Dnevnik TV Slovenija in policijska obravnava migrantov

Prejšnji teden je slovenska policija zaostrila svoje ravnanje z begunci, ki v Slovenijo prihajajo s Hrvaške, poročanje v Dnevniku TVS pa ji je pomagalo upravičiti zaostritev. Kako je potekalo to konstruktivno sodelovanje policije kot pripomočka za varnostno higieno države in nacionalke kot njenega moralno sanitarnega organa? V začetku tedna je policija objavila primerjalni podatek o številu »nezakonitih prehodov preko meje«. Objavljanje takih podatkov je za policijo rutina. Njihovo varnostno-politično sporočilo je avtomatično: če je kriminala manj kakor v preteklem primerljivem obdobju, je to dobro; če ga je več, je slabo. Tudi odziv medijev, ki posredujejo podatke javnosti in številke obdajo z njihovim domnevnim pomenom, je rutinski: če se stanje slabša, mora policija »poostriti nadzor« in bomo »varni« (gledalka in gledalec, oddahnita si vnaprej); če se izboljšuje, si lahko oddahnemo za nazaj. Avtomatično je izbrani okvir razumevanja dogajanja in s tem izbire politike policijski, torej več patrulj in kot rezultat njihove pridnosti več pregona, kaznovanja, sploh represije – pa najsi gre za podatke o avtomobilskih nesrečah, nasilju nad ženskami, korupciji ali migrantih. Medij je v imenu javnosti najprej zaskrbljen, potem pa ji pove in pokaže, da nas bo policija obvarovala.

Stanje glede »nezakonitih prehodov meje« je v takem okviru neizogibno dojeto kot alarmantno: takih prehodov je bilo letos do konca avgusta devetkrat več kakor v enakem obdobju  lani. Teža podatka bo sorazmerno vplivala na hitrost in ostrino reakcije policije in na odzivnost medija, ki se postavlja v službo javnosti. Kako so se torej odzvali v dnevniku nacionalke?

V prvem prispevku je naslovna pasica na začetku sporočala: »Število prebežnikov se povečuje«. Pričakovano. Izvirnost prispevka pa je nakazal že podnaslov z bobna: »Prebivalci obmejnih vasi zaskrbljeni«. Poročevalka in snemalec sta obiskala obmejni vasi pri Dobovi, Rigonce s cestnim prehodom meje in Loče, najbližjo vas izlivu Sotle v Savo. Posnela sta otroke in starše, ki jih spremljajo do prihoda avtobusa, skupinice po nekaj večinoma mladeničev od blizu na poti skozi vas in od daleč, kako se pomikajo po stezah čez polja. Starši so povedali, da jih je strah za otroke, otrok je povedal, da se je skril, »ker jih je veliko«. Vaščani so jasno povedali tudi, da migranti niso storili še nikomur nič hudega. V pogovoru z novinarko je nekaj izmed migrantov, ki so jih policisti popisali, povedalo, da odhajajo naprej, v Italijo, Belgijo ali drugam. Pristojni policist je potrdil, da Slovenija ni njihova ciljna država, kamera pa se je potrudila pokazati, da policijske patrulje opazujejo, kje se migranti gibljejo in kaj počnejo, in jih popišejo. Sklepni stavek je pospremil panoramo železniških tirov z opozorilom, da je treba »težave reševati« na vsej poti migrantov od Turčije do zahodne Evrope.

Že naslednji dan, v torek, je bilo poskrbljeno za dokaz, da so migranti vendarle lahko nevarni. Če ne na brežiškem koncu, pa pri Ilirski Bistrici. »Napad na policista«, je oznanila naslovna pasica. Pri »postopku obravnave« (kar je evfemizem za ponesrečeni poskus, da bi tri migrante spravili v policijski avto) je eden izmed njih (kar pove voditeljica na začetku, potem pa še enkrat policijski uradnik novinarki) poskusil zbežati in je pri tem odrinil policista; ta je padel na tir in mu je počilo rebro. O nasilnem dejanju pripoveduje le uradni predstavnik policije, poročevalka in voditeljica pa njegove besede ponovita in umestita v kontekst zaskrbljenosti zaradi povečane intenzivnosti migracij čez Slovenijo. Dejanja samega TV seveda ni pokazala, prav tako pa ni pokazala ali kaj vprašala niti storilca (ki je bil prijet), niti poškodovanega policista. Incident se je zgodil konec tedna pred tem, torej pred poročilom o zaskrbljenih starših z brežiškega konca, o čemer je Dnevnik poročal v ponedeljek, na prvi pravi šolski dan. Čemu poročati z zamudo ? Ker dogodek, čeprav star, prinese novo kvaliteto: poročilo o nasilnosti vsaj enega migranta. Upravičuje ostrejše ukrepanje od tistega, ki so ga bili menda deležni migranti čez Sotlo.

