Za začetek naj citiram južnoafriškega pevca Luckyja Dubeja, ki je nekoč dejal: »Kdor čuti, ve, in kdor ve, čuti«. Opisati življenje med vojno v moji domovini, Demokratični republiki Kongo, zlasti na njenem vzhodu, je srce parajoče početje. Življenje med vojno je pogosto nepredstavljivo; včasih se ga spominjam in se zavedam, da smo v svoji zavesti prenehali biti v celoti človeški.
Predstavljajte si, da ponoči hodite v temi, medtem ko nad vami švigajo izstrelki in krogle, medtem ko se zavedate, da lahko že malo svetlobe pritegne sovražnikove strele. Takrat, ko smo zbežali, so okrog nas padale bombe, zaradi česar smo se morali prihuliti k tlom in se plaziti, da bi prišli na varno. Da bi se izognili obstreljevanju, smo hodili ob vznožju hribov, se izogibali znanim potem in goram, kjer so potekali ostri boji. Dolgo časa smo spali brez strehe nad glavo ali zavetja. V kaosu nenadnega pričetka vojskovanja nihče niti ni imel priložnosti zbrati svojih osebnih stvari.
Hrana je postala razkošje, saj so bile družine prisiljene bežati ločeno in nihče ni imel časa razmišljati o kopičenju zalog. Naša prednostna naloga je bila preživetje, beg pred bombami in kroglami, usmerjenimi v našo vas. Tako smo živeli več let in se brezciljno premikali po državi, medtem ko so povsod po državi izbruhnili spopadi. Imeli smo le malo upanja, da bi uspeli prestopiti meje. Ljudje so med iskanjem hrane na poljih izgubljali življenja v zasedah in ogromno tvegali, da bi preživeli. Tudi če je bila humanitarna pomoč na voljo, nas je zaradi nenehnih spopadov le redko dosegla. Šole in podjetja so se zaprla, življenje pa je bilo brezupno, zaznamovano z nenehnim preseljevanjem in vojno.
Starši so obupano opazovali dogajanje in hrepeneli po nekakšnem čudežu, a čudež se ni zgodil. Mladi in otroci so nabirali drva, ki so jih pogosto uporabljali za ogrevanje bivališč, ne pa za kuhanje. Stres zaradi neizpolnjenih osnovnih potreb je povzročil napetosti v družinah. Predstavljajte si starše, ki več dni ne morejo nahraniti svojih otrok – tovrstno trpljenje je globoko prizadelo vse in jih spremenilo v sence samih sebe. Nekateri mladi in njihovi starši so v svojem obupu tvegali in se kljub nevarnostim, s katerimi so se soočali, vrnili domov, da bi si nabrali zaloge hrane. Ljudje so zdravstvene težave reševali s tradicionalnimi zdravilnimi metodami; če te niso pomagale, so se zatekli k molitvi in upali na čudež(e). Takšno je bilo življenje pred kakršnimkoli upanjem na prehod državne meje. Vojne stiske prizadenejo vse, tako mlade kot starejše, in nas vse preobremenijo.
Tako sem aprila 2012 s celotno našo skupnostjo prestopil mejo z Ruando in končal v tranzitnem taborišču Nkamira v zahodni provinci v okrožju Rubavu. V tistem trenutku sem zadihal in začutil mir, ne ozirajoč se na to, kaj bi me v prihodnje lahko doletelo v tranzitnem taborišču. To, da sem si lahko oddahnil od streljanja, ki je zvonilo v mojih ušesih, in da smo bili na varnem mestu brez nadaljnjega premikanja, je v meni in v ostalih – na podlagi izrazov njihovih obrazov – ustvarilo nekaj miru. Po kratkem obdobju v tranzitnem taborišču smo se preselili v begunsko taborišče Kigeme, kjer s svojo družino in preostalo begunsko skupnostjo živim še danes. Življenje beguncev je težko in z mojo skupnostjo nikoli ni bilo lahko, vendar si nihče ne želi slišati bomb in strelskih krogel. To je povsem nekaj drugega. Ker v begunskem taborišču smo imeli priložnosti in možnosti, nekaj osnovnih sredstev za preživetje. Nekaterim mladim beguncem je bil omogočen brezplačen dostop do šolanja, ki ga imajo Ruandčani.
