obvestil.

»Razčiščevanje evidenc« je pomenilo, da so uradniki v registru stalnega prebivalstva pri državljanih drugih republik SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo RS, prijavo stalnega prebivališča zaključili s 26.2.1992. Pri tistih, ki so za državljanstvo zaprosili, a so dobili negativne odločbe, so kot dan prenehanja stalnega prebivanja določili dva meseca od vročitve dokončne odločbe o zavrnitvi prošnje za državljanstvo. Uradniki so v register vpisali tudi podatek, da te osebe od takrat naprej živijo v eni od drugih republik bivše SFRJ, ki so jo izbrali na osnovi podatka o domnevnem republiškem državljanstvu, pri čemer niso preverili, ali tam dejansko živijo ali ne. Večina teh ljudi je namreč dejansko še vedno živela v Sloveniji, saj jih o izbrisu nihče ni obvestil.

V depeši je zapisano, da je realno pričakovati številne težave v zvezi z osebami, ki bodo z 28.2.1992 postali tujci v RS (datum v depeši je napačen, ljudje so bili kot tujci brez statusa obravnavani že s 26. 2. 1992), ponovno pa je bilo poudarjeno tudi opozorilo, da javne listine teh ljudi, tudi če so jih izdali pristojni organi RS in so še veljavne, zaradi spremenjenega statusa teh oseb ne veljajo več.

Oblasti so se za odvzem statusa torej odločile kljub temu, da so se zavedale težav, ki jih bo izbris povzročil. V bistvu so ukrepe celo prilagodile pričakovanim problemom. MNZ je občinskim upravnim organom namreč znova dalo navodilo, da morajo potne listine in osebne izkaznice, ki za tujce ne veljajo več, odvzeti in uničiti – kar je bilo v nasprotju z Zakonom o potnih listinah državljanov RS, prenehanje veljavnosti osebnih izkaznic, izdanih v času SFRJ, ki jim ni potekel rok veljavnosti, pa vse do leta 1997 ni bilo zakonsko predvideno.

Naslednji ukrepi, s katerimi naj bi po mnenju MNZ rešili razrešili te probleme, so bili izgoni iz države. MNZ je ugotovilo, da zaradi različnega tolmačenja določil odpovedi prebivanja in prisilne odstranitve tujca po 23. in 28. členu Zakona o tujcih prihaja do nejasnosti. Pojasnilo je bilo: če tujec pride na ozemlje RS na ilegalen način ali tu biva brez dovoljenja, se uporabi 28. člen, po katerem lahko pooblaščena uradna oseba organa za notranje zadeve (policija) tujca privede do državne meje in ga napoti čez mejo (izgon) brez kakršne koli odločbe upravnega organa. Državljani drugih republik bivše SFRJ, ki so bili izbrisani in jim je bil odvzet vsakršen pravni status, seveda v Slovenijo niso prišli s potnim listom, vizumom, dovoljenjem za vstop ali dovoljenjem za prebivanje, saj to ni bilo potrebno – med republikami bivše SFRJ namreč ni bilo meja. Zato se je to navodilo nanašalo prav nanje. Da so izgone tudi doživeli, potrjujejo njihova številna pričevanja (glej zgodbe izbrisanih).

(608kB)

Ta dopis je eden ključnih dokumentov za razumevanje izbrisa, vloge takratnega ministra za notranje zadeve in vprašanja, ali se je vlada zavedala početja ministra in ministrstva.

Minister za notranje zadeve, Igor Bavčar, je na Vlado RS namreč naslovil pismo o odprtih vprašanjih o izvajanju Zakona o tujcih. Takoj na začetku je poudaril, da so državljani drugih republik bivše SFRJ imeli možnost urediti svoj status na podlagi lastne svobodne odločitve. Po ocenah MNZ pa obstaja 40.000 oseb, ki so »po sili zakona oziroma na podlagi negativne odločbe o državljanstvu« postali tujci in si urejajo svoj status prebivanja v RS. Iz pisma izhaja, da je MNZ do 1.6.1992 prejelo 800 vlog za stalno prebivanje, veliko večji »problem« pa je predstavljalo dovoljenje za začasno prebivanje, saj je samo Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljana do tega datuma izdal preko 5000 dovoljenj za začasno prebivanje.

