Kdo generira sovražni govor?

Te dni je razpravo o sovražnem govoru precej razburkal pojav portala ZLOvenija, ki je zbiral in objavljal skrajno ksenofobne in rasistične izjave glede beguncev, ki jih različni »navadni« ljudje objavljajo na facebooku. Ob stopnjevanju pritiska s pojavom reproduciranja teh vsebin še na plakatih v Ljubljani, ki so prav tako s fotografijami izpostavili določene posameznike/ce, je torej sledilo neizbežno vprašanje, ali je šlo vse skupaj »čez rob« oziroma »kam vse to vodi«.

Akcijo gre razumeti kot spontani in samoorganizirani odziv in reakcijo na zaskrbljujoče nezadostno ukrepanje države ob porastu rasizma, ki se ob vstopu povečanega števila beguncev v Slovenijo širi še posebej naglo. Po drugi strani je pomembno razlikovati med amorfno množico posameznic in posameznikov, ki načeloma s svojimi izjavami in delovanjem ne dosegajo širše javnosti, in političnimi akterji, odločevalci, kreatorji politik, ki so pomembni generatorji javnega diskurza, ter zato nosijo največjo javno odgovornost za posledice svojih dejanj. Ob vse bolj pogostih neodgovornih, izključevalnih in rasističnih izjavah si javno kritiko in poziv na odgovornost posledično zaslužijo prvenstveno politični akterji – tako na lokalni, nacionalni kot evropski ravni.

Dejstvo je, da gre v primeru ZLOvenija za razumevanje interneta kot javnega prostora, kjer imajo tudi »digitalna« dejanja »slehernikov« lahko širše javne posledice. Spletna stran je zdaj »v mirovanju«, saj je njen cilj dosežen: sovražni govor je spet del javne razprave. Se mi pa namesto izpostavljanja zgolj peščice pravzaprav precej naključno izbranih posameznic in posameznikov veliko bolj pomembno zdi opozarjati na sistemske neenakosti in odgovornost političnih elit, katerih dejanja ustvarjajo pogoje za porast sovražnega govora, ki smo mu priča, in ne obratno. Zato so ključni trije poudarki.

Prvič

Tako kot humanitarne in nevladne organizacije ter prostovoljci/ke na terenu pravzaprav opravljajo delo države v nudenju neposredne pomoči beguncem, tako so ljudje zaradi pasivnosti države v svoje roke vzeli tudi pregon sovražnega govora. Dosedanje ukrepanje tožilstva v povezavi z vprašanjem sovražnega govora namreč kaže, da se na ovadbe očitno odziva predvsem z zavračanjem. To pomeni, da se vsebinsko presodi, da prijavljeni primeri ne ustrezajo znakom kaznivega dejanja. Na področju obravnave sovražnega govora tudi ni veliko pravne prakse oziroma je Slovenija ubrala pot maksimalne tolerance, saj kot nekdanja socialistična republika še vedno pomni znameniti 133. člen o tako imenovanem verbalnem deliktu, iz česar izhaja strah pred očitki o kršitvi svobode govora.

A preskok v liberalizem, kjer svoboda govora deklarativno predstavlja eno najpomembnejših vrednot, prinaša nove dileme. Svoboda govora je seveda absolutno nujna, ni pa nujno absolutna, saj mora spoštovati načelo enakosti, sicer ne gre več za svobodo govora, temveč za svobodo do diskriminacije, izključevanja, nasilja. Ob pasivnosti države pa je vse bolj pogosto vprašanje, ki so si ga zastavili že mnogi, ali sploh prijavljati primere sovražnega govora in se s tem osredotočati na kazenski pregon ali energijo raje usmeriti v opozarjanje in ozaveščanje, torej krepiti javno razpravo. Potrebno je oboje, še posebej nujno pa je opozarjati na zanikanje pravic manjšin in marginaliziranih skupin, katerih glas je v družbi v deprivilegiranem položaju. Zato je tudi nujno opozarjanje na pojave sovražnega govora, saj ne-odzivanje in ne-opozarjanje na možne posledice sicer vodi v normalizacijo, ko se tovrstni diskurz sprejme za primernega. Z odkritim pozivanjem k pobijanju beguncev smo namreč nevarno blizu normalizaciji protibegunske hujskaške, rasistične retorike, ki ustvarja pogoje za izbruh nasilja in vojne.

Drugič

Kljub številnim samoregulacijskim mehanizmom v posameznih sektorjih za preprečevanje sovražnega govora, preden se kazenski pregon uporabi kot skrajno sredstvo, je nestrpna, ksenofobna in diskriminatorna javna retorika vse bolj del javnega komuniciranja, kar je še posebej opazno v povezavi z obravnavo begunstva in odziva Evropske unije na migracije nasploh. Pozivi k pobijanju beguncev so seveda skrajna oblika sovražnega govora in bi zato morali biti jasno in javno takoj zavrnjeni kot nesprejemljivi. Izrecne pozive k delovanju proti katerikoli manjšinski skupini, sploh pa k pobijanju, bi kot razpihovanje sovraštva in spodbujanje k ogrožanju »javnega reda in miru« – zgolj red in mir sta namreč predmet zaščite glede na veljavno zakonodajo, in ne ranljive skupine! – morala po uradni dolžnosti obravnavati policija in tožilstvo.

Legitimnost tovrstnemu sovražnemu govoru pa daje uradna politika, ob nenehnem reproduciranju varnostnega vidika glede povečanega prehoda beguncev. Namesto da bi prispevala k umirjanju razprave, retorika vladnih akterjev še povečuje občutek ogroženosti med prebivalci in povečuje pojavljanje sovražnega govora. Zato je ključno, da se začnemo pogovarjati o odgovornosti – da torej od političnih predstavnikov pričakujemo, da vsakič znova tovrstno izražanje jasno obsodijo, predvsem pa, da sami s svojo retoriko in dejanji ne ustvarjajo pogojev za takšne reakcije. Ob odsotnosti politik, ki sistemsko reproducirajo izključenost in rasizem, bi imeli namreč opravka zgolj z osamljenimi ekscesi, tako pa svojo »legitimnost« črpajo prav iz delovanja političnih elit.

Tretjič

Za zaustavitev širjenja sovražnega govora smo seveda odgovorni vsi. Sovražni govor je vedno tudi manifestacija vzorcev izključevanja Drugih, ki se jih priučimo že v otroštvu, hkrati pa odraža stanje družbene neenakosti, ko se nekaterim sploh ne zdi problematično, da se kategoriziramo v privilegirane na eni in izključene – na primer »državljane tretjih držav« – na drugi strani. Tudi v to smo sistematično socializirani. Vsi pa lahko izberemo, da to zavrnemo in smo v svojem komuniciranju odgovorni, še posebno v družbenih medijih in komentarjih na spletnih portalih. In pribitek »to je le moje osebno mnenje« nikakor ni sprejemljivo opravičilo, ki bi nas lahko odrešilo odgovornosti za širjenje rasističnega diskurza. Če pustimo ob strani, kako to vprašanje ureja obstoječa zakonodaja, je pristojnosti za preprečevanje sovražnega govora kar nekaj. Konkretno jo nosijo predvsem urednice in uredniki, novinarji in novinarke ter seveda administratorji in moderatorji družbenih medijev in spletnih strani. Vendar ključno odgovornost za to, kakšna bo raven javnega komuniciranja, nosijo politiki in mnenjski voditelji, vključno z mediji.

Veronika Bajt, doktorica sociologije, raziskovalka na Mirovnem inštitutu, koordinatorica projekta »Z (od)govorom nad sovražni govor«

Objava v časopisu Dnevnik