Odziv na osnutek strategije razvoja medijev v Republiki Sloveniji do leta 2024

Spoštovani,

oglašamo se z Mirovnega inštituta s kratkim odzivom na osnutek strategije razvoja medijev v Republiki Sloveniji do leta 2024:

1. Pripravo strategije razvoja medijev v Republiki Sloveniji kot izhodišča za nadaljnje spreminjanje medijske zakonodaje štejemo za ustrezen pristop. To je prvič, da se vlada na ta način loteva področja medijske politike, hkrati pa je potrebno omeniti, da je veljavni Nacionalni program za kulturo 2014-2017, ki je nastal v času prejšnje vlade, dobro postavil več strateških ciljev na področju medijev, na katere bi se končna verzija medijske strategije lahko bolj direktno naslanjala in sklicevala.
2. Delovanje strokovne komisije z nalogo, da pripravi izhodišča za medijsko strategijo, organizacija javnih razprav v dvanajstih statističnih regijah ter izvedba raziskave o odnosu državljank in državanov do medijev so bili pozitivni koraki, ki do napovedovali temeljit pristop v iskanju in predlaganju rešitev za medijsko prenovo v Sloveniji.
3. Sam osnutek strategije pa je na nekaterih mestih nerazumljivo oddaljen od dobrih izhodišč in priporočil strokovne komisije, nekatera strateških stebrov medijskega sistema v Sloveniji sploh ne obravnava, druge pa pojasnjuje do izvedbenih podrobnosti, ki jim ni mesto v strategiji, sploh pa so v nekaterih primerih tudi nestrokovna ali premalo premišljena.
4. Že več let, če ne več kot desetletje opozarjamo, da je potrebno strokovni tim znotraj ministrstva za kulturo, ki je pristojen za medijsko politiko, znatno okrepiti i ustaliti. Okrepljenem strokovnem timu direktorata za medije bi morali omogočiti intenzivna strokovna usposabljanja, tudi v tujini, ter spremljanje vseh aktualnih razprav in rešitev s področja medijske politike, saj številne države in tudi raziskovalci v Evropi in po svetu iščejo rešitve za demokratizacijo medijskih sistemov spričo političnih, ekonomskih in tehnoloških izzivov, ki medije oddaljujejo od javnega interesa. Brez takšnega strokovnega tima ministrstvo ne zmore odgovoriti na zahteve po celoviti in poznavalsko zasnovani medijski reformi ter se ubraniti partikularnih interesov in pritiskov.
5. Besedilo osnutka strategije večkrat zagovarja progresivne ideje in vrednote, ki bi medijski sistem postavile v službo javnosti, okrepile kakovostno novinarstvo ter ekonomski in profesionalni položaj novinark in novinarjev, brzdale koncentracijo in neodgovorno ravnanje medijskih in oglaševalskih podjetij oziroma njihovih lastnikov, okrepile neodvisnost javne radiotelevizije… Vendar so zlasti v poglavju o strategiji razvoja RTV Slovenija dejanske napovedi ukrepov presenetljivo in nerazumljivo nasprotne idejnim zasnovam strategije.
6. Strategija bi morala povsem jasno predstaviti, kakšen sistem nadzora na uresničevanjem zakonodaje bo v prihodnje uveljavljen – kateri organi bodo »regulatorji« medijev, ali se bo kateri izmed njih okrepil glede pristojnosti in kapacitet itd. Pred nekaj leti smo v okviru raziskave, ki je zajela vse države članice Evropske unije, preverjali sistem regulacije avdiovizualnih medijev v Sloveniji s poudarkom na neodvisnosti regulatorjev. Izkazalo se je, da je v regulacijo medijev pri nas vpletenih več institucij z ne povsem jasnimi razmejitvami, zlasti med agencijo in medijskim inšpektorjem. To se je pozneje deloma odpravilo, vendar je še vedno sistem nadzora na uresničevanjem medijske zakonodaje nepregleden in neučinkovit. Zlasti je potrebno vlogo medijskega inšpektora oziroma inšpektorata natančneje opredeliti in v skladu s tem urediti kapacitete inšpektorata, enako velja za Agencijo za komunikacijske storitve v delu, ki se nanaša na regulacijo avdiovizualnih medijev, ter tudi vlogo samega ministrstva v smislu nadzora nad regulacijo. Sedanji sistem ni dober, ga je potrebno prenoviti v smislu jasnih pristojnosti, učinkovitosti in aktivnega delovanja regulatorjev. Tega aspekta strategija sploh ne razdela.