Tretji prispevek na temo migrantov je bil na vrsti nekaj dni kasneje, v soboto. Prinesel je sintezo: notranji minister Poklukar in novi šef policije Jušić (za katerega je bil to prvi nastop »na terenu« po potrditvi njegove funkcije) sta obiskala dobovske vasi in obljubila okrepljeno policijsko zaščito. Baje na željo lokalnega okolja sta tudi zatrdila, da panelne ograje na meji tam ne bodo odstranili, kvečjemu jo bodo okrepili.

Politična raven dogajanja ne preseneča. Policija deluje pod zdajšnjo koalicijo po istih metodah, po katerih je delovala prej. Lokalna koalicija »levega centra« iz globalnih in lokalnih razlogov popušča desnici. Povsem prevladujoča obsesija je varnost. Vojna v Ukrajini se ne neha, grozi globalna ekonomska kriza. Evropa je prizadeta že zdaj, evropske elite pa, tako kot že desetletja, niso sposobne ne samostojnosti, ne enotnosti. Dovolile so propad in privatizacijo bistvenih sestavin socialne države in trajno poslabšale položaj prevelikega dela Evropejcev. V Nemčiji, Franciji in drugod se krepi skrajna desnica. Varnost je obsesija obeh polov, le da je nacionalistična desnica bolj prepričljiva, ko kaže na nesposobnost zdajšnje evrokracije. Lažje se je prepričati o nesposobnosti tistih, ki so že na oblasti, kakor tistih, ki tam še niso.

V Sloveniji požari in povodnji niso okrepile le solidarnosti, ki je vsaj na prizadetih področjih presegla običajne pregraje med politiki. Za prvo zahtevo je bila postavljena varnost. Treba je poskrbeti, da bodo ljudje varni. Država naj poskrbi za varnost. – Obsesija je v medijih preskočila na druga področja. Začetek šolskega leta RTV hvaležno sprejme, ker se je mogoče na dogodek dobro pripraviti in ga rutinsko obdelati. A če je kakšno leto poudarek na pretežkih šolskih torbah, popoldanskem varstvu ali malicah, je letos virus varnosti šole, starše in javnost napadel s silo, ki bi jo lahko primerjali s pandemijo. Šolarje in šolarke ogrožajo promet, migranti in zalezovalci. Prvi teden šole je Dnevnik TVS dvakrat poročal o zalezovalcih šolark. Do nasilja še ni prišlo, bi pa lahko. Potencialne žrtve so obvestile šolo, šola policijo, TV Dnevnik je iz zalezovalcev naredil točko v nacionalni varnostni agendi.

Nikakor ne trdim, da varnost otrok ni problem. To, da se šolarke odzovejo na poskus nasilja nad njimi in obvestijo pristojne, ti pa reagirajo, je napredek v skrbi za njihovo svobodo in varnost. Dvomim pa v pozitiven učinek tega, da osrednja informativna oddaja slovenske javne televizije o posameznih poljubno izbranih primerih poskusov sicer gotovo bolj pogoste, a neprijavljene, nasilnosti poroča kot o najpomembnejših dnevnih dogodkih. Prav zato, ker gre žal za vsakdanje dogajanje, ga ni treba napihovati in ob njem histerizirati. Potencialne žrtve lahko usposobijo in in jim dajo pogum za obrambo samo tisti, ki z njimi živijo, jih poznajo in so deležni njihovega zaupanja. Tudi javna televizija lahko pri tem koristno sodeluje, a žanr za to je pogovarjanje, ne šokiranje z novicami.

Kakor se je vredno vprašati, kdaj nazadnje so v TVD pred septembrom letos poročali, da v centru mesta zalezujejo šolarke, se je vredno vprašati, kdaj nazadnje pred tem so poročali o tem, da si je policist pri delu s storilci prekrška poškodoval rebra. Zakaj ne poročajo o rebru, ki ga je policistu nalomil vinjeni razgrajač pred bifejem, razgreti pretepač ali pa tat, ki ga je policist ulovil? Koga pravzaprav naj se bojijo šolarke in šolarji?

