Begunke v medijih: arhetip begunke kot žrtve

Spremljanje medijskih prispevkov je ustvarilo vtis, da so zgolj (mladi) moški tisti, ki hodijo po balkanski poti, postavljajo politične zahteve in spreminjajo politični kontekst Evrope – ženske so bile spremljevalke na poti, podobe iz ozadja, ki so z naglavnimi rutami dodajale pridih orientalizma, eksotičnosti.

Asja Hrvatin je analizirala medijsko poročanje o begunkah v času najintenzivnejšega prehoda begunk in beguncev preko balkanske migracijske poti. Skušala je raziskati, kako je medijsko poročanje diskurzivno konstruiralo begunke ter prepoznati različne interpretacije, ki se jih je pri tem uporabljalo. Pregledala je televizijske prispevke informativnih oddaj, ki so bile predvajane v štirih televizijskih programih: TV Slovenija, POP TV, Kanal A in Planet TV  v obdobju med 1. 9. 2015 in 1. 12. 2015. Besedilo je nastalo v okviru usposabljanja na delovnem mestu na Mirovnem inštitutu, ki ga je avtorica opravljala med majem in avgustom 2017.

Prevladujoči arhetip begunke z bližnjega vzhoda je eksotična pojava s hidžabom (naglavno ruto), ki je mati, potuje z otroki in družino, je pasivna, se drži ob strani in opravlja reproduktivno delo, je šibka, ranljiva, zvedena na svoje nemočno telo, je utelešena žrtev – tako humanitarne katastrofe kot nazadnjaškega sistema v izvornih državah, ki jo zatira.

Iz uvoda: 

Kje so ženske?

Begunk ni. Ni jih na javnih dogodkih, okroglih mizah nevladnih organizacij, na katerih je govora o izkušnjah in potrebah begunk, ni jih v medijskem poročanju, javnem diskurzu predstavnic oblasti, niti v aktivističnih skupnostih samoorganiziranih migrantskih centrov Second Home in Ambasada Rog v Avtonomni Tovarni Rog. Če so begunci postali »eni najbolj iskanih ljudi v državi«, na katerih se gradi »begunska industrija« (N’Toko, 2017), begunke nikogar ne zanimajo. Njihova marginalizacija se ohranja preko mehanizmov esencializacije (zaradi svojega spola so ranljive, šibke, potrebujejo posebno zaščito) in viktimizacije (na poti do ciljne države doživljajo nasilje, izgubijo otroke in druge družinske člane), ki imajo za posledico izključevanje iz javnega prostora in odrekanje pravice do statusa političnega subjekta. »Ženska telesa postanejo politični subjekti preko avtonomne politične dejavnosti njihovih mož.« (Günther et. al., 2014: 353.) S kritiko nevidnosti begunk ne želimo reči, da se nam zdi potrebno, da begunke postanejo nova tržna niša za programe nevladnih organizacij ali medijsko poročanje, želimo le opozoriti na to, da se ne pojavljajo v javnem diskurzu o migracijah, ki je zato spolno pristranski [gender biased]. Na slepo pego izkušenj begunk in migrantk v raziskovanju, zakonodaji, akademskem diskurzu, aktivističnem delovanju in drugod opozarja tudi Ivnik (2016), ki med raziskovanjem položaja žensk na balkanski migracijski poti ugotavlja, da »se morajo migrantke podrediti dominantni reprezentaciji žensk kot žrtev, čeprav se v zgodbah večine sogovornic kaže tudi velika mera avtonomije, solidarnosti in vztrajnosti.« (op. cit.: 308). Podobno opozorijo tudi druge avtorice, ki pokažejo, da so bile ženske vedno pomemben in množičen del migracij, kadarkoli so se te odvijale, temu navkljub pa ostajajo njihove izkušnje marginalizirane in migracije predstavljene skozi prizmo mladega moškega kot subjekta migracij (Donato, 2015). Ivnik obenem poudari, da ženske niso le aktivne udeleženke migracij, temveč razvijajo preživetvene strategije, politične analize in zahteve in spletajo vezi solidarnosti, vzajemne pomoči, ki gradi skupnost v času migracije in ob prihodu v ciljno državo. Hondageu-Sotelo (1992: 411) piše, da na migracijo vplivajo odnosi med spoloma, vendar pa tudi migracijski proces sam vzpostavlja nove odnose med spoloma (citirano v Ivnik, op. cit.: 320). Spol je kategorija, ki vpliva na migracije in se dinamično prepleta z njimi, ženske in otroci so predstavljali več kot polovico oseb, ki so prešle balkansko migracijsko pot od januarja 2016, zato je nesprejemljivo, da ostajajo spregledane (s tem pa izgubljene) dragocene izkušnje, ki jih imajo njihove pripovedi. Odsotnost in nevidnost begunk iz javnega (in političnega) diskurza o migracijah lahko razložimo na dva načina: prvi je mehanizem konstrukcije (političnega) subjekta, ki zavzema spolno specifične [gendered] oblike, medtem ko je drugi splošni diskurz o begunkah in beguncih, ki jih definira, reprezentira in interpretira kot homogeno množico brez individualnih izkušenj, lastnosti ali potreb.