Nevladniki: Otroci s postaje darknet

Februarja 2015 se je skupina policijskih specialcev tiho približevala vratom nekega stanovanja v Leipzigu. Bili so oboroženi in v polni bojni opravi, saj so na drugi strani pričakovali enega izmed največjih trgovcev s prepovedanimi drogami v Nemčiji. Razbili so vrata, odvrgli solzivec in dimne bombe ter vdrli v sobo.

Tam jih je namesto mafijskega gnezda pričakala otroška soba. V njej pa mladenič, ki je – obdan z računalniškimi zasloni – ravno štel živopisane tabletke in jih razvrščal v oblazinjene ovojnice. Po aretaciji so iz sobe odnesli za več kot tristo kilogramov marihuane, hašiša, ekstazija, kokaina, amfetaminov, LSD-ja in drugih rekreativnih drog ter zdravil na recept (pomirjeval, opiatov …), ki so bili na trgu vredni več milijonov evrov. Osumljeni Maximilian Schmidt je iz svoje otroške sobe več let upravljal uspešno spletno trgovino z drogami; preiskovalci so pozneje ugotovili, da se o tem  drugim družinskim članom ni niti sanjalo.

Njegove stranke so ga poznale pod vzdevkom Shiny Flakes, kar je tudi naslov novega Netflixovega dokumentarnega filma o najstniškem »mamilarskem kralju«.

Schmidt se ni potikal po temačnih parkih in neosvetljenih ulicah. Ni srečeval človeških postav s praznimi pogledi, ki bi jim v zameno za šop zmečkanih bankovcev izročal vrečke z belim prahom. Prav tako ni poslušal sirene reševalnega vozila, ki je odpeljalo njegove stranke na urgenco. Svoje zaloge je nakupoval na temnih internetnih tržnicah (darknet), plačeval je s kriptovalutami (bitcoinom) in jih razpošiljal po običajni pošti. Njegovo področje je bila internetna trgovina. Ponujal je kakovostno robo za konkurenčno ceno, storitev je bila hitra in je prejemala številne pozitivne ocene uporabnikov.

Odjemalce je imel po vsem svetu, morda tudi v Sloveniji.

Droge v otroških sobah

Več sogovornikov je namreč povedalo, da se je področje prepovedanih drog v zadnjih letih zelo spremenilo.

Klasičnega »džankija« na heroinu, kakršne poznamo iz filmov, pri nas vse teže najdemo, je povedal predsednik društva Stigma Borut Bah. Prav tako se morajo spremembam prilagajati »dilerji«, saj njihovo mesto vse bolj prevzemajo drugačni dobavitelji in uporabniki prepovedanih drog, se je strinjala Mina Paš z združenja Drogart.

Čeprav se številni uporabniki prepovedanih drog – zlasti starejši – še vedno zanašajo na svoje stare dobavitelje, se nakupovanje tudi pri nas hitro seli na splet. Pogosti so primeri, ko se mladi povežejo med sabo, naročijo droge prek svetovnega spleta. Potem si razdelijo stroške in substanco pred uporabo prinesejo na testiranje. O želenih in neželenih učinkih se poučijo na spletu, tudi danes pa imajo močan vpliv na izbiro substanc tudi znane osebnosti, po katerih se mladi zgledujejo. V sedanjem času na primer izvajalci hip-hopa in trapa, ki so del vala opioidne epidemije v Združenih državah Amerike, je pojasnila Paš.

To po eni strani pomeni, da so postali mlajši uporabniki drog bolj odgovorni, saj veliko bolj poskrbijo za varnost pri rekreativnem jemanju drog. Po drugi pa so postale droge že zelo normalizirane in uporabniki do njih nimajo več nikakršnega zdravega strahospoštovanja, sta povedala sogovornika, čeprav gre za izjemno močne substance: sintetične droge in psihoaktivne snovi. Z njimi si popestrijo zabave ali spolnost, blažijo tesnobo, si pomagajo pri učenju ali preganjajo nespečnost, ki so si jo povzročili s pretirano uporabo stimulansov. Vendar pa številni postopoma razvijejo zelo hude oblike psihične in fizične zasvojenosti, ki jih je zelo težko premagati, in na katere jih kljub njihovi internetni načitanosti ni nihče opozoril.