Toda za generacijo, ki je prva napredovala na višjo raven izobraževanja, ni bilo lahko, saj smo morali prehoditi mnogo kilometrov, da smo sploh dosegli srednjo šolo, kjer so poučevali višjo stopnjo znanja. Spomnim se, da smo hodili po 18 kilometrov, tja in nazaj, iz begunskega taborišča Kigeme. Vendar smo se s kolegi veselili takšne velike priložnosti ne glede na lakoto, ki se je pojavljala med našo hojo na tako dolge razdalje. Med potjo smo si lahko pripovedovali zgodbe, ki smo jih nato pripovedovali tudi doma, in primerjali našo sedanjost s sanjami, ki so se nam porodile zaradi šolanja. To vse nas je navdihovalo vsa tri leta, vse dokler nismo končali srednje šole.
Bil sem motiviran in verjel sem v izobrazbo kot najmočnejši steber korenite preobrazbe svojega življenja in življenja svoje družine. Verjamem, da je izobrazba enaka gonilna sila in motivacija za vsakogar, ki je zavezan študiju. Izobrazba je nekaj pomembnega, kar v življenje staršev v izgnanstvu vnaša upanje in srečo, svetlo prihodnost vidijo tudi v naši morebitni vrnitvi, če se ta zgodi kadar koli v naši prihodnosti. Če ne bi dobil priložnosti prečkati meje v varno in mirno državo, ne bi dokončal niti srednje šole niti univerzitetnega študija. Varnost je nuja, temeljna potreba v vzgoji otroka, ki ji sledi vse ostalo.
Kot nekdo, ki so ga oblikovale vse opisane okoliščine, sedaj živim v izgnanstvu v Ruandi, medtem ko mnoge doma v Kongu vse te okoliščine še vedno bremenijo. Nekateri ostajajo ujeti in hrepenijo po tem, da bi ušli nasilju. Obe strani, vpleteni v konflikt vlagata minimalna prizadevanja, da bi zaščitili ljudi pred razseljevanjem, vendar celo ti ukrepi ne zagotavljajo nobene varnosti. Lokalni voditelji, tako pomembni v tem delu Afrike, premorejo le malo resničnega vpliva na sprte strani; njihov edini nasvet je, naj ljudje bežijo čim dlje, dokler se ne počutijo varne.
Kar nujno potrebujemo je varnost, ki bo posameznikom omogočila, da ponovno vzpostavijo svoje rutine iz življenja pred vojno. Ta stabilnost je ključna za osebni razvoj in razvoj skupnosti.
Obstaja možnost prekinitve kroga vojne in nasilja v moji domovini, s spodbujanjem socialne, gospodarske in politične vključenosti. Posamezniki lahko sprejmejo nekatere ukrepe za zmanjšanje napetosti, vendar morajo tudi voditelji, ki imajo oblast, odigrati ključno vlogo pri prizadevanju za boljši svet. Če bodo svoj vpliv uporabili pravično in razdelili sredstva tako, da pri tem ne bi nekaterih skupnosti marginalizirali, bomo lahko poskrbeli za človeštvo in naše najnujnejše potrebe. Če se vsega tega zavemo, lahko preprečimo, da bi še naprej tako slabo ravnali drug z drugim, in morebiti ustvarimo spremembe, po katerih hrepenimo – v moji domovini in širše.
V okviru cikla Misliti mir vzpostavljamo serijo javnih pisem – zgodb iz sveta, ki jih pišejo ljudje, ki jim je življenje presekala vojna ali so se znašli v kakšnem oboroženem spopadu. To serijo pisem smo poimenovali Živeti mir, da bi poudarili, kako pomemben je mir in kako to velikokrat ugotovimo šele takrat, ko se soočimo z vojno. Zanima nas, kako o miru razmišljajo ljudje iz Palestine, Ukrajine, Ruande, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Sirije, Sudana, Afganistana, Konga, Jemna in drugod. Kako se v teh raznolikih vojnah in konfliktih znajdejo tamkajšnji prebivalci in prebivalke? Kaj se iz njihovih izkušenj lahko naučimo mi?
Medtem ko v medijih danes prevladujejo mnenja svetovnih voditeljev, ki vojne opravičujejo ali celo zagovarjajo, želimo s pismi v javnosti okrepiti glasove, ki zagovarjajo mir, zavračajo nasilje in vsem priznavajo enake pravice. Glasove, za katere verjamemo, da predstavljajo večino ljudi. Ker vedo, kako je živeti vojno, vedo, zakaj je nujno živeti mir.