Očetovstvo in materinstvo

Spoštovani poslanci in poslanke, zahvaljujem se za priložnost predstaviti mnenje o tem, na kakšen način sta koncepta očetovstva in materinstva zajeta v slovenskem pravnem redu. Predstavila bom nekaj izhodišč, kako sta ta dva koncepta opredeljena na ustavni ravni, predvsem pa na zakonski ravni.

Pogled v ustavo pokaže, da sta očetovstvo in materinstvo omenjena v 53. členu ustave, ki govori o zakonski zvezi in družini. Omenjena sta v tretjem odstavku, po katerem država »varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino in ustvarja za to varstvo potrebne razmere«. Ta dva koncepta sta torej omenjena v ustavni določbi, ki ščiti družinsko življenje. V komentarju Ustave RS je podrobneje opredeljeno, da varstvo družinskega življenja vsebuje tako negativen kot pozitiven vidik. Negativen vidik pomeni, naj se država v družinsko življenje ne vmešava, če to ni nujno potrebno in sorazmerno, pozitiven vidik pa pomeni, da mora država ustvarjati pogoje, da človek z drugimi ljudmi razvija čustvena razmerja in s tem družinsko življenje.

Podrobnejših opredelitev konceptov očetovstva in materinstva v komentarju ustave ne najdemo. Lahko pa jih najdemo v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in v odločbah ustavnega sodišča. Najprej poglejmo v Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Koncepta očetovstva in materinstva najdemo v tretjem delu zakona, ki ureja razmerja med starši in otroci. Zakon najprej vsebuje določbe, ki opredeljujejo, na kakšen način se ugotavlja očetovstvo in materinstvo. Zakon  v 86. členu tako pravi, da za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi, velja mož otrokove matere. To se z novelo ZZZDR ne bo spremenilo. Še vedno bo za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi, lahko veljal le mož otrokove matere. Če bo mati poročena z žensko, ta ženska seveda ne bo mogla veljati za očeta. Prav tako ta ženska ne bo mogla veljati za drugo mati, saj ta člen ureja očetovstvo in ne materinstva.

Nadalje zakon v 87. členu pravi, da za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Tudi na ta člen novela ZZZDR ne vpliva. Če bi bila mati otroka v dejanski zvezi z drugo žensko, ta ženska otroka ne more priznati, zato ker je ženska in ne moški. Ženska ne more priznati očetovstva, kot zahteva zakon. Priznala bi lahko edino starševstvo ali materinstvo, vendar zakon te možnosti ne vsebuje.

Nadaljnji členi 88 – 91 podrobneje opredeljujejo, na kakšen način se prizna očetovstvo v primeru, da se otrok ne rodi v zakonski zvezi. Novela ZZZDR na določbe o priznanju očetovstva ne vpliva. Tako kot so lahko očetje otroka priznavali doslej, ga bodo lahko tudi še naprej.

Nadalje 92. člen opredeljuje načine, na katere je mogoče ugotavljati očetovstvo s tožbo. Člen že sedaj vzpostavlja upravičenje, da lahko mati ali otrok zoper moškega, za katerega zatrjujeta, da je oče otroka, vložita tožbo na ugotovitev očetovstva. Upravičenje vložiti takšno tožbo izhaja iz 35. člena ustave, ki ureja osebnostne pravice. V okvir osebnostnih pravic sodi tudi upravičenje posameznika, da pozna identiteto svojih naravnih staršev in upravičenje, da posameznik ustvari pravno vez med seboj in genetskimi starši. To upravičenje ima seveda povsem praktične posledice, ki so v tem, da je potem oče, katerega očetovstvo je bilo ugotovljeno s sodno odločbo, denimo, dolžan plačevati preživnino, otrok pa ima po tem očetu dedno pravico, ki je ne bi imel, če očetovstvo ne bi bilo ugotovljeno.

