Novice

Živeti mir 14: Pisma o vojnah in miru

Živeti mir 14: Pisma o vojnah in miru

ziveti mir_ logo 2V okviru cikla Misliti mir  vzpostavljamo serijo javnih Pisem o vojnah in miru – zgodb iz sveta, ki jih pišejo ljudje, ki jim je življenje presekala vojna ali so se znašli v kakšnem oboroženem spopadu. To serijo pisem smo poimenovali Živeti mir, da bi poudarili, kako pomemben je mir in kako to velikokrat ugotovimo šele takrat, ko se soočimo z vojno. Zanima nas, kako o miru razmišljajo ljudje iz Palestine, Ukrajine, Ruande, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Sirije, Sudana, Afganistana, Konga, Jemna in drugod. Kako se v teh raznolikih vojnah in konfliktih znajdejo tamkajšnji prebivalci in prebivalke? Kaj se iz njihovih izkušenj lahko naučimo mi?

Medtem ko v medijih danes prevladujejo mnenja svetovnih voditeljev, ki vojne opravičujejo ali celo zagovarjajo, želimo z javnimi pismi okrepiti tiste glasove, ki zagovarjajo mir, zavračajo nasilje in vsem priznavajo enake pravice. Ker vedo, kako je živeti vojno, vedo, zakaj je nujno živeti mir. 

Štirinajsto pismo, ki ga objavljamo, je napisala Eva iz Južnega Sudana:

Vojna je prišla nenadoma, naše življenje se je spremenilo in odmeva miru ni bilo več slišati od nikoder. Kje si, Mir? je bilo slišati z vseh strani in kotičkov naše države. Med glasovi sem slišala tudi glas svoje družine, vojna nam je prinesla veliko zmede, prinesla je orožje, bombe, neusmiljene poboje nedolžnih ljudi. Oh! Kaj je življenje? Trupla, razdejana po mestu, nihče nikogar ne pokoplje, življenje postane nesmiselno in brezupno. Po nekaj dneh vojne se vojaki prelevijo v zveri, kradejo po hišah in posiljujejo mlada dekleta ter ženske. Nekatere so bile posiljene večkrat, posililo jih je več kot deset moških. Očete so prisilili, da imajo spolne odnose s svojimi hčerami, matere pa so morale občevati s svojimi sinovi. Država je uničena, uničili so nam vse: domove, šole, restavracije, banke, trgovine, vse je bilo požgano.

***

Nenehno pravim, da moramo prepevati in širiti duh ljubezni, miru in enotnosti. Zaslužimo si, da se borimo za naše otroke, kljub temu da ostajajo številne težave – revščina, ljubosumje in boj za oblast, vse povzročajo vojne. Filozofi in pravniki se vsi neizmerno trudijo, a na koncu se vse zdi brez nekega smisla. Stvari moramo premisliti skupaj, združiti roke in se premakniti naprej, da bi rešili svoje duše – ne z orožjem, z raketami ali z bombami, temveč z modrostjo in ljubečimi besedami tistih, ki mislijo (na) mir. Naj Bog posreduje in pomaga družinam, ki jih je smrt oropala staršev, hčera, sinov.

PISMO EVE IZ JUŽNEGA SUDANA

Eva okvirVojna v Južnem Sudanu je izbruhnila 16. decembra 2013. Minili so zgolj štirje dnevi od mojega prihoda iz porodnišnice od koder sem se vrnila s svojo novorojenko. Porod ni potekal gladko, bil je težak porod. Imela sem manjšo operacijo in stanje se je le še poslabševalo, saj sem imela hude bolečine. Morala sem se zanesti na druge, da so mi pomagali, a na srečo sem nekako uspela ostati vztrajna in odporna, tako da mi je uspelo preživeti in premagati vsaj prvo težavo.

Kakšno grozno življenje za mlado in energično žensko, ki je imela velike načrte in želje za svojo majhno družino v majhnem, a lepem Južnem Sudanu v podsaharski vzhodni Afriki.