»Kot najstnik preprosto nisi pripravljen na tako močne izkušnje, kot jih prinesejo sodobne sintetične droge,« je poudarila Paš.

Zdravnica, terapevtka in svetovalka pri Drogartu ima sicer do mladih uporabnikov drog veliko razumevanja. »Številni so izjemno razgledani in občutljivi. Zelo dobro se zavedajo, kaj vse je narobe z današnjim svetom in kaj vse smo že zavozili. Pa tudi, da se ne morejo na nikogar zanesti  in da bodo morali sami poskrbeti zase.« Zelo pogosto izpostavljajo tudi občutek osamljenosti – da se s starši in nasploh z odraslimi zelo težko pogovarjajo. Vse to jih navdaja s hudo anksioznostjo, ki jo vse pogosteje blažijo s substancami. Te jim lahko pomagajo, da se pred drugimi laže odprejo in pogovarjajo, toda ko učinek mine, se anksioznost praviloma vrne v še hujši obliki.

Izredno problematična je tudi reakcija sistema na težave teh mladostnikov, dodaja Paš. »Mladostnik, ki doživlja depresijo in anksioznost, v prvi vrsti potrebuje pogovor, morda tudi redno psihoterapijo. V večini primerov bi bilo nujno terapevtsko podpreti tudi družino, a zaradi nezmožnosti sistema, da bi to zagotovil, preostane zgolj to, da mladostnik dobi zdravila.«

To je torej sporočilo, ki ga dobijo: če ti je težko, potem vzameš tableto in ti bo malo lažje.

Ko so morali mladi med epidemijo covida-19 ostajati doma v svojih študentskih ali otroških sobah, se je ta občutek osamljenosti in anksioznosti še stopnjeval. Tudi zato se je med njimi po ocenah sogovornikov povečala uporaba opiatov in drugih zdravil na recept – od antidepresivov do močnih pomirjeval (uporaba prepovedanih drog se je sicer po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja med epidemijo na splošno zmanjšala). Eden od sogovornikov, ki so nam opisali svoje izkušnje z drogami, nam je povedal: če se ne moreš naplesati ali pogovarjati, ne jemlješ stimulansov, ampak se hočeš samo ustaviti in odklopiti.

Odvisnost od nevladnikov

Omejevanje gibanja med epidemijo ni vplivalo samo na distribucijo in uporabo drog, ampak je tudi zelo otežilo delovanje organizacij, ki se ukvarjajo s preventivo, zmanjševanjem škode in pomoči pri odvajanju od zasvojenosti.

Uživanje drog se je – podobno kot zabave in družabno življenje – preselilo v zasebne prostore, v stanovanja ali zaprte klube, kamor prostovoljci večinoma niso imeli vstopa. Prav tako je bilo teže dostopati do dnevnih centrov ali terapevtskih skupin, saj so tudi zanje veljale številne omejitve glede izvajanja programov. Ponudniki so sicer svetovalne dejavnosti in terapevtske programe ponujali tudi na daljavo (prek spleta) in izven dnevnih centrov, vendar učinki niso bili enakovredni osebnemu stiku, nam je povedalo več sogovornikov.

Te spremembe so najbolj občutile prav nevladne organizacije, ki delujejo na področju zasvojenosti. Posamezniki, ki imajo težave zaradi uporabe prepovedanih drog, pa tudi alkohola ali interneta, imajo v Sloveniji na voljo zelo malo javnih storitev. Država v okvirih zdravstvene dejavnosti poskrbi samo za najbolj neposredne posledice jemanja drog: oskrbi tiste, ki se zaradi predoziranja znajdejo na urgenci, poskrbi za fizični del odvajanja od zasvojenosti, vodi metadonski program in izvaja nekatere preventivne dejavnosti (policija, šolski sistem …). Vse ostalo opravlja nevladni sektor, ki se prijavlja na razpise za sofinanciranje socialnovarstvenih programov v okviru Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Na omenjenem ministrstvu so nam pojasnili, da te programe na področju zasvojenosti delijo na visoko- in nizkopražne terapevtske programe. V prve se lahko vključijo uporabniki prepovedanih drog, ki so prenehali z aktivno uporabo substanc (so »čisti«). Sem sodijo na primer komune,  terapevtske skupnosti in centri za reintegracijo, ki so namenjeni spreminjanju in utrjevanju življenja brez drog: vnovičnemu vključevanje v družbo in iskanje zaposlitve. Nizkopražni programi pa so namenjeni aktivnim uporabnikom prepovedanih drog in zmanjševanju škode zaradi njihovih učinkov. Sem med drugim uvrščajo dnevne centre, terensko delo in telefonsko svetovanje, skupnostno svetovalno delo (terapevtski programi, skupine za samopomoč …) ter programe zavetišč z nočnim dežurstvom za brezdomne uživalce nedovoljenih drog.

