Živeti mir 10: Pisma o vojnah in miru
28. 2. 2025 | Politika
V okviru cikla Misliti mir vzpostavljamo serijo javnih Pisem o vojnah in miru – zgodb iz sveta, ki jih pišejo ljudje, ki jim je življenje presekala vojna ali so se znašli v kakšnem oboroženem spopadu. To serijo pisem smo poimenovali Živeti mir, da bi poudarili, kako pomemben je mir in kako to velikokrat ugotovimo šele takrat, ko se soočimo z vojno. Zanima nas, kako o miru razmišljajo ljudje iz Palestine, Ukrajine, Ruande, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Sirije, Sudana, Afganistana, Konga, Jemna in drugod. Kako se v teh raznolikih vojnah in konfliktih znajdejo tamkajšnji prebivalci in prebivalke? Kaj se iz njihovih izkušenj lahko naučimo mi?
Medtem ko v medijih danes prevladujejo mnenja svetovnih voditeljev, ki vojne opravičujejo ali celo zagovarjajo, želimo z javnimi pismi okrepiti tiste glasove, ki zagovarjajo mir, zavračajo nasilje in vsem priznavajo enake pravice. Ker vedo, kako je živeti vojno, vedo, zakaj je nujno živeti mir.
Deseto pismo, ki ga objavljamo, je napisal Mora iz Ukrajine:
Ukrajinci in Ukrajinke so v svojem odporu pokazali, kako močni in prilagodljivi so. Prostovoljci in prostovoljke pomagajo, kjer lahko, zagotavljajo nujno medicinsko pomoč, razdeljujejo hrano, pomagajo pri evakuaciji ljudi z nevarnih območij. Zaradi vojne so se prebivalci in prebivalke poenotili, medsebojno se podpirajo, združijo vsa sredstva, ki so na voljo, pomagajo si pri obnovi. Veliko ljudi se je moralo spopasti z emocionalno negotovostjo. Medtem ko so se nekateri preselili na varneje ali celo v tujino, so se drugi kljub nevarnosti, ki jim preti, odločili ostati na svojih domovih. Iz države se je izselilo več kot pet milijonov ljudi. Večina ukrajinskega prebivalstva pa se je privadila na težke razmere, poskušajo najti vsaj kanček normalnosti, kar dejansko niti ni dobro, saj jih je nenehen stres popolnoma spremenil.
Tisti in tiste, ki živijo na močno prizadetih območjih, večinoma svojega vsakdana preživijo v zakloniščih ali v begunskih taboriščih. Življenjske razmere so izredno zahtevne, zlasti v prenatrpanih taboriščih z omejenim dostopom do sanitarij. Begunska taborišča v sosednjih državah, kot so Poljska, Romunija in Moldavija, sicer zagotavljajo več varnosti, vendar tovrstna razselitev prinese nove težave, na primer negotovo prihodnost in ločitev družinskih članov. Moja izkušnja življenja v Sloveniji se zdi boljša in lažja, če jo primerjam z izkušnjo mojih prijateljev na Poljskem.
PISMO MORE IZ UKRAJINE
Vsakdanje življenje med vojno v Ukrajini
Vsakdanje življenje v Ukrajini med vojno je mešanica strahu, prilagajanja in negotovosti. Kljub vojnemu stanju so Ukrajinci in Ukrajinke našli načine, kako ohraniti svojo vsakodnevno rutino in fragmente normalnosti, toda vpliv vojne čutimo na vseh področjih našega življenja.
Pogosto grozijo letalski napadi in bombardiranja, kar prekine tok vsakdanjega življenja. Skrivamo se v kleteh, na postajah podzemne železnice ali v bombnih zakloniščih, ljudje živijo v strahu. V urbanih središčih, kot sta Kijev in Harkov, sirene včasih nepretrgoma tulijo celih 24 ur. Stalna grožnja raketnih napadov in napadov brezpilotnih letal vodita v trajno nepredvidljivost življenja, tudi v regijah, ki so oddaljene od fronte. Napadi so prizadeli tako vojaške kot civilne objekte: hiše, elektrarne in zdravstvene ustanove.