Slovenija kot država, z vsemi uradi, ki migrante »procesirajo« in na njih »implementirajo ukrepe«, je kriva, da se migrante samoumevno obravnava kot »nezakonite prebežnike«, torej vnaprej razglašene za kriminalce. Temeljni dokumenti OZN jih obravnavajo drugače: so begunci, ki so jim kršene temeljne človekove pravice. Tam, kamor bežijo, in v deželah, čez katere bežijo nasproti življenju, vrednemu tega imena, jim status, ki zahteva spoštovanje, odrekajo vnaprej in avtomatično. S tem kršijo temeljne pravice teh ljudi, vsakega posamezno in vseh skupaj. Ker jim to dovoljujemo, nas delajo za sostorilce.

Mediji pa so sokrivi, kadar agendo kriminalizacije migrantov sprejemajo, razpečujejo in podlagajo z opravičevanjem represije za nazaj in upravičevanjem vnaprej. Begunci so begunci prav zato, ker v svojih deželah niso varni. Tam ne spoštujejo njihovih temeljnih pravic. Med najjasnejšimi namigi, zakaj naj bi bili migranti nevarni šolarjem in šolarkam, je, da med njimi prevladujejo mladi moški. Seveda! Ali naj migrirajo in iščejo delo v Evropi starci in starke? In če med Afganistanci in Maročani, ki so v TVD nastopili prejšnji teden, ni žensk, je to zato, ker ne morejo oditi. Afganistankam je prepovedano tudi svobodno gibanje, ne samo šolanje ali odkrivanje obraza. Če se hočejo oprati sramote pred zgodovino in se narediti vredne, da jih gledalke in gledalci podpiramo, bodo  morali v informativnem programu na novo premisliti, kako delajo svojo dnevno informativno oddajo. Ko so poročali iz poplavljenih krajev, so dokazali, da znajo poročati v registru solidarnosti. Še več; pokazali so da solidarnost ni omejena na slovensko narodnost in državljanstvo. Pomagali so nam Bosanci, Hrvatje, Francozi in Ukrajinke. Pokažite solidarnost še z migranti. Uprite se njihovi kriminalizaciji. Dajte besedo njim in tistim, ki jim pomagajo. Po katerem merilu si ne zaslužijo enake obravnave, kot so je bili deležni begunci in begunke iz Ukrajine? Odlepite se od policijske agende in pokažite državi drugačne aktivne možnosti pozitivne obravnave beguncev. Zakaj ne bi policija, ki tako zgledno sodeluje z Italijani in Hrvati pri lovljenju migrantov, teh pričakala, ko stopijo s hrvaških vlakov, na meji v Dobovi in jih pospremila rajši kot v marico (tak je namreč leporečni glagol za prijetje v žargonu medijskih predstavnikov policije) do tistih, ki jim lahko pomagajo ali preživeti v Sloveniji, ali oditi tja, kamor želijo? Čaj, burek, logistična podpora – za začetek.

Na tej točki me dregnejo med rebra in mi povejo, da so bile sanje dovoljene pred tridesetimi leti, zdaj so pa novi dnevi. Dnevi, nočem enaki, bi rekel Črtomir, in migranti v dobovski vrbini bi ga odlično razumeli. Če je prenaporno udejanjati koščke sanj tudi v navadnih prebujenih delovnih dneh, se prej ali slej prebudite v nočno moro. Če se težko otresete strahu pred migranti, se spomnite na naše prednike, ki so bili pregnanci. Deset tisoče iz krajev med Sotlo in Savo so Nemci jeseni 1941 » za zmeraj« in seveda »zakonito« (po nacističnih zakonih) odpeljali v Šlezijo. Druge so že prej pregnali v Srbijo, da bi uničili slovenske izobražence. Ne eni, ne drugi niso bili ravno turisti v krajih, kjer so se znašli. In po vojni so Slovenci in Slovenke hodili za kruhom kot ekonomski migranti na Zahod. Vse to so opore, ki nam olajšujejo, da se vživimo v položaj migrantov in jih nehamo obravnavati kot kriminalce.

Jože Vogrinc