Človeško, prečloveško (ali o tem, kdo tu trpi in kako bo tudi Slovenija postavila zid, če ne bo »Evropa« uredila situacije)

Ta dan popoldne sem šla sprehodit s psa na Rožnik. Bilo je sončno in veliko ljudi, posamezno in v parih, s psi ali brez so hodili, sedeli v gostilni, pili kavo, jedli krompirjevo juho in kostanje, se greli na soncu. Nekateri so se pogovarjali o begunski krizi. Par je klepetal o aktiviranju vojske. Čisto normalen dan, brez občutka izrednega stanja. Najbrž je bilo tako v večini Slovenije in redki prebivalci so, razen v določenih krajih ob mejah, neposredno zaznali to, kar se dogaja na drugi strani Slovenije: strašni bumerang učinek »evroatlantskih« in drugih globalnih politik na življenja milijonov, ki v stotisočih bežijo v Evropo.

Na drugem koncu so policisti in humanitarci sprejemali obupance, ki so prihajali čez mejo. Tudi oni so se greli na soncu, pili, kar so dobili, morda pojedli kaj toplega. Zvečer so zakurili ognje, da ustvarijo vsaj malo občutka domačnosti, doma in navidezne toplote. Blatni in nepredstavljivo utrujeni, popolnoma izčrpani so nekateri čakali na avtobuse ali vlak več kot šest ur…, drugi pozneje morda samo dve. Številni so stali v vrstah, da so jih popisali. Menda se je natančno popisovanje ponekod vendarle nehalo. Policisti so bili prijazni, niso jih nejevoljno naganjali v zaprti krog, ampak z dozo tolerance in sočutja. Tu ni bilo humanitarcev, zato ni bilo hrane. Posamezniki, ki so bili tam, so se morali znajti, kot so se znali. Ponekod se je bila slaba organizacija, a ni bilo zmede. Kot da se policisti najbolj bojijo stampeda, a nikjer se ni zgodilo nič tragičnega. Medicinske oskrbe, ženski je postalo slabo. Policist je prostovoljko prosil, naj majho deklico odpelje na stran lulat. Gesta, ki vpelje neposreden človeški odnos. Brez zadržkov je pripovedoval o dogajanju. Na drugem vstopu so nevladniki  pomagali razpakirati vojaški kamion s hrano. Po par urah se je skupina odpeljala proti Šentilju. Situacija je bila kljub velikemu številu ljudi mirna, ne terenu so bili prisebni in sočutni ljudje. To so povzeti vtisi in konstrukcija hipotetične situacije po pripovedi kolegice, ki je bila v Dobovi in v Rigoncih.

A to je privilegiran pogled od zunaj. Če si pogledate videe Epilog o beguncih na 24 ur com, boste dobili majčkeno, čisto majčkeno občutka o tem, za kaj ZARES gre na mejah. Z besedami se ne da zapisati, kar pokaže videozapis Adija Omerovića, ki je potoval skupaj z begunci od srbske meje – predpisala bi ga kot obvezno gledanje VSAKEGA prebivalca Slovenije. Čisto od blizu vidimo, kako so sredi Evrope ljudje ponovno postali goli ljudje, ki si ne zaslužijo obravnave kot človeška bitja, ki z majhnimi otroci spijo na prostem in v blatu, ki dobijo najminimalnejšo možno ali nobene oskrbe. Zreducirani amorfno množico so postali »vse to« (Gorenak na javni televiziji), kar se je/bo zgrnilo na Slovenijo.

Zvečer smo sprehajalci z Rožnika in večina ostalih prebivalcev prižgali »nacionalne« televizorje in si iz toplih dnevnih sob in zof ogledali, kaj nam sugerirajo o stanju »na terenu«.  Na nas se je vsula govorica o obsedenem stanju. Ekscesi, panika, ogenj, poškodbe, vse to, kar je bilo popolnoma obrobno v dejanskosti, je postalo velika in staršna grožnja NAM, ki nas je doletel ta strašni »begunski val«. Mi, ki nismo odgovorni in dolžni, smo v poziciji, ko moramo razmišljati o teh (ne)človeških katastrofah, in o tem, kar nam je menda zakuhala Evropa in ostali. Majhna Slovenija ne more obvladati situacije. Vse opcije so odprte, tudi gradnja zidu. Glavna tema je hrvaška (ne)humanost in neevropskost.

Tega ne morem razumeti drugače kot napihovanje realnosti. Spomnim se podobne situacije iz devetdesetih, ko je Demosova vlada napihovala situacijo glede beguncev iz BiH, medtem ko se danes hvalimo, kako dobro smo jih sprejeli. V ospredju kvazi humanitarnih nacionalnih TV debat o beguncih v Sloveniji niso ljudje: o njih samih, o njihovih zgodbah in trpljenju skorajda ni govora. Prikazani so »en masse«: kot del nevarne množice, ne slišimo zgodb posameznikov, moških, žensk in otrok, ki so zbežali pred vojno. Na drugi strani konstantna viktimizacija Nas, Ubogih, Trpečih: kako zavarovati suverenost, meje, premoženje in varnost Naših ljudi. Kot da smo mi žrtve! Evropa nismo mi, Evropa je tam, v Bruslju. Ko je nacionalka objavila številke, na katere lahko nakažemo pomoč, smo jih na ekranu komaj lahko zaznali, nekaterih pa sploh ni bilo.

V trenutku, ko bi bilo med ljudmi potrebno dejansko vzbuditi solidarnost in vzgibe za množično pomoč, v medijih politiki debatirajo o zidu, o nehumanitarnosti Hrvaške (kot glavni temi!), o tem, kaj počne »Evropa« (kot da smo mi zunaj nje). Nacionalni novinarji jih seveda sprašujejo predvsem o tem… V trenutku, ko je najbolj pomembno dobro organizirati tekoč prehod ljudi čez Slovenijo, se zapletajo v medsebojne zdrahe in tekmujejo v daljnovidnosti pri zaostrovanju glede vstopa beguncev. Včeraj sem končno naletela na novinarski zapis, ki svari pred zavajanjem javnosti in širjenjem strahu. Kar koli že kdo misli o dejanjih Hrvaške, septembra hrvaški politiki pozivali ljudi, naj ne nasedajo govoricam in sovražnemu govoru. V tukajšnji situaciji je treba predvsem ohranjati mirno glavo in spodbujati ljudi, da store isto. In da pomagajo. Da si predstavljajo, kaj pomeni, ko zbežiš iz vojne.  Premiera nisem slišala izreči nobene besede dejanskega sočutja. Potem, ko je bil na terenu, še vedno čakam, da bo jasno pozval k solidarnosti in povedal, da gre za trpeče ljudi, ki JIM JE TREBA NA VSAK NAČIN POMAGATI.

Pripevek dr. Vlaste Jalušič je bil objavljen v časopisu Večer: http://www.vecer.com/clanek/201510246152554