Poročilo iz Dobove

V sredo smo bili v sprejemnem centru za begunce Dobova (Livarna).

V času naše prisotnosti sta na železniško postajo Dobova prispela dva vlaka, prvi nekaj čez osmo uro zjutraj, drugi okoli enih popoldne. Večino beguncev, ki so prispeli z vlakoma, so registrirali že na železniški postaji – z vlaka so jih v skupinah odpeljali v prostor za registracijo in nato na drugi strani na nov vlak. Tam nismo bili dolgo, vemo le, da je bilo število ljudi veliko, prostor pa zelo majhen – manjša železniška postaja pač.

Ta dan v Livarni je bil miren. Zadnje tri vagone prvega vlaka so  z avtobusi odpeljali v Livarno, nekje do 300 ljudi. Skupina z drugega vlaka – štirje avtobusi, je na oko štela okoli 400 (morda 500) ljudi. Begunce vodijo  skozi koridor, na eni strani so prostovoljci Rdečega križa, ki delijo hrano in vodo, na drugi strani je šotor zdravniške ekipe madžarskega Karitas.  Koridor je vodil do ograjenega prostora in velikega belega šotora na levi strani. V njem so begunci počakali na registracijo v majhnem oranžnem šotoru na sredini. Z registracije so odšli v enega od dveh velikih belih šotorov na desni strani, kjer so počakali na odhod. Prvo skupino so z avtobusi odpeljali na železniško postajo okoli 11. ure, drugo pa malo pred tretjo uro popoldne. Ob odhodu so spet lahko dobili vodo, nekaj hrane in za kar so izrecno prosili. Manjši del prve skupine, približno 100 , so iz Livarne odpeljali še pred registracijo, kake pol ure pred že registrirano skupino. Registrirali jih bodo drugje.

Velik izziv je ločevanje družin in prijateljev, če so na različnih vagonih vlaka – nekatere registrirajo na železniški postaji, nekatere pa v Livarni. V času naše prisotnosti je bilo približno pet primerov ljudi, ki so bili med seboj ločeni. RFL ekipa Rdečega križa v Dobovi se je ta dan močno trudila. Dve predstavnici sta bili prisotni na železniški postaji, dve v Livarni, koordinatorka pa je vozila ljudi z ene lokacije na drugo, potem ko so se pogrešani našli. Trije afganistanski bratje četrtega brata vseeno niso našli, najverjetneje je ostal na železniški postaji. Za trenutek smo že mislili, da so ga našli, a je fant z istim imenom kot pogrešani dejal, da nima bratov. Kljub velikemu trudu in predanosti ekipe, ostaja vprašanje o učinkovitosti sistema in povezljivosti lokacij. Bratje so bili lahko odpeljani na Šentilj ali preko Jesenic direktno v Avstrijo – nerešene primere ločenih družin bi morali sporočati dalje na lokacije, na katere so bili ljudje na konkreten dan z Dobove prepeljani, povezava pa bi morala biti nujno vzpostavljena tudi s sosednjimi državami.

Če se posamezniki niso zgubili pred prihodom v Livarno, se je tam skrbelo, da so družine ostajale skupaj. Policija je skrbela, da so družine odhajale na registracijo skupaj (cela družina, pa naj so bili to trije člani ali pa 12 članov,  je bila registrirana na enem računalniku, tudi prijatelje so pustili, da so se registrirali skupaj) in tudi, da so ob odhodu na avtobuse odhajali skupaj. Družinam so tudi načeloma dajali prednost, a če je bilo v nekem trenutku več družin na registraciji in posledično gneča, so naprej spustili nekaj samskih moških, tudi zato, da je bilo nekaj ravnovesja in da med moškimi ni bilo nemira. Če so ženske z otroki potegnili iz šotora brez moških sorodnikov, jim je bilo dovoljeno, da so jih šle v spremstvu prostovoljcev iskat nazaj v beli šotor in so skupaj odšli na registracijo.

Odnos  policije na splošno je bil korekten, nekoliko nervoze in vpitja je bilo le ob vhodu v registracijski šotor – če slučajno policistov, ki so razvrščali ljudi na registracijo, ni bilo ob vhodu, so ljudje, ki so ravno opravili varnostni pregled, v oranžni šotor za registracijo vstopali sami, saj so pač videli, da so ljudje pred njimi tja vstopali. V šotoru so bili nato deležni vpitja, ki je bilo nepotrebno, saj so bili ljudje zelo umirjeni in so upoštevali navodila policije – šlo je le za vprašanje organizacije s strani policije.

Zelo dober in prijazen je bil tudi odnos ekipe prostovoljcev Rdečega križa. Karkoli so ljudje prosili, so dobili, oblačila, higienske vložke, čistilne robčke, nadomestne dude za stekleničke, sok namesto vode.

Prva skupina beguncev se je pritožila nad stanjem v prenosnih straniščih. Pred prihodom druge skupine je komunala stranišča očistila. Ekipa Rdečega križa pa je nato pred stranišča postavila mizo z dezinfekcijskimi sredstvi in prošnjo v angleškem, arabskem in farsi jeziku, naj si ljudje po uporabi stranišča očistijo roke.