Dovoljena in prepovedana zasebnost ali o intimnih odnosih v karanteni

Med epidemijo korona virusa je po elektronski pošti krožilo sporočilo, da se sme v sosednjo občino, zato da se nahrani konja, ne sme pa se obiskati partnerja. To ni šala, tako se je odločila vlada z odlokoma o “začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji” in “prepovedi gibanja izven občin”, ki naj bi preprečevala širjenje virusa. Vlada je prečkanje javnih površin in skupno preživljanje časa dovolila le članom istega gospodinjstva ali iste družine, stike pa prepovedala vsem drugim: parom, ki živijo v ločenih gospodinjstvih, v različnih občinah ali državah, ljubimcem in ljubimkam, samskim, tesnim prijateljem in prijateljicam. Ti so se morali, podobno kot stanovalci v domovih za ostarele, med korona krizo znajti sami, brez bližine človeka, ki jim pomeni največ v življenju.

Število ljudi, ki so med epidemijo potencialno doživljali intimno in čustveno deprivacijo, ni majhno, saj v Sloveniji v enočlanskih gospodinjstvih živi vsaj 269.898 oseb, razen tega ljudje, ki imajo partnerja zunaj svojega gospodinjstva, živijo tudi v veččlanskih gospodinjstvih. Medtem ko so se “legitimne” družine lahko prosto družile in gibale, so bili ostali prisiljeni bodisi v osamo ali gverilo in skrivanje pred policijo in sosedi. Tako so ostali brez pravice do zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavljata Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah, kajti družina ali tradicionalni partnerski odnos ne more biti kriterij, ki določa, kdo je upravičen do osnovnih človeških stikov.

Ni presenečenje, da trenutna vlada favorizira “tradicionalno družino” in želi brez pravne in strokovne podlage omejevati ostale partnerske in intimne odnose, saj so v preteklosti njeni predstavniki že večkrat izražali nestrpnost do manjšin. Spomnimo na propagando SDS in NSi ob referendumih o biomedicinski pomoči pri oploditvi samskih žensk in o družinskih zakonikih. Razlogi za nesorazmeren poseg v zasebna in intimna življenja državljank in državljanov so zato najprej videti  ideološki. Izhajajo iz prepričanja, da je življenje v “tradicionalni družini” (oče, mati in otroci v skupnem gospodinjstvu) večvredna oblika zasebnosti in zadovoljevanja čustvenih in intimnih potreb v primerjavi z drugimi odnosi in zato upravičeno privilegirana. K tej ideologiji, ki seveda povzroča materialne učinke, sodita stigmatizacija in diskriminacija življenjskih stilov in odnosov, ki ne temeljijo na “tradicionalni družini”. Vladni odloki imajo dejanski in psihološki kaznovalni učinek na vse, ki se ne ravnajo po družbeni konvenciji “tradicionalne družine” in je njihova zasebnost in intimnost drugačna. Zato je namen tega posega tudi, da nesorazmerno nadzoruje in zastrašuje ljudi ter ustvarja razpoloženje, ki spodbuja državljane k medsebojnemu ovajanju, da prijavljajo kršitelje pristojnim organom, policiji ali zdravstvenemu inšpektoratu.

Toda resničnost človeških čustev, vezi in odnosov je preveč raznolika in neukrotljiva, da bi jo bilo mogoče regulirati tako, kot si predstavlja vlada. Celo konservativna deželna vlada na Bavarskem je pokazala več razumevanja za potrebe državljank in državljanov in med epidemijo dovolila obiske “življenjskega partnerja”. Pri tem je bistveno, da so se oblasti odločile, da morebitnih kršitev ne bodo strogo preverjale ali kaznovale. Podobno pravilo so sprejeli tudi v drugi nemški deželi, v Posarju, kjer so življenjskega partnerja definirali kot osebo, s katero je posameznik ali posameznica v dolgotrajnem razmerju. A čeprav so nemški ukrepi bolj vključujoči kakor slovenski, tudi ti izhajajo iz predstave, da vsi ljudje svoje potrebe po ljubezni in intimnosti zadovoljujejo v (hetero-seksualni) partnerski zvezi ali vsaj stremijo k temu, da si čim prej ustvarijo zvezo v skupnem gospodinjstvu. Vendar povsod, tudi v Sloveniji pomembni odnosi obstajajo tudi onkraj partnerske zveze in skupnega gospodinjstva. Hkrati je treba jasno poudariti, da se slovenski proti-korona ukrepi ne skladajo z utemeljitvijo zunajzakonske partnerske zveze v obstoječem pravnem redu, saj priznanje take zveze ni odvisno od narave bivališča (ali je skupno ali ne), temveč od drugih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni. Problem  je tudi presoja, ali je sploh mogoče strokovno oceniti, zakaj morajo biti v primeru korona virusa stiki med družinskim člani deležni posebne obravnave oziroma so lahko dovoljeni, medtem ko so vsi ostali prepovedani. Tako tuji kakor naši epidemiologi namreč opozarjajo, da se je v resnici največ okužb preneslo med družinskimi člani. Številni zdravstveni delavci, ki so se bali, da so okuženi, so se zato izolirali od svojih družin. Eden izmed ozdravljenih slovenskih bolnikov je v intervjuju povedal, da je sam okužil sorodnika, ki je umrl. Skratka, četudi izkušnja kaže, da je velika nevarnost okužb med člani iste družine oziroma gospodinjstva, pa se tveganje okužbe v takih primerih ne problematizira in ga »sistem«  od samega začetka sprejema za samoumevnega.

Epidemija popušča, odpirajo se posamične gospodarske panoge in rahljajo se sprejeti ukrepi, a prepoved druženja intimnih partnerjev, ki ne živijo v skupnem gospodinjstvu, ostaja. Prvi ukrep, ki je odprl vrata lokalov in restavracij, je udejanjal prav to logiko. Tako so navodila zapovedovala, da  gostilne lahko obiskujejo le člani istega gospodinjstva. Potem ko so gostinci protestirali proti ukrepu, ker da gostov ne bodo nadzorovali in preverjali, s kom so, so pri mizi “dovolili” “največ tri osebe iz različnih gospodinjstev”.  V Sloveniji so se tudi občinske meje (po nepotrebnem zaprtju) odprle najprej za lastnike nepremičnin v drugi občini, ki so se lahko svobodno gibali s svojimi družinami. Napovedano je ponovno odprtje meje s Hrvaško, a ne za tiste, ki bi hoteli obiskati svojega bližnjega, temveč spet najprej za te, ki tam posedujejo nepremičnine (in njihove družinske člane). Vsi, katerih zasebno in intimno življenje ni v skladu s predstavami oblasti, so še naprej diskriminirani. Dejstvo, da doslej še ni bilo javnega upora proti temu, kaže, da v družbi velja tihi konsenz o večvrednosti družinskih in manjvrednosti vseh drugih odnosov.

Avtorji_ce članka: Iztok Šori, Veronika Bajt, Vlasta Jalušič