Očetovski dopust traja 70 koledarskih dni. Od tega je 20 dni plačanih, saj zanje država zagotavlja očetovsko nadomestilo, ki se izračuna na podlagi plače vlagatelja za preteklih 12 mesecev. Preostalih 50 dni je neplačanih oz. država zanje zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost od minimalne plače.

Pravico do očetovskega dopusta ima oče otroka in je neprenosljiva. Ne glede na to, lahko očetovski dopust, če ga oče ni izrabil, pod enakimi pogoji izrabijo tudi:

• druga oseba ter materin zakonec, materin zunajzakonski partner in partner ali partnerka registrirane istospolne partnerske skupnosti, ki dejansko neguje in varuje otroka;
• zakonec, zunajzakonski partner ali partner registrirane istospolne partnerske skupnosti osebe, ki koristi materinski dopust.

Prvih 15 dni dopusta mora oče izrabiti do šestega meseca otrokove starosti. Od 1. 1. 2016 pa ima oče pravico do dodatnih 5 dni plačanega očetovskega dopusta, ki ga izrabi v strnjenem nizu po koncu starševskega dopusta, najkasneje pa do konca prvega razreda osnovne šole otroka. Ostalih 50 dni, za katere so plačani prispevki le za socialno varnost, lahko oče izrabi do tretjega leta starosti otroka.

Do dodatnih 5 dni plačanega očetovskega dopusta so upravičeni tudi očetje otrok, mlajših od treh let, ki še niso uveljavljali ali niso v celoti izkoristili neplačanega očetovskega dopusta. To so očetje, ki imajo v odločbi priznano pravico do neplačanega očetovskega dopusta in niso izkoristili več kot 50 dni neplačanega očetovskega dopusta ali očetje, ki lahko pravico do neplačanega očetovskega dopusta še zahtevajo z vlogo. Za tiste očete, ki imajo otroka starejšega od treh let, nova ureditev ne velja. Dodatnih 5 dni plačanega očetovskega dopusta po novi ureditvi lahko očetje koristijo dokler otrok še ni končal prvega razreda osnovne šole.

Očetovski dopust se uveljavlja na centru za socialno delo z vlogo. V vlogi še ni potrebno navesti datumov izrabe za dodatnih 5 plačanih dni, ki jih oče porabi v strnjenem nizu. Po izrabi oče sporoči datume na center za socialno delo zaradi izplačila nadomestila.

Moški v povprečju skrbstvenemu in gospodinjskemu delu namenijo manj časa, kot ženske, v manjši meri koristijo starševske dopuste ali vzamejo bolniški dopust za nego bolnega otroka. Razlogi za to zajemajo:

• nenaklonjeno delovno okolje (nasprotovanje vodilnih, nerazumevanje kolegic in kolegov, strah pred kariernim nazadovanjem),
• partnerske aranžmaje, ki temelji na prepričanju, da je mati pomembnejša za vzgojo otrok kot oče (dogovor med partnerjema, nenaklonjenost ali oviranje partnerke in širše socialne mreže, prevzemanje skrbstvenega dela s strani babic, mam in drugih sorodnic),
• negativne finančne posledice,
• neinformiranost o mehanizmih usklajevanja družine in poklicnega življenja,
• neskladnost skrbstvenega dela s predstavo o moškosti,
• neustrezne državne politike, ki v večji meri naslavljajo ženske, kot moške.

Vključevanje očetov v družino prinaša koristi posamezniku in družini, delovni organizaciji in družbi. Skrbstveno delo širi izkušnje in čustveno doživljanje očetov ter spodbuja kvaliteto odnosov med očeti in otroci. Zaposleni, ki lažje usklajujejo poklic in družino so bolj zadovoljni. Na ravni družbe se vzpostavljajo bolj egalitarni odnosi in enake možnosti žensk in moških, saj večja odgovornost za družino ženskam prinaša negativne posledice na trgu dela (možnosti zaposlitve, kariernega napredovanja, višina plače in pokojnine).

Sociološke raziskave, ki v Sloveniji merijo delitev dela v dvostarševskih heteroseksualnih družinah, zadnja desetletja kažejo na zmanjševanje razlik med spoloma na račun tega, da ženske doma delajo manj, moški pa več. Pri moških povečano vključenost ugotavljajo predvsem pri preživljanju časa z otroki v aktivnostih, kot so: pogovori, branje, poslušanje, igra, ipd., manjši pa je napredek pri gospodinjskem delu in drugih rutinskih opravilih.

Kot kažejo podatki Evropske raziskave o delovnih razmerah (Belghiti-Mahut et al., 2012), je leta 2010 delež neplačanega dela moških obsegal od 15,5 % v Grčiji, do 40,3 % na Švedskem in Danskem. Slovenija s skoraj 33,8 % sodi med države z najbolj vključenimi moškimi, pred njo so Švedska (40,3 %), Danska (40,2 %), Finska (39,9 %), Latvija (39 %) in Estonija (38,1 %). Kljub relativno dobri poziciji na evropskem zemljevidu, je delitev neplačanega dela med spoloma tudi v Sloveniji še vedno izrazito asimetrična. Predhodne raziskave pa so pokazale še bolj neuravnoteženo stanje.

V povprečju očetje plačanemu delu namenijo več časa kot ženske. Ob tem pa nekatere raziskave kažejo, da so moški v Evropski uniji manj zadovoljni z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja kot ženske (Anxo et al., 2012).

Na Švedskem je rastoči interes očetov za aktivno očetovstvo, bistveno vplival na spremembo kulture v podjetjih (Russell & Hwang, 2004).

V Veliki Britaniji je leta 1989 70% moških, zaposlenih za polni delovni čas, poročalo, da bi želeli preživeti več časa s svojimi družinami. Leta 2007 je tako poročalo že 82% moških. Istega leta je 69 % moških in 58 % žensk izjavilo, da službene obveznosti občasno posegajo v njihovo družinsko življenje; 29% moških in 19% žensk pa, da družinske obveznosti občasno posegajo v njihovo delo (Park et al, 2007).

66 % avstralskih očetov (40 % mater) poroča, da so zaradi službenih obveznosti zamudili domače ali družinske aktivnosti, v katere bi se sicer radi vključili (Baxter et al, 2005).

Avstralska longitudinalna študija je pokazala, da je pri očetih, ki so bolj samozadostni glede starševstva, napor usklajevanja dela in družine manjši. Ključni mehanizem za to pa je, da so postorili več kot naj bi bil njihov ˝pravični delež˝ pri vzgoji otrok (Alexander & Baxter, 2006).

Otroci, ki so se jim očetje v otroštvu zelo posvečali, kasneje izražajo manj tradicionalne poglede na delitev starševskih vlog (Williams et al, 1992).