Človek je celovito bitje, ne le delovni robot – Strokovnjakinji o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja
19. 2. 2021 | Spol
Intervju z Živo Humer in Mojco Frelih, objavljen na spletni strani Zveze svobodnih sindikatov Slovenije:
“Slovenija mora najkasneje leta 2022 v svoj pravni red uvrstiti evropsko direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja za starše in oskrbovalce. Od pravnega okvira pa do tega, da bo to usklajevanje učinkovito tudi v praksi, pa je pot precej vijugasta. Kako stopati po njej, smo se pogovarjali z raziskovalkama Mirovnega inštituta, sodelavkama projekta Men in care (MiC), Skrbstvene odgovornosti moških. Podporno delovno okolje za moške pri usklajevanju dela in skrbstvenih odgovornosti, s katerim je ponujena podpora zlasti moškim v delovnem okolju, a s tem praktično vsej družbi. Pri njem sodeluje kot partnerica tudi Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, zato je v pogovoru sodelovala tudi strokovna sodelavka ZSSS Irena Štamfelj.
Dr. Živa Humer in mag. Mojca Frelih ob problematiki podpornega delovnega okolja pri usklajevanju dela in skrbstvenih obveznosti razgaljata širšo družbeno sliko, ki pomeni na eni strani neuravnoteženost teh dveh sfer naših življenj, na drugi strani pa spolno zaznamovano dogajanje. Skrbstvenega dela in gospodinjenja še vedno več opravijo ženske, čeprav se sodobni (zlasti mladi) moški želijo pri tem bolj udejstvovati. Razlika je tudi med urbanim in podeželskim okoljem, vse skupaj pa se v razmerah epidemije še dodatno spreminja z več šolanja in dela od doma.”
Iz intervjuja:
Humer: “…Treba je vedeti, da je zaradi relativno urejenih družinskih politik vloga delodajalca kar malo marginalizirana. Nihče ga ne prepozna kot nekoga, ki je pomemben akter pri usklajevanju dela in zasebnosti. Vidna je država z zakonodajo in neformalna mreža posameznice/posameznika, to so v prvi vrsti partnerice in partnerji, potem pa še babice in dedki in drugi. In potem delodajalci kar nekako umanjkajo, do njih ni velikega pričakovanja, čeprav postaja vse bolj jasno, da so precej ključen akter.”
Frelih: “Ves čas je treba delati na treh ravneh: na ravni politik, na ravni delodajalcev in nenazadnje tudi na individualni ravni. Sprememba miselnosti zahteva svoj čas in v raziskavah se je pokazalo, da mlajši moški želijo biti bolj vključeni in niso v to »prisiljeni«, kot se je še zdelo pred leti. Da pa se je to zgodilo, verjamem, da je bilo posredi več dejavnikov: moški so se začeli zavedati, kaj vse zgubljajo s tem, ko se ne vključujejo; kot drugo je bilo kar nekaj raziskav, ki dokazujejo, zakaj je to dobro tako za moške kot partnerstvo in za širšo družbo; v končni fazi pa je tudi tako, da se z dodatnimi spodbudami to pripozna, in nenazadnje prihajamo v obdobje, ko se podaljšuje delovna doba in vse te pomoči babic in dedkov več ne bo, saj ti ostajajo dalj časa na trgu dela. Tako bo vloga države in delodajalcev še bolj pomembna.”
…
Frelih: “Kdo je dober delavec? Ne tisti, ki v osmih oziroma sedmih urah in pol opravi vse delo, ampak tisti, ki gre iz pisarne zadnji domov. Vse to pomenijo ta žigosanja in nadzori prisotnosti na delovnem mestu. Razumem, da je vprašanje kompleksno, a se veliko več vlaga v nadzor kot v graditev odnosov in zaupanja med delavkami in delavci ter vodstvom.”
Humer: “Če bi sledili logiki, bi lahko prešli na krajši delovnik. Seveda za polno plačilo. Nekateri delodajalci v Sloveniji ga že prakticirajo. Na zakonski ravni to ni ustrezno urejeno in so potrebne spremembe. Zadevo je treba pogledati malo širše, ne le z vidika profita. Recimo kaj pomeni na dolgi rok, tudi za zdravstveni sistem, da so ljudje zadovoljni. “