Nato je kot poseben problem omenil problem dveh pravnih stališč, ki sta se izoblikovala v zvezi z reševanjem prošenj za stalno prebivanje. Po prvem stališču bi bilo ljudem, ki so pred osamosvojitvijo stalno prebivali v Sloveniji, treba priznati pridobljene pravice in ohraniti njihov pravni status stalnih prebivalcev, po drugem stališču pa bi bilo treba striktno uveljaviti pogoj iz Zakona o tujcih, po katerem je bilo za dovoljenje za stalno prebivanje treba izpolnjevati pogoj treh let prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Vlado je pri tem opozoril tudi, da če se bo zavzela za prvo stališče, jim bo moral zagotavljati tudi eksistenčne pravice, kot je socialna pomoč. Minister nato vlado opozori, da imajo ti ljudje v Sloveniji sicer družine in so nanjo eksistenčno vezani, kar pa ga očitno ne prepriča, saj Vladi na koncu predlaga, da upošteva drugo pravno stališče in »odmisli pridobljene pravice«.

Iz dopisa torej izhaja, da so se nekateri na ministrstvu zavedali posledic, ki jih bo izbris kot odvzem statusa imel na svoje žrtve, da so vlogo pri odločanju igrali tudi ekonomski razlogi (socialna pomoč!), da se je vlada zavedala izbrisa in je bila z njim seznanjena ter da so predstavniki oblasti zavestno odmislili pridobljene pravice posameznikov, ki so do tedaj živeli na ozemlju Slovenije kot polnopravni državljani.

(341kB)

Ko je bilo brisanje iz registra stalnega prebivalstva že v polnem teku, je MNZ za upravne enote organiziralo še eno posvetovanje, na katerem jim je dalo še podrobnejša navodila, da bi bil izbris izvršen dosledno in v potankosti.

Na tem posvetovanju, ki je potekalo 28.5.1992 v Ljubljani, so referenti, ki delajo na področju registra stalnega prebivalstva, prejeli dodatna navodila o tem, kako izbris zavesti in kako ravnati z gospodinjskimi kartoni.

Sklep posveta je bil, da osebe, ki niso državljani RS, ne morejo biti v registru stalnega prebivalstva.

Sledi navodilo, da je potrebno osebo, za katero se ugotovi, da ni državljan RS, napotiti, da si uredi status kot tujec, potem pa se to osebo izloči iz registra stalnega prebivalstva. Spremembo statusa je potrebno ustrezno označiti v računalniško vodeni evidenci in v kartotekah; na osebnem kartonu uradniki v rubriko »Uradne zaznambe« vpišejo »Postal tujec« in datum, ko je oseba spremenila status ter osebni karton izločijo v posebno kartoteko oseb, ki so bile odpuščene iz državljanstva RS. Na gospodinjskem kartonu registra stalnega prebivalstva pri tistem članu gospodinjstva, ki je spremenil status v rubriko »Vrsta spremembe« vpišejo »Postal tujec« in datum in ga črtajo iz kartona gospodinjstva. V primeru, da vsi družinski člani postanejo tujci, pa se to z datumom vpiše v rubriko »Uradne zaznambe« in se karton izloči v posebno kartoteko gospodinjstev, ki se odselijo ali prenehajo obstajati.

Uradniki so se seveda vsekakor zavedali, da posamezniki ali družine, ki so sestavljali gospodinjstva, večinoma niso odselili ali prenehali obstajati, temveč so še vedno živeli v Sloveniji. Ker so ostali brez urejenega pravnega statusa, so ob izvajanju tovrstnih navodil prenehali obstajati le pravno v registrih upravnih organov.

