Diskriminacija na podlagi narodnosti, državljanstva, barve kože in religije

Diskriminacija pomeni z zakonom prepovedano neenako obravnavanje, ki nima upravičenega razloga; ljudje so obravnavani slabše od drugih zgolj zaradi določene osebne značilnosti. Obstajajo različne opredelitve diskriminacije, od splošnih (družbeno izključevanje posameznikov ali skupin), do pravnih (neenako obravnavanje posameznika ali skupine glede na druge posameznike in skupine na podlagi osebnih okoliščin, ki jih prepoveduje zakon) in socioloških opredelitev (oblika družbene prakse, ki izhaja iz predsodkov in stereotipov, ki so globoko zakoreninjeni v kulturi določene družbe, ki ima za posledico formalne ali neformalne oblike segregacije, marginalizacije ali socialne izključenosti posameznikov ali skupin).

Za prepoznavanje (in priznanje) diskriminacije morajo biti izpolnjeni trije elementi:

1. Neupravičena neenaka obravnava, ki ima za cilj ali posledico neenako uresničevanje človekovih pravic, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti (slabša obravnava, neugodna obravnava).
2. Razlog za slabšo obravnavo je osebna okoliščina (npr. narodnost, barva kože).
3. Do neenake obravnave pride na področju, kjer je z zakonom prepovedana. To so vsa področja družbenega življenja (npr. zaposlitev, socialne storitve, izobraževanje), razen zasebna razmerja med posamezniki_cami.

Dogajanje, ki ga sami doživljamo kot nedopustno ali krivično, večkrat označimo za diskriminacijo. Vendar vsaka krivica ni nujno tudi diskriminacija. Diskriminacija kot neenaka obravnava posameznic_kov ter določenih skupin je z zakonom prepovedana (gl. npr. Zakon o varstvu pred diskriminacijo). Gre za neenako ali manj ugodno  ravnanje z osebo (drugačna obravnava, ki je manj ugodna), ki se dogaja na podlagi osebne okoliščine. Zakon opredeljuje različne oblike diskriminacije ter določa merila in področja, za katera je z zakonom prepovedana in kaznovana.

Kaj so prve ugotovitve raziskave?

Diskriminacija na podlagi osebne okoliščine narodnosti, državljanstva, barve kože in religije je problem, ki je v Sloveniji prisoten še posebej pri zaposlovanju in na delovnem mestu, v zdravstvu, pri dostopu do storitev, na stanovanjskem trgu, ter v upravnih postopkih.

Podatki kažejo[1], da diskriminacijo najpogosteje doživljajo osebe, ki jih obstoječa zakonodaja in večinsko prebivalstvo obravnavata kot tujce, še posebej močno prisotna je v odnosu do prosilcev za mednarodno zaščito in beguncev, ki poročajo tudi o izkušnjah etničnega profiliranja s strani policije.  Nekatere osebe doživljajo vsakodnevne negativne opazke v javnosti in sovražni govor na spletu.

Tudi odnos do romske populacije kaže ves čas prisotne diskriminatorne prakse ne glede na to, da ima pravno formalno romska skupnost zagotovljene pogoje za enakopravno življenje. V praksi se kaže, da je še vedno veliko diskriminacije na področju zaposlovanja in izobraževanja. To se je še posebej izpostavilo v času epidemije covid-19 s šolanjem na daljavo. Položaj romskih otrok se je poslabšal in pokazala se je izključenost romske skupnosti na vseh ravneh.

Podatki s terena potrjujejo, da je pri zaprtju šol na področju izobraževanja prihajalo do diskriminacije otrok iz t. i. ranljivih skupin (poleg otrok iz ekonomsko šibkejših okolij, romskih otrok in otrok s posebnimi potrebami torej predvsem otrok z migrantskim ozadjem) in sicer še posebej glede dostopa do informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Prihajalo je do razlik pri dostopu do in razumevanju snovi, kar je imelo negativen vpliv na njihov učni uspeh, posledično pa tudi na udejanjanje njihove pravice do izobrazbe.

[1] Terenska raziskava je obsegala a) spletno anketo, b) situacijsko testiranje in c) poglobljene pol-strukturirane intervjuje.

Rezultati spletne ankete

Analiza kvantitativnih podatkov na podlagi anketnega vprašalnika (N = 814)[2] pokaže, da diskriminacijo v Sloveniji doživlja velik del prebivalstva – 84 % anketiranih oseb je že bilo diskriminiranih na podlagi vsaj ene osebne okoliščine. Najpogosteje gre za diskriminacijo na podlagi spola, ki so je občutno več deležne ženske kot moški, osebe nebinarnega ali drugega spola pa so bile praktično že vse diskriminirane. Naslednja kategorija glede na pogostost z odgovorom »drugo« predvsem zajema poročanje anketirank_cev o diskriminaciji zaradi vladnih ukrepov za preprečevanje širjenja covid-19, primarno zaradi zaostrovanja pogoja PCT.

Podrobnejši pregled diskriminacije na podlagi narodnosti, državljanstva, barve kože in religije razkrije, da je takšne negativne izkušnje deležen velik delež oseb z osebnimi okoliščinami, zaradi katerih potencialno pripadajo manjšinski družbeni skupini.

Na podlagi narodnosti in državljanstva so bile v Sloveniji diskriminirane slabe tri četrtine tistih, ki pripadajo narodnostni ali etnični manjšini in le nekoliko manjši delež oseb, rojenih v drugi državi. Tudi osebe pravoslavne ali islamske veroizpovedi v več kot 55 % poročajo o doživljanju diskriminacije na podlagi religije. Pri tem se pokaže, da gre pri diskriminaciji na podlagi barve kože, jezika in na podlagi religije pogosto za močno povezanost z diskriminacijo na podlagi narodnosti in državljanstva, kar pomeni, da oseba doživlja vsaj dve vrsti diskriminacije hkrati.

[2] Vzorec ni reprezentativen.

Podatki so bili zbrani v okviru ciljno-raziskovalnega projekta z naslovom »Zmanjševanje in odpravljanje diskriminacije na podlagi etničnosti, 'rase', nacionalnosti in/ali vere«, ki poteka od 1. 11. 2019 do 31. 10. 2021. Projekt sofinancirata Zagovornik načela enakosti in Agencija Republike Slovenije za raziskave in razvoj. Več o projektu najdete na spletni strani Mirovnega inštituta: https://www.mirovni-institut.si/projekti/zmanjsevanje-in-odpravljanje-diskriminacije-na-podlagi-etnicnosti-rase-nacionalnosti-inali-vere/.