Agrument: Nedeljske pridige

NE PRIČAJ PO KRIVEM

Antična pojma 𝑖𝑧𝑒𝑔𝑜𝑟𝑖𝑗𝑎 in 𝑝𝑎𝑟𝑒𝑧𝑖𝑗𝑎 marsikdo bere kot sinonima svobode govora. A sveta preproščina nas ne pripelje daleč. Izegorija je pravica enakopravnih državljanov, da izražajo mnenja, parezija pa pravica govorca, da reče kar koli – komur koli. Razlika med pojmoma ustreza razliki med sodobnima pogledoma: eni ugotavljajo, da govor ni nedolžen in ga je treba omejiti, drugi pa vztrajajo, da je vsaka omejitev nedopusten poseg v pravice posameznika.

Govoriti sovražno o marginaliziranih skupinah in se sklicevati na svobodo govora je nedostojno. Cilj takega govora je skregan s pravico, s katero se njegov nosilec trka po prsih: sovražnost utiša preganjane in jim vzame – svobodo govora!

Hrbtna stran pravice je dolžnost; dolžnost svobodnih govorcev, da prepoznamo trenutek, ko izza puhlice o svobodi zagrozi sovraštvo, in na to glasno opozorimo. Če bomo ob tem nesramni, si zaslužimo, da nas okrega mama, pravica do svobode izražanja pa je na naši strani. A o tem v naslednji nedeljski pridigi.

LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA

Na spletu, kjer vsepovprek delimo 𝑙𝑎𝑗𝑘𝑒, se zdi sovražnost do drugih ali “drugačnih” stvar izbire – razen kadar ljudje, ki razpihujejo nestrpnost, sovražijo sebe, svoje komplekse pa projicirajo drugam. Toksični diskurzi se pogosto skrivajo za svobodo izražanja. 𝑊𝑜𝑘𝑒 policija, ki želi slednjo omejiti, pa včasih ne loči med sovražnim govorom in neotesanostjo.

Sovražni govor je slabšalna komunikacija, ki referira na osebe ali skupine na podlagi njihovih osebnih okoliščin, kot sta spol ali barva kože. Mednarodno pravo ga ne kriminalizira, če ne poziva k diskriminaciji ali nasilju. Naš pravni red veleva, da je kaznivo dejanje sovražnega govora “storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev.”

Nekateri se po tanki meji dopustnega sprehajajo za hec, drugi pa govor ovijajo v celofan, čeprav z njim namenoma radikalizirajo ljudi. Sovražnost s spleta lahko hitro preslikamo v svet in pozabimo ljubiti “svojega bližnjega kakor sam sebe”.

PREŽAL BOM NA POTI KAKOR PANTER Oz1 3,7

Sovražni diskurz niso le besede. Eno od protokolarnih daril ob slovenskem predsedovanju EU so manšetni gumbi s podobo črnega panterja, izmišljenega karantanskega simbola. Panterja smo prej videvali pri ekstremističnih skupinah, premierjeva fascinacija z njim pa je razvidna že iz njegove knjige o Noriškem kraljestvu. Simbole uporabljamo za identifikacijo, zato je nevarno, kadar pristanejo v rokah, na suknjičih ali rokavih politikov.

Nacionalistični patriotizem in revizionizem v povezavi s simboli nista nova. Svastika, starodaven azijski verski simbol sreče, dobrobiti in miru, danes označuje nacizem in antisemitizem. Slovenski neonacisti so rumene jopiče, francoski simbol delavskih in ekonomskih pravic, sprevrgli v tragikomičen boj zoper »parazitske« nevladnike, kulturnike, antifašiste, levičarke, tujce. Fašistične simpatizerje si včasih prepoznal po pobriti glavi, zavihanih kavbojkah in belih vezalkah na bulerjih, danes pa v suknjičih prežijo v parlamentu in sejejo sovraštvo.

DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDANJI KRUH (ČE IMAMO PRAVI POTNI LIST)

Od pričetka ‘begunske krize’ je v iskanju boljšega jutri v Sredozemlju ugasnilo vsaj 20000 življenj. Tisti bratje in sestre, ki so križev pot preživeli, pa pričajo o nasilju, kršitvah človekovih pravic, izginotjih in zlorabah. Obljubljene dežele jim kažejo svoje prave obraze. Italija je namenoma oglušela ob klicu na pomoč ladje z 200 begunci, ki so nato utonili. EU je prekinila večino svojih reševalnih aktivnosti, humanitarna plovila blokiramo in preganjamo.

»Črna življenja štejejo,« se ustijo politiki, medtem ko trupla tonejo v globine. Pijani od nabiranja političnih točk se obnašajo, kot da gibanje BLM ni povezano s kršitvami človekovih pravic beguncev. Zdi se, da so se tako evropski politiki kot javnost naveličali ‘begunske problematike’ in jih slike soljudi v stiski in prizori utapljajočih enostavno ne ganejo več. “BLM!” vpijemo za tiste znotraj »naših« meja, tistim, še revnejšim in politično popolnoma nepomembnim, ki trkajo na vrata trdnjave Evrope, pa potihoma zaklepamo ključavnice.

‘Ženska naj ne nosi moške obleke in moški naj si ne oblači ženskih oblačil; kajti gnusoba je Gospodu, tvojemu Bogu, kdor koli to dela’ 5 Mz 22,5

Kulture se organizirajo glede na binarizme oz. nasprotja. Stvari in ljudi definiramo tako, da jih diferenciramo od drugih: dobrega ne moremo razumeti brez zla, angela brez hudiča, vrline brez njene transgresije.

Vseprisotnost binarne organizacije na področju spola in spolnih usmeritev pri nas vzdržuje tudi katoliška dogma. Kot je ženska moškemu drugi in mu stoji nasproti, homoseksualec definira in vzdržuje heteroseksualca prav skozi razliko do sebe.

Tiste identitete, ki se ne umeščajo v nobeno od danih kategorij, o(b)stajajo nekje vmes, na liminalnem pragu, kjer preizprašujejo in spodkopavajo ustaljen družbeni red. Tako spolna fluidnost v obliki nebinarnih identitet kot seksualna fluidnost v obliki ločitve seksualnega interesa od spola ne le, da kršita pravila in tradicije, ampak se postavljata onkraj njih. Zato družba huje sankcionira odstop od binarne logike kot pa npr. zasedbo “drugotne” od dveh možnosti: peder gre v vice, panseksualec pa naravnost na peklenski raženj.

MOŠKI, KI LEŽIJO Z MOŠKIMI, NE BODO PODEDOVALI BOŽJEGA KRALJESTVA. 1Ko. 6:9, 10

Bog je ustvaril Evo in Adama z namenom, da se razmnožita. Spoznanje poltenosti ju je stalo raja. Užitek je zemeljska dobrina. Pekel so ljudje okoli nas.
Obsedenost s tem, kdo hoče ali noče s kom spati, nas spremlja že od začetka človeške zgodovine.
Ker izhajamo iz katoliške tradicije, patriarhat pa je globoko zakoreninjen v našo družbo, je heteroseksualna usmerjenost za mnoge še vedno edina sprejemljiva izbira. Tu je še »argument narave«, po katerem naj bi se moški ud z namenom prilegal ženski vagini. A svetohlinsko govoričenje izkazuje le, da se družbi izmika razumevanje razlike med reprodukcijo in užitkom. Dejstvo, da tudi živali poznajo različne vrste spolnih usmerjenosti in njihove partnerske skupnosti ne služijo vedno le reprodukciji, ostaja prikladno spregledano.
Človek ne izbira, kdo ga (ne) privlači, spolna usmerjenost sočloveka pa nima nikakršnega vpliva na tvoje življenje. Zato spoštuj sočloveka, da boš složno živel in bo mir na Zemlji.