Iz pravice posameznika, da pozna identiteto svojih naravnih staršev, izhaja tudi upravičenje ukiniti oziroma izpodbijati pravno vez med otrokom in domnevnimi starši, ki ne ustreza realnosti. S tem je povezano upravičenje vložiti tožbo na izpodbijanje očetovstva in materinstva, ki je urejeno v členih 96. Če podrobneje beremo te člene, ugotovimo, da govorijo predvsem o izpodbijanju očetovstva, saj je napačno ugotovljeno očetovstvo veliko bolj verjetno kot napačno ugotovljeno materinstvo. Znova se postavi vprašanje, na kakšen način na to vpliva novela ZZZDR. Ugotovimo, da ne vpliva. Novela ZZZDR namreč ne uvaja nobenih novih pravil na področju izpodbijanja očetovstva ali materinstva. Pri vseh vrstah družin za otrokovo mati velja ženska, ki je otroka rodila (razen v izjemnih primerih, kot so najdenčki – tem otrokom se išče posvojitelje in takrat ne govorimo o ugotavljanju in izpodbijanju očetovstva in materinstva). O izpodbijanju očetovstva in materinstva govorimo samo takrat, ko se za očeta ali mati šteje oseba, ki v resnici to ni, obstajala pa je domneva, da to je.

Ugotovimo lahko, da novela ZZZDR ne ureja razmerij med starši in otroki. Novela ima na področju razmerij med starši in otroki posreden učinek samo na področju skupnih posvojitev. Za posvojitve pa navedena razprava o ugotavljanju in izpodbijanju očetovstva in materinstva ne velja. Pri posvojitvah je že od vsega začetka – s pravnega vidika in z vidika državnih institucij – jasno, da gre za posvojitelje in ne za biološke matere in očete.

Sklenemo lahko, da bodo vse določbe, ki v ZZZDR danes veljajo za področje ugotavljanja in izpodbijanja očetovstva in materinstva, v enaki meri in v nespremenjenem obsegu in na nespremenjen način veljale še naprej, tudi če bo ZZZDR ostal v veljavi. Novela ZZZDR, ki omogoča sklenitev istospolne zakonske zveze, na to prav nič ne vpliva. Zakaj?

Poglejmo si, kako bosta istospolna partnerja lahko oba skupaj postala starša otroku, ki bo rodil v zvezi. Prvo, kar je treba ugotoviti, je, da oba partnerja ali partnerici ne bosta avtomatično postali starša. Najprej poglejmo primer dveh žensk v zakonski zvezi: ženska, ki bo otroka rodila, bo postala biološka mati otroka. Enako kot v primeru heterospolne zveze. Njena partnerica pa ne bo avtomatično postala druga mati oziroma drugi starš. Zakon namreč tega ne omogoča in ne predvideva. Da bi materina partnerica postala starš otroka, bo morala zaprositi za enostransko posvojitev pri centru za socialno delo. Center bo, tako kot doslej, v dolgotrajnem postopku preveril razmere v družini in družino ocenil kot primerno za varovanje koristi otroka ter šele na to dovolil enostransko posvojitev. Pogoj za to bo, da otrok še ne bo imel drugega starša, na primer očeta, ki bi ga priznal, ali očeta, ki bi uspel s tožbo o ugotovitvi očetovstva. Če bo takega očeta imel, potem enostranska posvojitev ne bo možna. Avtomatičnega priznavanja materinstva druge ženske na račun izključevanja očeta zaradi te novele zakona torej ne bo.

Sedaj poglejmo primer dveh moških v zakonski zvezi. Eden od partnerjev bo lahko postal oče otroka tako, da ga bo po rojstvu priznal, če se bo mati s tem strinjala, če pa se ne bo, pa bo lahko vložil tožbo na ugotovitev očetovstva. Drugi partner bo oče otroka lahko postal samo, če mati ne bi več imela starševskih pravic. Seveda pri tem ne bo smelo biti nikakršnega suma, da bi lahko šlo za aranžma nadomestnega materinstva, saj je slednje pri nas strogo prepovedano in velja celo za kaznivo dejanje. Govorimo izključno o primerih, ko bi bila mati nezmožna skrbeti za otroka, ali pa bi umrla. V tem primeru bi partner očeta lahko postal polnopravni starš spet samo z enostransko posvojitvijo, ki je dovoljena samo v primeru, da center za socialno delo ugotovi, da bi bilo s posvojitvijo ustvarjeno okolje, ki je v korist otroka. In dovoljena je že sedaj, na enostransko posvojitev novela ZZZDR ne vpliva.

