Odprto pismo odvetnika Andree Saccuccija ob 30. obletnici izbrisa

Gospod predsednik, vaše ekscelence, gospe in gospodje,

skoraj deset let po pilotni sodbi Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji so spomini na moje sodelovanje z izbrisanimi prebivalci Slovenije v njihovem neizprosnem boju za pravico še vedno zelo živi in globoko ganejo moje srce.

Imel sem velik privilegij in odgovornost, da sem ob neprecenljivi pomoči kolegov_ic iz Mirovnega inštituta v Ljubljani zastopal pritožnike pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) v zadnjem poskusu, da bi popravili eno od najhujših kršitev temeljnih pravic, ki je bila posledica procesa razpada nekdanje Jugoslavije.

Ko sem se lotil tega primera, mi je bilo takoj jasno, da bo ta boj dolg, zapleten, težaven in negotov. Spopasti smo se morali s številnimi pravnimi ovirami in delovati v splošno sovražnem političnem in družbenem okolju. Vendar si na začetku svojega sodelovanja nisem mogel predstavljati obsežnosti trpljenja, ki ga je povzročil izbris, in njegovega zloveščega vpliva na življenje tisočih ljudi. Nisem si mogel predstavljati, da bo moje profesionalno udejstvovanje postalo odločilno za usodo teh ljudi. Če bi k njihovemu že tako neizmernemu trpljenju dodal zgolj eno solzo, bi bilo to zame nevzdržno.

Po več letih vztrajnih skupnih prizadevanj je sodišče v Strasbourgu končno prisluhnilo zahtevam za pravico izbrisanih ljudi. Spodaj je fotografija naslovnega pritožnika, gospoda Kurića (takrat starega 76 let), le nekaj trenutkov po zaključku javne obravnave, ki je na Evropskem sodišču za človekove pravice potekala 6. julija 2011. Vsakdo lahko na njegovem obrazu vidi sledi trpljenja, a tudi dostojanstvo človeka, ki je po letih obupa in pravnega neobstoja še vedno pripravljen opraviti 12-urno pot v Strasbourg z dokumentom (laissez-passer), ki ga je izdalo ESČP, in s pogledom neomajnega upanja seči s svojo roko v mojo.

Foto: Borut Krajnc

Vsekakor sem zelo ponosen, da sem prispeval k vsaj delnemu zadoščenju za njihovo dolgo in bolečo preizkušnjo. Žal pa vsi prosilci niso prejeli zadoščenja. To je slika Velimirja Dabetića na poti v Strasbourg, ki je bil na koncu izključen iz ukrepov sodbe Velikega senata zaradi predhodne napačne odločitve, sprejete na prvi stopnji.

Foto: Borut Krajnc

Dabetić se je moral boriti v Italiji, kjer je živel od izbrisa in kjer mu niso priznali statusa osebe brez državljanstva. Bil je aretiran, pridržan, odvzeti so mu bili dokumenti, podvržen je bil nadlegovanju in odvzemu starševskih pravic. Kljub temu se je uprl zlorabam in še naprej ponižno ostal dober in velikodušen človek, čeprav je bil deležen vsega drugega kot velikodušnosti.

Zgodbi teh dveh moških, Kurića in Dabetića, sta le primera čustvenega naboja, povezanega s primerom izbrisanih prebivalcev Slovenije. Z moje strani se lahko ob 30. obletnici izbrisa vsem izbrisanim samo zahvalim, ker so me naučili edinstvene lekcije dostojanstva in človečnosti, zaupanja in pravičnosti, neomajne odločnosti in dobrega duha. Prav tako se lahko zahvalim predsedniku Republike Slovenije za to pomembno gesto opravičila, ki jo je skupnost izbrisanih v Sloveniji dolgo čakala in ki bo, upam, zgled novim generacijam.

Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic) ter imajo pravico do pravne osebnosti (6. člen Splošne deklaracije človekovih pravic).

Prosim, sprejmite moje globoko spoštovanje in pozdrave.

Andrea Saccucci