Ker med pandemijo begunci in migranti ostajajo na mejah, v državi iščemo notranjega sovražnika

“Temelj protikoronskih politik je, globalno gledano, povzet v kratkem motu: ostani v varnem domu in delaj od tam. Sedaj pa je čas za nas sociologe, da vse te konstrukte dekonstruiramo. Gre za tri elemente (dom, varnost in delo od doma op. a.), ki jih večina svetovnih politik jemlje kot nekaj, kar bo poleg umivanja rok končalo pandemijo. A vsi ti elementi so dostopni le enemu razredu! Vse našteto je vendar privilegij srednjega razreda! Prvo izhodišče je, da lahko doma ostanejo tisti, ki dom imajo; številne marginalizirane skupine na družbenem obrobju ga nimajo in tudi številni revni ga nimajo. Potem je tukaj še dopolnjujoča razsežnost, ki predpostavlja, da je dom varen. Izkazalo se je – in ne le pri migrantih in beguncih – da številni državljani nimajo varnega pristana. Dom je za marsikoga past.”

“Sodobni rasizem, če se sklicujem na Balibarja, je rasizem brez ras. V tem smislu je to rasizem, ki temelji na kulturnih značilnostih. Če je bil v starem rasizmu naslovnik posameznik z drugo barvo kože, je pri novem naslovnik tisti, ki je nosilec drugačne kulture. V evropskem primeru je to predvsem migrant, lahko pa denimo tudi Rom. To, da se nam je zgodil rasizem brez ras, seveda ne pomeni, da je biološki rasizem izginil. Zlasti ne v nekaterih drugih predelih sveta – tukaj Evropa in ZDA po mojem mnenju nista popolnoma identični. Rasizem, kot se kaže, je v sodobnosti vpisan predvsem v razmerje moči. Tisti, ki ima družbeno, politično in ekonomsko moč, izključuje tistega, ki te moči nima. Ta izključeni je “kulturno drugi”. Pomembno je poudariti, da bodo podporniki takih gledanj trdili, da gre za nekompatibilnost kultur, ker so “drugi” – naj bodo to denimo begunci iz Sirije – nosilci distinktivne kulture in posledično naši življenjski stili niso združljivi. To je seveda manipulacija, ki ima točno določene družbene oziroma politične namene.”

“Za zunanjega sovražnika se ve, kdo je. Od nekdaj je bil “drugi” tujec. Aktualni oblasti je zdaj zmanjkalo zunanjih sovražnikov, posledično pa so se usmerili na iskanje notranjih, kar so sicer dobro počeli tudi že prej. Tako so med pandemijo nastajale “nove sovražne politike,” bi temu rekla v narekovajih, s čimer označujem proces ustvarjanja domnevnih nasprotnikov … Saj se spomnimo, kolesarji, ženske, turisti, novinarke, dijaki, ekologi … Seznam po potrebi dopolnite. Avtoritarni režimi delujejo oziroma se definirajo v relaciji do tega drugega. Brez drugega imajo resne težave, saj se morajo ukvarjati s sabo, torej z delom, delovanjem za javno dobro. S tega vidika je migrant precej bolj enostavna materija.”