LE VESELITE SE IN ZABAVAJTE, ROPARJI MOJE DEDIŠČINE

Ksenofobna nastrojenost do beguncev se v zadnjih letih krepi. Na udaru sovražnih in hujskaških besed so predvsem mladi moški, ki bežijo pred vojno, nasiljem, lakoto, revščino, pred brezupnim položajem, celo smrtjo.

Ksenofobni politiki, njihova medijska mašinerija in volivci v teh ljudeh, če parafraziramo biblijski odlomek, iščejo grešne kozle, ki bežijo pred čredo. Nanje projicirajo svoje frustracije, čeprav je edina njihova “krivda”, da se niso rodili na “pravem” koščku planeta, oblitem s toplino božje svetlobe.

Mlade moške iz deprivilegiranih delov sveta stigmatiziramo in izključujemo le zato, ker si želijo boljši jutri. Toda: ne bi tudi sami za svoje bližnje storili vse, da bi jim bilo bolje in lepše; še posebej, če ste kot mlad moški nase vzeli vlogo, ki vam jo dodeljuje kultura? Mar niso šli čez lužo “s trebuhom za kruhom” tudi naši dedje, sami kleni, zdravi, sposobni mladi moški, ne nujno, ker bi vanje kdo uperil puško, pač pa, ker so slišali, da se tam cedita med in mleko?!

DAJ JIM, GOSPOD! KAJ JIM DAJ? DAJ JIM JALOVA TELESA IN SUHE PRSI! Oz 9, 14

Biblični zapisi vključujejo modrosti o tem, kakšno obnašanje pritiče kateremu spolu. Peter sanja o podrejenih ženah, Timotej o izkoriščanju ženskega reproduktivnega potenciala, v pismih Korinčanom pa najdemo primerne dolžine las za en in drugi spol.

Ostanki spolnih normativov iz Biblije so danes vseprisotni vsaj v t. i. zahodnih družbah, kjer so se uspešno spojili in pomnožili z interesi trga, ki glede na domnevno naravne spolne vloge oblikuje ponudbo in narekuje strukture vsakdanjih življenj in odnosov med posamezniki. Transspolne osebe pa že samo s svojim deklariranim obstojem zamajejo stebre, ki jih družba rada razume kot zakoličene – bodisi v biologijo bodisi v svete kamne.

Zmedeno jezo ob transgresiji spolnih meja projiciramo na domnevno nemogoča vprašanja stranišč, potnih listov in olimpijskih iger, a če bi se za trenutek ustavili, bi dojeli, da življenja ne narekujejo (nad)naravne sile, ampak družbeni konstrukti. Potem bi tudi Biblijo kar naenkrat brali drugače.

SOVRAŠTVO ZBUJA PREPIRE, LJUBEZEN POKRIVA NAPAKE. Prg. 10, 12

Vsak išče svojo srečo in nosi svoj križ. Imamo različna stremenja, ideje, vrednote in navade. Naše razlike nas bogatijo. Nekateri politiki nas radi prepričujejo, da so nepremostljive, da nas oni lahko »branijo pred zlom«, medtem ko se ladje z begunci potapljajo in talibani obračunavajo s svojimi nasprotniki.

(S)poznavanje drugih verstev in kultur blagodejno vpliva na naš osebnostni razvoj, intelekt in presojo, njihovo nepoznavanje pa lahko botruje strahu, strah jezi, jeza sovraštvu, sovraštvo trpljenju.

Po Ustavi Republike Slovenije sta država in religija ločeni. Verske skupnosti so med seboj enakopravne, kot smo pred zakonom vsi enaki, ne glede na naše osebne okoliščine. Vsak lahko živi in se izraža svobodno, dokler s svojim ravnanjem ne posega v svobodo drugega. Zakon zavezuje vse, ostalo je poljubno. To naj bi bil temelj vsake demokratične pravne in socialne države ter hkrati pogoj za sožitje njenih prebivalcev.

Spoznajmo se, da bomo gradili mostove in ne zidov!