Pogosti napadi na infrastrukturo pogosto tudi prekinejo oskrbo z električno energijo, dotoke vode in ogrevanja. Izpadi električne energije lahko trajajo več ur ali celo več dni, zaradi česar morajo Ukrajinci in Ukrajinke zamejiti svojo (upo)rabo električne energije, uporabljati generatorje ali pa se zanesti na druge začasne rešitve. Številne regije, zlasti tiste, ki so blizu frontne črte in meje, se soočajo s pomanjkanjem osnovnih živil kot so hrana, zdravila in gorivo, le humanitarna pomoč, ki je dostopna na nekaterih lokacijah, včasih ublaži to pomanjkanje. Moja babica, ki živi v Harkovu, več dni ni imela elektrike, tako da je nekaj časa nismo mogli priklicati na telefon.
Kljub vojni si ljudje prizadevajo, da bi še naprej delali. Več podjetij je ponovno odprlo svoja vrata na varnejših lokacijah, nekatera pa so se preselila ali zaprla. Na primer ena od številnih trgovin z oblačili, ki jih vodi mama mojega dekleta, se je morala zapreti zaradi letalskega napada, ki je zadel trgovino. V majhnem mestu, v katerem živijo, so bile to praktično edine trgovine z oblačili, saj ostalih podjetij, ki bi tam delovala, praktično ni. Gospodarska kriza ima strašne učinke na zmožnosti finančnega preživetja, saj se Ukrajina sooča z obsežno izgubo delovnih mest, brezposelnostjo in naraščajočo inflacijo. Kmetje v vzhodnih in južnih regijah zaradi protipehotnih min in uničenih polj ne morejo obdelovati svoje zemlje. Nekateri posamezniki in posameznice delajo na daljavo ali pa so prilagodili svoja podjetja tako, da pomagajo pri vojaških naporih: s proizvodnjo uniform, z zalogami za vojake ali z drugimi nujnimi izdelki.
Izobraževalne ustanove kot so šole in univerze pogosto delujejo preko spleta ali hibridno, saj letalski napadi pogosto prekinejo predavanja, ki potekajo v živo. V nekaterih regijah so napadi poškodovali šolske zgradbe ali pa jih zravnali z zemljo. Učitelji in študentje te ovire premagujejo z izvajanjem pouka v zakloniščih ali z uporabo spletnih platform, vendar dostop do interneta ni zanesljiv zaradi pogostih izpadov električne energije.
Ukrajinci in Ukrajinke so v svojem odporu pokazali, kako močni in prilagodljivi so. Prostovoljci in prostovoljke pomagajo, kjer lahko, zagotavljajo nujno medicinsko pomoč, razdeljujejo hrano, pomagajo pri evakuaciji ljudi z nevarnih območij. Zaradi vojne so se prebivalci in prebivalke poenotili, medsebojno se podpirajo, združijo vsa sredstva, ki so na voljo, pomagajo si pri obnovi. Veliko ljudi se je moralo spopasti z emocionalno negotovostjo. Medtem ko so se nekateri preselili na varneje ali celo v tujino, so se drugi kljub nevarnosti, ki jim preti, odločili ostati na svojih domovih. Iz države se je izselilo več kot pet milijonov ljudi. Večina ukrajinskega prebivalstva pa se je privadila na težke razmere, poskušajo najti vsaj kanček normalnosti, kar dejansko niti ni dobro, saj jih je nenehen stres popolnoma spremenil.
Življenje v zavetiščih in begunskih taboriščih
Tisti in tiste, ki živijo na močno prizadetih območjih, večinoma svojega vsakdana preživijo v zakloniščih ali v begunskih taboriščih. Življenjske razmere so izredno zahtevne, zlasti v prenatrpanih taboriščih z omejenim dostopom do sanitarij. Begunska taborišča v sosednjih državah, kot so Poljska, Romunija in Moldavija, sicer zagotavljajo več varnosti, vendar tovrstna razselitev prinese nove težave, na primer negotovo prihodnost in ločitev družinskih članov. Moja izkušnja življenja v Sloveniji se zdi boljša in lažja, če jo primerjam z izkušnjo mojih prijateljev na Poljskem.
Čustvene obremenitve
Vpliv vojne na naše duševno zdravje je nedvoumen. Ljudje so pod stalnim stresom, doživljajo strah in tesnobo. Centri za duševno zdravje so pod nenehnim pritiskom, vendar prostovoljci in prostovoljke še vedno uspejo zagotoviti nekaj nujne pomoči.
Številne družine doživljajo ločitve, saj moški običajno ostanejo blizu fronte, medtem ko ženske in otroci pobegnejo na varne lokacije, kar povzroča čustvene pretrese za vse. Tudi sam sem bil ločen od svoje družine in zato imel težave z duševnim zdravjem zaradi vsega, kar se trenutno dogaja v svetu.