Vojna je prišla nenadoma, naše življenje se je spremenilo in odmeva miru ni bilo več slišati od nikoder. Kje si, Mir? je bilo slišati z vseh strani in kotičkov naše države. Med glasovi sem slišala tudi glas svoje družine, vojna nam je prinesla veliko zmede, prinesla je orožje, bombe, neusmiljene poboje nedolžnih ljudi. Oh! Kaj je življenje? Trupla, razdejana po mestu, nihče nikogar ne pokoplje, življenje postane nesmiselno in brezupno. Po nekaj dneh vojne se vojaki prelevijo v zveri, kradejo po hišah in posiljujejo mlada dekleta ter ženske. Nekatere so bile posiljene večkrat, posililo jih je več kot deset moških. Očete so prisilili, da imajo spolne odnose s svojimi hčerami, matere pa so morale občevati s svojimi sinovi. Država je uničena, uničili so nam vse: domove, šole, restavracije, banke, trgovine, vse je bilo požgano.

Na žalost smo se, ko je izbruhnila vojna v naši pokrajini, znašli v gozdu, kjer smo vsi, ki smo preživeli, trpeli zaradi pomanjkanja hrane in vode. Bili smo brez doma. Vsak dan smo se borili in bilo je težko; že dobiti nekaj hrane za otroke je bilo izredno težko, moj mož je bil odsoten, saj je bil na misiji. Nismo mogli stopiti v stik ali komunicirati z njim, kar nekaj časa ga nismo videli, skrbelo nas je, da se je kaj zgodilo, saj je vlada zaprla vse meddržavne meje. Borili smo se in v gozdu uspeli preživeti štiri mesece dokler nismo končno dosegli meje z Ugando, kjer nam je ugandska policija zavrnila dovoljenje za njen prehod. Po dolgem pogovoru z našimi starešinami je vodstvo mejne policije uspelo obvestiti vlado o situaciji, v kateri smo se znašli in končno so nam dovolili vstopiti v državo. Poiskali smo si zatočišče, vendar smo se soočili s številnimi težavami. Nisem si mogla predstavljati, da bomo preživeli, saj so se povsod okrog nas še vedno dogajali naključni umori, tatvine in uničenje. Kljub vztrajajočim telesnim težavam zaradi krvavitev so moj dojenček in drugi otroci po božji milosti preživeli.

Nenehno pravim, da moramo prepevati in širiti duh ljubezni, miru in enotnosti. Zaslužimo si, da se borimo za naše otroke, kljub temu da ostajajo številne težave – revščina, ljubosumje in boj za oblast, vse povzročajo vojne. Filozofi in pravniki se vsi neizmerno trudijo, a na koncu se vse zdi brez nekega smisla. Stvari moramo premisliti skupaj, združiti roke in se premakniti naprej, da bi rešili svoje duše – ne z orožjem, z raketami ali z bombami, temveč z modrostjo in ljubečimi besedami tistih, ki mislijo (na) mir. Naj Bog posreduje in pomaga družinam, ki jih je smrt oropala staršev, hčera, sinov.

Zahvaljujem se vladi Ugande, da je meni in mojim otrokom omogočila, da svobodno dihamo in spimo, kljub neizmerni bolečini, ki jo je povzročila naša travmatična preteklost.

Mir je mogoče doseči s spoštljivimi sporočili in s hitrimi intervencijami mednarodne skupnosti. Doseči ga je mogoče s pogajanji, na katerih je potrebno zgladiti razlike med voditelji in etničnimi skupinami. Proces mora potekati na spoštljiv način, voditelji naj pristopijo k mladim v svojih vaseh, naj jim povedo, kako pomemben je mir v državi. In ko pride mir, lahko življenje spet postane normalno. Razvoj se lahko nadaljuje, medtem ko se lahko ponovno vzpostavijo možnosti za delo. Potem lahko začnemo upati – da se tudi mi končno vrnemo v Južni Sudan, kjer je naš dom.

eva z druzino