V letu 2021 na ministrstvu sofinancirajo skupaj 34 programov s področja zasvojenosti s prepovedanimi drogami v skupni vrednosti okoli 4,2 milijona evrov. Programe s tega področja sofinancirajo tudi na Ministrstvu za zdravje prek Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ)  in v okviru razpisov za varovanje in krepitve zdravja. Za programe »zmanjševanja povpraševanja po prepovedanih drogah in drugih psihoaktivnih snoveh ter preprečevanja nekemičnih zasvojenosti« so za obdobje 2020–2022 namenili dobra dva milijona evrov. Približno toliko so med leti 2014–2020 razdelili tudi denarja iz evropskih kohezijskih skladov. Med drugimi večjimi plačniki je še dobra polovica slovenskih občin in Ministrstvo za notranje zadeve.

Država je leta 2019 po oceni NIJZ za reševanje problematike drog skupaj namenila dobrih 15 milijonov evrov, kamor sodijo tako javni razpisi na področju zasvojenosti, na katerih večinoma kandidirajo nevladniki, kot tudi financiranje javnih storitev (metadonskega programa, psihiatrične ambulante …).  Na tem področju v Sloveniji deluje približno dvajset večjih nevladnih organizacij, ki so po podatkih inštituta za socialno varstvo leta 2019 zaposlovala 264 redno zaposlenih delavcev, 179 zunanjih sodelavcev in 562 prostovoljcev.

V praksi to pomeni, da na področju zasvojenosti veliko večino dela opravijo nevladne organizacije, ki se financirajo skoraj izključno iz projektov. Takšna ureditev pa ima kar nekaj pomanjkljivosti.

Težko je obdržati kadre

»Socialnovarstveni programi bi morali biti  skladno z zakonom o socialnem varstvu dopolnilo ali alternativa storitvam javni službi. Vendar pa v praksi ničesar ne dopolnjujejo in niso alternativa, ampak so edino, kar imajo pri nas na voljo uporabniki prepovedanih drog,« nam je povedala predsednica društva Projekt človek Suzana Puntar.

Takšno stanje je bilo še nekako razumljivo pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je začela delovati večina današnjih največjih organizacij na področju zasvojenosti in ko država še ni imela strategije ali programov za preprečevanje zasvojenosti. Prostovoljci Drogarta so se začeli takrat udeleževati plesnih zabav (»rejvov«) in na terenu pomagati uporabnikom plesnih drog. Pri Stigmi so z razdeljevanjem sterilnega pribora zamejevali širjenje hepatitisa in HIV med uporabniki trdih drog. Podobno so začeli tudi pri Projektu človek, kjer so na začetku še iskali načine, kako se približati tistim zasvojencem, ki so potrebovali pomoč pri odvajanju in vključevanju v družbo, a niso imeli na voljo še ničesar.

Od takrat bi morala država že zdavnaj sistemsko urediti to področje, a se to ni zgodilo. »Na začetku smo bili trije, zdaj nas je petdeset,« je dejala Puntar. »Naše delo se je profesionaliziralo, organizacija je rasla, naš status pa je ostal enak kot na začetku. Država nas še vedno obravnava kot nekakšne prostovoljce, ki dopolnjujemo javne socialne in zdravstvene storitve, ne pa kot dejanske nosilce teh storitev.« To kažejo tudi razlike med zaposlenimi v javnih zavodih in med delavci, ki se financirajo iz socialnovarstvenih programov. Pri nevladnikih ni možnosti napredovanja, ki ga pozna javni sektor. Njihovi sodelavci so po petnajstih letih dela enako ovrednoteni kot nekdo, ki je šele začel. »Zato zelo težko obdržimo izkušene kadre,« je sklenila Puntar.

