Komentarji in pripombe na predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi

Vesna Leskošek  in Majda Hrženjak sta oblikovali komentarje in pripombe na predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in jih posredovali na Ministrstvo za zdravje v okviru javne razprave.

V starajoči se družbi je ureditev kvalitetnega, odzivnega, vsem enako dostopnega in preglednega sistema dolgotrajne oskrbe temeljnega pomena. Slovenija je ena redkih držav v evropskem kontekstu, ki tega področja nima urejenega, kar povzroča ljudem ogromne težave, družbi pa veliko kolateralno škodo. Gre za zelo kompleksen zakon, ki dejansko zadeva vsakogar v tej družbi in bistveno vpliva na sožitje generacij ter kakovost življenja vseh posameznic in posameznikov.

Avtorici izpostavita, da Slovenija že ima primer javnega, formalnega, kvalitetnega, enotnega, vsem dostopnega in visoko subvencioniranega sistema skrbi za otroke, ki bistveno definira kvaliteto življenja v Sloveniji, in bi lahko bil zgled tudi za ureditev sistema DO. Vendar temu ni tako –  številne predlagane rešitve v predlogu Zakona o DO vzpostavljajo podlago za podružinjenje, marketizacijo in privatizacijo oskrbe. Predlog zakona eksplicitno predvideva, da bo še naprej velik delež oskrbe potekal neformalno v družini: za vsaj 1/3 upravičencev do DO, zaradi visokega vstopnega praga do upravičenosti pa verjetno še veliko več. To je problematično samo po sebi, še dodatno pa zato, ker predlog zakona  predvideva zgolj nadzor neformalne družinske oskrbe, in nikakršnih podpor kot so pravica do dodatnih dni plačanega dopusta za oskrbo, izobraževanje, pravica do nadomestne oskrbe in kombiniranje družinske oskrbe s storitvami pomoči na domu. Izrazito problematičen je tudi denarni prejemek, ki je predviden zgolj v višini 35 % vrednosti ustrezne storitve in bo upravičencu/upravičenki do DO dodeljen, če v sistemu ne bo prostih kapacitet institucionalne oskrbe ali pomoči na domu. Na tak način si država dejansko legalizira nevlaganje v širitev javne mreže in omejevanje javnih stroškov DO. Ob hkratnem dopuščanju izvajalcev izven javne mreže (d.o.o. in s.p.), pa denarni prejemek namesto storitve tudi na široko odpira vrata marketizaciji oskrbe. Med drugim avtorici opozarjata na težave, ki lahko nastanejo s predvideno delitvijo na standard in nadstandard, ki se krije iz prostovoljnega zavarovanja. Taka ureditev je proti načelu enotne javne mreže in ‘enake storitve za enake potrebe’ in že v izhodišču predvideva, da se je za kakovostno oskrbo potrebno dodatno zavarovati in doplačevati storitve. Status oskrbovalca družinskega člana, ki zlasti revne ženske vabi iz trga dela v 24-urno družinsko oskrbo, tudi v aktualnem predlogu ni izenačen z rednim delovnim razmerjem z vidika delavskih pravic. Predlog zakona ne naslavlja nevzdržnega pomanjkanja kadra, s katerim se zaradi slabih delovnih pogojev in prenizkih plač že sedaj soočajo izvajalci storitev DO. Premalo pozornosti je posvečeno tudi majhnim oskrbovalnim nastanitvam in psihosocialni oskrbi ter mehanizmom moči, nadzora in možnosti lastnega ukrepanja uporabnikov in svojcev, oskrbi po osebni meri, osebnemu načrtovanju, zagovorništvu, gospodinjskim enotam in nasploh inovacijam v institucionalni oskrbi.