Poročilo Kampanje ZA ureditev STATUSa izbrisanih oseb – #ZASTATUS

Mirovni inštitut na področju izbrisa deluje že dve desetletji. Še vedno zastopamo izbrisane posameznice in posameznike v postopkih za urejanje statusa v Sloveniji. Ker zakon za urejanje statusa izbrisanih ne velja več, v Sloveniji pa še vedno živijo izbrisani brez vsakega statusa, si prizadevamo njihov položaj urediti z drugimi pravnimi sredstvi.

V ta namen smo v letu 2021 zagnali donacijsko kampanjo ZA ureditev STATUSa izbrisanih oseb, s katero ste posameznice in posamezniki lahko podprli naše delo na tem področju. Zbrali smo  1255,66 eur, ki so nam delno omogočili pokritje stroškov, ki  nastajajo pri zastopanju oseb, ki že desetletja živijo v Sloveniji brez vsakega statusa in si prizadevajo, da bi si ga uredili. Hkrati pa ostajamo aktivni pri zagovorništvu pravic izbrisanih v širšem smislu, saj vztrajno opozarjamo na to, kako pomanjkljivi so bili dosedanji ukrepi za popravo krivic, ki več kot polovici izbrisanih niso bili dostopni, položaja pa niso izboljšali tudi za marsikoga izmed tistih, ki so jih bili deležni. Še naprej zahtevamo celovito popravo krivic, predvsem ustrezno zakonsko ureditev dostopa do stalnega prebivanja za vse izbrisane prebivalce Slovenije.

V kampanji smo predstavili štiri zgodbe oseb oziroma družine. V nadaljevanju poročamo o spremembah/dosežkih oz. njihovih trenutnih situacijah. V letu 2022 smo se skupaj z našimi strankami razveselili nekaterih napredkov in urejenih statusov. Lani, ob 30. obletnici izbrisa, se je predsednik Borut Pahor v imenu države opravičil za izbris, kar je bilo pomembno dejanje, na katerega so izbrisani dolgo čakali. Z zavedanjem, da opravičilo ne more nadomestiti dejanske poprave krivic, nam je Urad predsednika Pahorja priskočil na pomoč pri urejanju statusa naših strank. V skladu s pogoji Zakona o tujcih je pripravil mnenje, da je njihovo bivanje v državi v interesu Republike Slovenije in tako za nekatere od njih nekoliko pohitril pot do dovoljenja za stalno prebivanje.

Kljub temu pa dovoljenja za stalno prebivanje ni dočakal gospod MARKO, ki je lanskega decembra tragično umrl, ko je zgorela prikolica, v kateri je, praktično nepokreten, bival. Uresničili so se naši največji strahovi, da še ene zime v prikolici ne bo preživel.  Novica o njegovi smrti pa je bila še toliko bolj boleča, ker smo bili tik pred vložitvijo prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje, ki bi mu povrnila status, ki ga je imel pred izbrisom in omogočila ustrezno namestitev in oskrbo, ki jo je nujno potreboval.. Marko smo ga poimenovali v kampanji, saj naših strank nismo želeli izpostavljati s pravimi imeni in priimki. Vendarle pa mu sedaj v slovo lahko zapišemo: Zoran*, počivaj v miru.

*Zoran Tešanović je v Slovenijo prišel leta 1978, ko je bil star 18 let. Imel je urejeno dovoljenje za stalno bivanje, zaposlitev, živel je neko običajno življenje. Do izbrisa. Potem se je njegovo življenje drastično spremenilo. Ni mogel več formalno delati. Kolikor je uspel, je delal na črno. Dokler se ni poškodoval in za delo ni več bil zmožen. Zdravstvenega zavarovanja ni mogel imeti in do zdravstvenih storitev ni imel dostopa. Do socialnih transferjev prav tako ne. Dolga leta je živel v Stegnah v leseni baraki (Vrtni uti), ki mu je pred leti zgorela. Takrat je imel srečo in je preživel. Pred nekaj leti je dobil staro počitniško prikolico, v kateri je pozimi bilo za odtenek manj mraz kot v leseni kolibi. Preživel je s pomočjo nekaj prijateljev in humanitarnih organizacij. Zadnja leta je občasno zdravniško pomoč poiskal v Pro bono ambulanti, kjer so mu pomagali po najboljših močeh. Vseeno pa oskrbe, ki bi jo potreboval, ni dobil nikjer. Ker ni imel “pravega statusa”, ker ni imel dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je bil izbrisan.

Zorana smo spoznali leta 2015. K nam sta ga pripeljala dva prijatelja. Najprej smo mu uredili dovolitev zadrževanja in to podaljševali 2 leti. Potem smo mu uredili dovoljenje za začasno prebivanje in to podaljševali skoraj 5 let. Bili smo tik pred tem, da v njegovem imenu zaprosimo za dovoljenje za stalno prebivanje. Kot smo vsa ta leta zaman opozarjali, je bila opisana pot za Zorana predolga.