Enako ugotavlja Mina Paš iz združenja Drogart. Delo na področju zasvojenosti je izredno zahtevno, tako po čustveni kot po poklicni plati. »Naši sodelavci morajo zelo dobro poznati področje prepovedanih drog. Imeti je treba pregled nad zakonodajo, izjemno pomembne so izkušnje pri delu z ljudmi in prepoznavanje različnih dejavnikov, ki vplivajo na uporabno drog: socialni status, nasilje v družini, brezdomstvo, duševno zdravje in podobno.«

Za strokovno delo v socialnem varstvu je potrebna ustrezna (visoka) izobrazba, opravljen strokovni izpit in veliko delovnih izkušenj. Urna postavka za strokovnega delavca – ne glede na pridobljene izkušnje – pa je med 11 in 13 evrov bruto, kar je po mnenju vseh naših sogovornikov premalo. Zato se številni izkušeni sodelavci prej ali slej zaposlijo v javnih socialnovarstvenih zavodih, odprejo zasebne terapevtske prakse ali najdejo delo na drugih, manj stresnih področjih.

Ni političnih točk

Zakaj se državi ne mudi s sistemsko ureditvijo področja? Med drugim zato, ker področje zasvojenosti ne prinaša političnih točk, meni Borut Bah iz društva Stigma.

Prepovedane droge so v Sloveniji še vedno področje, o katerem se v javnosti zelo malo govori. Le redki politiki in druge javne osebe so pripravljene odkrito spregovoriti o svojih izkušnjah z drogami. Učitelji in starši večinoma sploh ne vedo, kakšni so danes trendi na tem področju in čemu so danes izpostavljeni mladostniki. Zato pri nas še vedno prevladujejo zastarele predstave in predsodki, je prepričan Bah. Programe za zmanjševanje škode, torej svetovanje, varne sobe, testiranje vzorcev in pomoč na terenu pa marsikdo razume kot spodbujanje uporabe prepovedanih drog, zato se politiki zelo neradi izpostavijo v njihovo podporo. Prej nasprotno.

»To smo lahko zelo nazorno videli na primeru varne sobe za uživalce prepovedanih drog. Stroka je enotna, da jo potrebujemo. Številne izkušnje iz tujine so pozitivne. Na ljubljanski občini in na pristojnih ministrstvih so jo že večkrat obljubili, a je še vedno nimamo. Vedno se v zadnjem trenutku nekdo premisli,« je povedal Bah.

Posledica takšnega odnosa politike in pristojnih ustanov je tudi zastarelost slovenskega nacionalnega programa za področje drog (Resolucija o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog), ki ga država podaljšuje na pet let (leta 2020 je potekel zadnji program, novega pa še ni). Vsi naši sogovorniki so prepričani, da se področje uporabe drog spreminja prehitro, da bi ga lahko reševali s takšnim »petletkami«, saj da danes ni mogoče napovedati, kaj se bo na terenu dogajalo leta 2025: katere nove substance bo mogoče kupiti na »darknetu« in kako zmanjševati škodo zaradi zlorab. Zelo pomembno novo področje bodo tudi različne oblike internetne zasvojenosti, ki se zdijo nekaterim sogovornikom še nevarnejše od »kemičnih«, saj so legalne, dostopne in se jim ni mogoče izogniti.

Maximilian Schmidt je po aretaciji priznal svoja dejanja in avgusta 2015 je bil obsojen na sedem let zapora za mladoletnike. Zaradi sodelovanja z nemškimi oblastmi so ga poleti 2019 izpustili, a so ga že kmalu začeli znova preiskovati zaradi suma trgovanja s prepovedanimi drogami (skupaj s sodelavci naj bi odprl novo spletno trgovino). Čeprav ni mogoče vedeti, kaj bo čez nekaj let prodajal Shiny Flakes ali njegovi posnemovalci, pa je skoraj gotovo, da bodo nove substance med slovenskimi odjemalci najprej zaznale prav nevladne organizacije, ki delujejo na področju drog. In jim – kot že doslej – prve ali edine ponudile svetovanje, pomoč in podporo, ko jo bodo potrebovali.