Živeti mir 7: Pisma o vojnah in miru
10. 2. 2025 | Politika
V okviru cikla Misliti mir vzpostavljamo serijo javnih Pisem o vojnah in miru – zgodb iz sveta, ki jih pišejo ljudje, ki jim je življenje presekala vojna ali so se znašli v kakšnem oboroženem spopadu. To serijo pisem smo poimenovali Živeti mir, da bi poudarili, kako pomemben je mir in kako to velikokrat ugotovimo šele takrat, ko se soočimo z vojno. Zanima nas, kako o miru razmišljajo ljudje iz Palestine, Ukrajine, Ruande, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Sirije, Sudana, Afganistana, Konga, Jemna in drugod. Kako se v teh raznolikih vojnah in konfliktih znajdejo tamkajšnji prebivalci in prebivalke? Kaj se iz njihovih izkušenj lahko naučimo mi?
Medtem ko v medijih danes prevladujejo mnenja svetovnih voditeljev, ki vojne opravičujejo ali celo zagovarjajo, želimo z javnimi pismi okrepiti tiste glasove, ki zagovarjajo mir, zavračajo nasilje in vsem priznavajo enake pravice. Ker vedo, kako je živeti vojno, vedo, zakaj je nujno živeti mir.
Sedmo pismo, ki ga objavljamo, je napisala Divine iz DR Kongo:
Naša država je bogata z minerali in sosednje države si želijo to bogastvo prisvojiti, vendar imamo občutek, da oblasti ne jemljejo resno obrambe države in njenih naravnih virov, saj nas oborožene skupine že več kot dve leti napadajo in nam grenijo življenje. Žal nas tisti, ki bi nas morali rešiti, ne morejo, ne znajo ali nočejo rešiti iz tega položaja.
Molim za to, da bi naše oblasti prednostno obravnavale vprašanje miru, saj vstopamo v tretje leto okupacije naših dežel. Verjamem, da je rešitev le iskren dialog z agresorji, saj je govorica orožja spodletela in povzročila toliko smrtnih žrtev med nedolžnimi. Utrujeni smo od pokopavanja svojih bližnjih, od tega, da naši otroci ne doživljajo veselja in odraščajo v tako težkih razmerah. Oni naj bi bili prihodnost te države, zato imajo pravico do življenja, ki jim omogoča, da postanejo zavedni državljani, zmožni delati za in v njeno dobro.
PISMO DIVINE IZ DR KONGO:
Odprto pismo priče vojni in njenemu opustošenju na vzhodu DR Kongo
Ime mi je Divine Pitale, stara sem 25 let in prihajam iz Kibumbe v Severnem Kivuju v Demokratični republiki Kongo. Sem žena in mati treh otrok, od katerih je bil najmlajši spočet in rojen v taborišču za razseljene Buhene. Moje življenje se je spremenilo leta 2022, ko so mesto Kibumba zavzeli uporniki M23. Z možem in z družino smo pobegnili ter si zatočišče poiskali v kraju Goma blizu meje z Ruando. Doživeli smo številne travme, povezane z vojno, kot je izguba lastnine in izginotje ljudi, s katerimi smo si prej mirno delili življenje v naši vasi.
Ta vojna je pustila hude posledice v našem življenju. V taborišču Buhene živimo v težkih pogojih, v nehigienskih razmerah so se razpasle različne bolezni, zdravstvena oskrba je nedostopna. Z možem in otroki sem prisiljena deliti bivak in vidim, kako se je poslabšala naša družinska harmonija. Ena sama soba nam služi kot dnevna soba, kuhinja in, kar je še huje, spalnica za starše ter otroke. Preveva nas vsakodnevni strah, da bo danes mogoče tisti dan, ko ne bomo našli hrane.
Izobraževanje mojega (najstarejšega) otroka je bilo prekinjeno; obiskoval je drugi razred, vendar ni več stopil v šolo odkar smo se odselili. Enako velja za vse ostale, ki so z nami prišli v taborišče. Ne vemo, kdaj se bo vse skupaj končalo in kdaj se bodo otroci končno vrnili v šolo. Že dve leti se moji otroci, tako kot tudi večina otrok v taborišču, formalno ne izobražuje.
V taborišču vsak dan pokopljemo številne ljudi, ki umrejo zaradi slabih življenjskih razmer in pomanjkanja zdravstvene oskrbe. Ko sem rodila svojega tretjega otroka, sem doživela veliko travmo in skoraj umrla. Nisem bila deležna ustrezne oskrbe, ki jo ženska v takšnih okoliščinah potrebuje. Rodila sem ponoči, zjutraj pa so me prosili, naj zapustim bolniško posteljo in grem domov. Takrat sem bila še vedno utrujena in nisem mogla stati, vendar so mi pojasnili, da je oskrba v taborišču brezplačna in ker je veliko žensk, ki morajo roditi, imam izbiro: ali ostanem v zdravstvenem centru in spim na tleh ali pa se vrnem v svojo barako. Tako sem se morala vrniti v barako in se v tem težkem stanju soočiti s posledicami, ki jih je to imelo za moje zdravje.
Iskreno si želim, da bi se ta vojna končala, da bi lahko prebivalci Konga spet živeli v miru in se vrnili k svojim vsakodnevnim dejavnostim. Oblasti v Kinšasi morda ne vedo, kako zelo trpimo zaradi tega, ker ne najdejo ustrezne rešitve, ki bi nam prinesla mir. Ker vsak dan umre na tisoče Kongovcev, trpimo navadni ljudje. Naša država je bogata z minerali in sosednje države si želijo to bogastvo prisvojiti, vendar imamo občutek, da oblasti ne jemljejo resno obrambe države in njenih naravnih virov, saj nas oborožene skupine že več kot dve leti napadajo in nam grenijo življenje. Žal nas tisti, ki bi nas morali rešiti, ne morejo, ne znajo ali nočejo rešiti iz tega položaja.
Molim za to, da bi naše oblasti prednostno obravnavale vprašanje miru, saj vstopamo v tretje leto okupacije naših dežel. Verjamem, da je rešitev le iskren dialog z agresorji, saj je govorica orožja spodletela in povzročila toliko smrtnih žrtev med nedolžnimi. Utrujeni smo od pokopavanja svojih bližnjih, od tega, da naši otroci ne doživljajo veselja in odraščajo v tako težkih razmerah. Oni naj bi bili prihodnost te države, zato imajo pravico do življenja, ki jim omogoča, da postanejo zavedni državljani, zmožni delati za in v njeno dobro.
Želim si, da bi se otroci vrnili v šolo, da bi se družine ponovno združile, da bi se življenje normaliziralo in da bi v državi zavladal mir. Nobenega razloga ni za nadaljevanje vojne, saj ta ni koristila prebivalcem Konga. Mislim, da si vsi zaslužimo mirno življenje brez vojaških spopadov. Mir bi nam končno povrnil občutek dostojanstva. Vlada naj prevzame svojo odgovornost in ukrepa z vsemi močmi, da se mir vrne v naše kraje.