V Depeši se nahajajo tudi navodila, da se tem osebam uniči osebno izkaznico izdano v RS. Karton o izdani osebni izkaznici se izloči iz kartoteke izdanih osebnih izkaznic in se prav tako uniči. To navodilo ni imelo podlage v zakonu.

V depeši je tudi razlaga, kdaj oseba postane tujec:

• Osebe, ki so na dan 23.12.1990 imele prijavljeno stalno prebivališče v RS in so po 40. členu Zakona o državljanstvu RS imele pravico zaprositi za državljanstvo in so to tudi storile ter dobile pozitivno odločbo, postanejo z dnevom vročitve odločbe državljani RS.
• Osebe, ki so na dan 23.12.1990 imele prijavljeno stalno prebivališče v RS in so po 40. členu Zakona o državljanstvu imele pravico zaprositi za državljanstvo vendar tega niso storile, postanejo z dnem 26.2.1992 (oz. tisti dan, če so svoj status uredile pred tem datumom) tujci. Osebe, ki pa so zaprosile za državljanstvo in so dobile negativno odločbo, postanejo tujci 2 meseca po vročitvi negativne odločbe.
• Osebe, ki so imele v RS prijavljeno stalno prebivališče po 23.12.1990, postanejo tujci z dnem 26.6.1991.

Na koncu je zapisano, da bodo pojasnila, kako bo potekalo razčiščevanje registra stalno prijavljenih oseb, posredovana naknadno.

(97kB)

Ko je minister Bavčar Vladi RS poslal dopis z dne 4.6.1992, je prišlo do nekaterih pozitivnih premikov, kljub temu, da je predlagal, da Vlada odmisli pridobljene pravice državljanov drugih republik. Vlada je namreč 2.9.1992 sprejela sklep št. 260-01/91-2/5-8, na podlagi katerega je moralo ministrstvo pri obravnavi prošenj za dovoljenje za stalno prebivanje upoštevati, da je pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji na osnovi dovoljenj za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je imel tujec prijavljeno stalno prebivališče najmanj tri leta in v Sloveniji tudi dejansko živi, preden so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih. Ta sklep vlade je bil ugodnejši od Zakona o tujcih, po katerem je bilo mogoče dovoljenje za stalno prebivanje dobiti samo, če je oseba v Sloveniji že živela tri leta na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Izbrisani tega pogoja takoj po izbrisu seveda niso izpolnjevali, saj pred osamosvojitvijo niso potrebovali dovoljenja za začasno prebivanje, da bi živeli v Sloveniji. Sklep vlade pa je upošteval tudi njihovo prijavo prebivanja.

Na to temo je MNZ izdalo navodilo za upravne enote, kjer jih je opozorilo na ugodnejšo rešitev iz sklepa vlade. Ustavno sodišče je v eni svojih odločb sicer omenilo, da je bil tovrsten sklep Vlade v nasprotju z ustavnim načelom delitve oblasti, saj je Vlada s spreminjanjem pogojev za dovoljenje za stalno prebivanje posegla v pristojnosti zakonodajalca.

(74kB)

Glede na to, da so izbrisani ostali brez vsakršnega pravnega statusa, so zanje postale pomembne tudi določbe na področju izdajanja vizumov. Ta depeša opredeljuje nekatere vidike izdajanja vizumov po osamosvojitvi.

(47kB)

Številni ljudje, ki so bili kasneje izbrisani, so zaprosili za državljanstvo, vendar ga niso dobili bodisi zato, ker je bila njihova prošnja zavrnjena, bodisi zato, ker je bil postopek za sprejem v državljanstvo ustavljen.

V ta namen je MNZ upravnim enotam odgovorilo na vprašanje, kdaj začnejo veljati določbe Zakona o tujcih za tujca, državljana ene od nekdanjih republik SFRJ, ki je zaprosil za državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu RS in mu je bil izdan sklep o ustavitvi postopka zaradi nesodelovanja.

Ministrstvo je poudarilo, da v takem primeru določbe Zakona o tujcih začnejo veljati z dokončnostjo tega sklepa, sklep pa postane dokončen z vročitvijo osebi.