Iz teh dveh študij primerov je jasno razvidno, da novela ZZZDR na ugotavljanje očetovstva in materinstva nima nobenega vpliva. Zakonska zveza, ki jo imata oče ali mati sklenjeno z osebo istega spola, nima nikakršne zveze z vzpostavljanjem pravne starševske vezi ob otrokovem rojstvu. Tako so naši predpisi zastavljeni sedaj.

Če bi hoteli to spremeniti, bi morali sprejeti še dodatne zakonske določbe na tem področju. Avtomatično priznavanje starševskih vezi drugega partnerja bi bilo možno samo, če bi bilo to izrecno omogočeno z zakonom. To je ponekod že možno in s tem tudi ni nič narobe, če pride do takšnega političnega konsenza pri zakonodajalcu, podobne predpise so nekatere evropske države že sprejele (denimo Velika Britanija, Belgija, Nizozemska).

Drugo področje, ki ga velja omeniti, je oploditev z biomedicinsko pomočjo. Ta ukrep velja omeniti zato, ker gre pri njem dejansko za ukrep države, s katerim ta pomaga pri realizaciji želje para po otroku. Gre torej za edini ukrep države, ki ljudem, ki želijo postati starši, pomaga, da bi se jim rodil otrok. Gre pa hkrati tudi za ukrep države, ki je izjema od pravila, ki ščiti pravico posameznika, da pozna identiteto svojih naravnih staršev, ki izhaja iz osebnostnih pravic v že omenjenem 35. členu Ustave. V primeru oploditve z donirano moško ali žensko spolno celico namreč otrok, ki se na ta način rodi, nikoli nima pravice izpodbijati očetovstva ali materinstva na osnovi dejstva, da je bil spočet z biomedicinsko pomočjo. Darovalec moške spolne celice oziroma darovalka ženske spolne celice za vedno ostaneta anonimna, očetovstvo in materinstvo pa se ugotavljata na enak način kot je določeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pravica posameznika, da pozna svoje biološke starše je na nekaterih mestih omejena.

Tretje pomembno področje varovanja očetovstva in materinstva je namenjeno varstvu otrok in varstvu oseb, ki so postale starši in zato več ali večino svojega časa namenjajo skrbi za otroke, kar bi jih v odsotnosti takega varstva lahko potisnilo v socialno in ekonomsko stisko. To bi imelo negativne posledice tako za starše kot za otroke. Zato država z namenom varovanja očetovstva in materinstva ali skupno starševstva namenja posebno pozornost z različnimi ukrepi in zakonskimi določbami, ki zagotavljajo stašem posebno varstvo. Gre za predpise na področju delovnih razmerij (bolniški dopust za nego bolnega otroka), socialno varstvo (socialni prejemki, prilagojeni družinam in otrokom), davčna politika (olajšave pri dohodnini, določitev vdrževanih družinskih članov), starševsko varstvo (starševski dopust, očetovski dopust), olajšave pri plačilu vrtca glede na ekonomski položaj staršev. Vsi ti primeri so del državnih politik, ki varujejo očetovstvo in materinstvo oziroma starševstvo.

Sedaj poglejmo, kakšen učinek bo imela novela ZZZDR na navedene ukrepe. Spet lahko ugotovimo, da novela na te ukrepe nima nobenega vpliva. Zakaj? Zato, ker ne ureja razmerij med starši in otroki. Ne povzroča avtomatičnega priznavanja očetovstva in materinstva drugega zakonca, ki ni biološki starš otroka. Če bi hoteli doseči učinke na vseh teh področjih, bi bilo treba v vseh teh družinah, kjer bi se rodili otroci, najprej izvesti že omenjeno enostransko posvojitev. Šele s tem bi se vzpostavila pravna vez med otrokom in drugim zakoncem. In šele tedaj bi lahko drugi zakonec za otroka uveljavljal vse navedene pravice, obveznosti in ugodnosti. Navedeno kaže, da če bi hoteli biti popolnoma dosledni, bi morali omogočiti tudi enostavnejše priznavanje drugega zakonca kot starša, kot je to urejeno na Nizozemskem in v Belgiji. Upam, da sem z navedeno razpravo uspela povabiti k razmisleku. Hvala za vašo pozornost.