7. Sistem samoregulacije je v osnutku strategije predstavljen afirmativno in izražen namen krepitve samoregulacijskih mehanizmov, vendar je hkrati izkazano nerazumevanje glavnih postulatov samoregulacije. Predlagani ukrepi nakazujejo neko obliko koregulacije med državo in samoregulacijskim organom (ko se odločitvam samoregulacijskega organa z državnim predpisom določa učinek na določene subjekte v medijskem sistemu, npr. prepoved opravljanja novinarskega dela na javni radioteleviziji kot posledica ugotovitev samoregulacijskega organa). Nasplošno je koregulacija na nekaterih področjih delovanja medijskega sistema lahko legitimna opcija, vendar bi bilo potrebno  vsako takšno obliko regulacije predhodno pozorno preučiti ter jo preveriti s strokovno in zainteresirano javnostjo, vključno z izkušnjami  v drugih državah, da bi se izognili napačnim in škodljivim učinkom.
8. Bolj poudarjena in razdelana, če ne že osrednja tema v medijski strategiji, poleg niza mehanizmov za krepitev socialnega in profesionalnega položaja novinarjev ter produkcije kakovostnega novinarstva, bi moralo biti področje medijskega lastništva in oglaševalskega trga. Ekonomska osnova delovanja medijskega sistema v Sloveniji in dolgoletne zlorabe na tem področju brez vsakršnih sankcij so ključ večine drugih anomalij, vključno s položajem novinarjev in stanjem novinarstva. Predlagani ukrepi glede transparentnosti lastništva in poslovanja medijev ter glede nadzora na medijsko koncentracijo niso zadosti razdelani niti prepričljivi. Temu področju na ravni regulatorja nihče ne sledi sistematično in proaktivno, pričakovanja, da bo to odslej počela agencija za varstvo konkurence, ki se je že večkrat ob pripravah medijskih zakonov otepala te vloge, niso dovolj utemeljena.
9. Strategija premalo pregledne povzame oblike subvencij, ki jih bo v prihodnje vključeval medijski sistem v Sloveniji. Na različnih mestih se napoveduje finančna podpora države za različne namene, vendar bi bilo zelo koristno jasno povzeti vse mehanizme subvencioniranja in finančne pomoči ali olajšav medijem, ki jih bo država v prihodnje uveljavljala.
10. Poglavje o strategiji razvoja javne radiotelevizije je najslabše in na nekaterih mestih tudi izrazito škodljivo elaborirano. Ne glede na sporočilo ministrstva o umiku predloga glede sestave in pristojnosti nadzornega sveta, ostaja vprašanje, kako se lahko ta in drugi nestrokovni in nazadnjaški prijemi najdejo v dokumentu, ki naj bi demokratiziral in razvijal medijski sistem v Sloveniji, postavil javno radiotelevizijo (in javno tiskovno agencijo, ki jo dokument sedaj sploh ne omenja!) po sistemu upravljanja, financiranja in produkciji kakovostnih in pluralnih vsebin kot glavno jamstvo neodvisnega novinarstva in zaščite javnega interesa v medijih.
11. Poudarek na medijski pismenosti je pomemben, pri čem sistem dela na medijski pismenosti ne more temeljiti le na šolskem predmetu (pri čem izražamo podporo uvedbi obveznega šolskega predmeta), temveč še na razvejani mreži dejavnosti in organizacij, ki delujejo v tej smeri. V tem kontekstu imajo lahko nevladne organizacije pomembno vlogo. Medijska strategija bi jim morala to vlogo priznati ter zagotoviti, da bo država s sredstvi podpirala dejavnosti civilne družbe na področju medijske pismenosti. To prizadevanje lahko vključuje tudi sistematično podporo za medijsko kritiko in sistematično produkcijo vednosti o stanju medijskega sistema v Sloveniji (kot je k temu v preteklosti, med 1997 in 2013, prispeval naš program Media Watch in znotraj njega še posebej delovanje revija Medijska preža). Interes civilne družbe na tem področju je zanesljivo večji kot je interes medijske industrije, zato bi bilo dobro strateško šteti in navajati civilno družbo kot partnerja/zaveznika pri krepitvi medijske pismenosti in kritičnega spremljanja medijev, ter z ukrepi doseči dolgoročnejšo in razvejano dejavnost civilnodružbenih organizacij na tem področju.
12. Raziskava položaja žensk v organizacijskih strukturah in vsebinah medijev v Sloveniji, ki smo jo opravili v okviru Evropskega inštituta za enakost spolov, je pokazala zelo nizek delež žensk na najvišjih, strateških vodilnih položajih v medijih in v regulacijskih telesih v Sloveniji ter popolno odsotnost instrumentov za uveljavljanje politike enakosti spolov znotraj medijskih hiš in medijskega sistema kot celote. Strategija in nadaljnji ukrepi medijske politike v Sloveniji bi morali naslavljati tudi ta problem ter se ustrezno navezovati na državne strateške dokumente s področja enakosti spolov.

Lep pozdrav,

Brankica Petković, Mirovni inštitut

Odziv na osnutek strategije razvoja medijev do 2024