IVAN:

V Sloveniji živi od leta 1963, že 60 let. Živi v lastni hiši z mamo, za katero zadnja leta skrbi sam, kljub temu, da je tudi sam že star 75 let in bi prav tako potreboval oskrbo. Mama je slovenska državljanka, prav tako njegova otroka in vnuka.

Leta 1992 je bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, statusa pa si potem ni več uspel ponovno urediti. K nam ga je leta 2015 napotila policija, po tem, ko so ga legitimirali in ugotovili, da nima nobenih dokumentov. Najprej smo mu uredili dovolitev zadrževanja in to podaljševali 2 leti. Potem smo mu uredili dovoljenje za začasno prebivanje in to podaljševali skoraj pet let. Po dolgih in negotovih sedmih letih smo zanj vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Upamo, da bo dovoljenje kmalu izdano in bo Ivanu omogočilo dostop do nujno potrebnih socialnih in zdravstvenih storitev. Od izbrisa 1992 je zdravniško pomoč  občasno poiskal le v Pro bono ambulanti.

MARIJA, ANA IN DEJAN:

Marija je v Slovenijo prišla kot otrok brez dokumentov leta 1991 ali 1992. Od takrat ni imela urejenega statusa in veljavnih dokumentov. Prav tako nikoli ni imela urejenega nobenega državljanstva. Dejan je v Slovenijo prišel leta 1982 zaradi dela. Do izbrisa je imel v Sloveniji stalno prebivališče in neko ustaljeno življenje. Od izbrisa dalje ni imel statusa, veljavnih dokumentov in prav tako nobenega državljanstva.

V Ljubljani se jima je pred 17. leti rodila hči Ana. Ker sta bila ob njenem rojstvu oba brez statusa, ga nista mogla urediti niti njej. Na Aninem rojstnem listu Dejan ni naveden kot oče. Vpisati ga niso hoteli, ker v Sloveniji ni imel urejenega statusa. Ana je od rojstva bila brez statusa, brez dokumentov in brez kakršnega koli državljanstva. Dejan živi v Sloveniji že 40 let, Marija 30 let in Ana od svojega rojstva. Živijo v Ljubljani. Ana sedaj obiskuje že srednjo šolo.

Družino je leta 2016 k nam napotila policija. Najprej smo uredili dovolitev zadrževanja. nato pa po dveh letih dovoljenje za začasno prebivanje. A za varno in stabilno življenje družina nujno potrebuje dovoljenje za stalno prebivanje. Marija in Dejan sta hkrati tudi osebi brez državljanstva, apatrida. Njuna največja želja je bila, da se Ana izogne negotovi usodi osebe brez državljanstva. Ana bi v skladu z zakonom že ob rojstvu morala pridobiti slovensko državljanstvo, pa se to ni zgodilo. Zato smo že leta 2017 vložili zahtevo po priznanju njenega državljanstva. Kljub nerazumni dolgotrajnosti postopka, smo se lanskega junija r naposled razveselili odločbe upravne enote, da je Ana že ob rojstvu pridobila slovensko državljanstvo. Ana ima sedaj pravice, ki jih imajo vsi slovenski državljani. Vendar na njen položaj in možnosti za razvoj močno vpliva to, da njuna starša še vedno nimata dovoljenja za stalno prebivanje. Dovoljenje nujno potrebujeta, da bo družina lahko zaživela brez občutka skrbi in negotovosti. V začetku letošnjega leta smo tudi zanju vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in stiskamo pesti za čimprejšnjo pozitivno odločitev.

SANJA:

V Sloveniji živi že dobrih 30 let. Ves čas živi s sestro, ki je Slovenska državljanka. Večino tega časa je bila brez statusa in brez kakršnih koli dokumentov. To pomeni tudi brez dostopa do socialnih in zdravstvenih storitev. Nekaj let je priložnostno delala. Potem to ni bilo več možno in jo je preživljala sestra. K nam jo je pripeljal njen nečak, ki je upal, da ji bomo lahko mi pomagali. Najprej smo uredili dovolitev zadrževanja in to podaljševali 2 leti. Preko veleposlaništva BiH smo ji uspeli urediti potni list. Lani smo vložili prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje, ki ga je septembra tudi dobila. S tem se ji je odprla pot do zaposlitve, česar je bila še posebej vesela. Kljub temu, da sta si oba z delodajalcem prizadevala, da bi se čimprej zaposlila, ni šlo brez težav. Namreč, primeri, ko posamezniki pridobijo pravico do zaposlitve na opisani pravni podlagi, so izjemno redki, zato zakonodaja ni usklajena in je birokratska pot do dejanske uresničitve pravice nerazumno zapletena. Na pomoč je Sanji morala priskočiti tudi Delavska svetovalnica. Kar tri mesece je trajalo, da se je Sanja vendarle lahko zaposlila. Da pa bo lahko zaživela zares mirno in brez občutka nenehne negotovosti, bo potrebovala dovoljenje za stalno prebivanje, a je pot za njo še dolga.