Razvojni izzivi Ruande

Ruandska vlada v Viziji 2020 izpostavi lastne razvojne prednosti: veliko prebivalstva – veliko poceni delovne sile, večjezičnost, majhna država – preprosteje je zgraditi dobro infrastrukturo, lažje zadostiti domačim potrebam in ustvarjati presežke za izvoz, strateška pozicija v sredini Afrike, politična stabilnost, varnost, nizka stopnja korupcije.

Vendar Ruandi ostajajo številni razvojni izzivi (Vizija 2020, str. 8–10): Glavni izvoz Ruande še vedno predstavljata kava in čaj, cene pa so povsem odvisne od nihanja na mednarodnih trgih. Ruanda potrebuje širši spekter izvoznih produktov/virov, vendar razen plina pod jezerom Kivu večjih zalog rudnin/mineralov nima. Zato se usmerja predvsem v storitve, saj ima veliko delovne sile – okrog 12 milijonov prebivalstva. Kmetijstvo postaja bolj profesionalizirano in regulirano. Tradicionalno prevladujejo majhne družinske »kmetije« z izjemno malo zemlje (88 % gospodinjstev ima manj kot en hektar zemlje, 60 % gospodinjstev ima manj kot 0,3 hektarja zemlje (NISR, 2018b), kar je premalo, da bi se s pridelkom lahko preživljali, je pa po drugi strani zemlja njihov edini vir preživetja. Posledično so prekomerno izčrpavali zemljo, kar ima dolgoročne posledice (nerodovitnost, krčenje gozdov). Razlog za takšno razpršenost parcel je bil tudi v visoki rodnosti (6,5 otroka na žensko) in hitri rasti števila prebivalstva (Vizija 2020, str. 9). Vendar je transformacija kmetijskega sektorja dvorezen meč in najslabše jo bodo odnesle ženske, ki so v največji meri vključene v kmetijstvo.

Ruanda nima dostopa do morja, kar zelo poviša stroške transporta za izvoz/uvoz. Ni razvitih železniških povezav (v to se zdaj vlaga), cestna omrežja pa so v regiji še vedno precej slaba. Vse to so ovire za gospodarstvo in razvoj Ruande nasploh (prav tam).

Glavni razvojni izziv ostaja odpravljanje revščine (kljub temu da se je stopnja revščine v zadnjih 20 letih občutno znižala). Leta 2019 je Ruanda beležila 39 % prebivalstva pod pragom revščine in 16 % prebivalstva živi v ekstremni revščini (vendar številčno več ljudi živi v revščini kot prej); 3,8 % gospodinjstev nima nikakršnih sanitarij (NISR, 2018b). Bolj revna naj bi bila gospodinjstva, ki jih vodijo ženske, ampak tukaj je potrebno opozoriti na problematično interpretiranje podatkov. Po podatkih NISR (2018b) namreč okrog 25 % gospodinjstev vodijo ženske – in v teh primerih je 94 % teh žensk vdov, ločenih oz. samskih; po drugi strani okrog 75 % gospodinjstev vodijo moški – v teh primerih je samo 11,6 % moških ovdovelih, ločenih oziroma samskih; ostalih 88,4 % moških pa ima poleg sebe v gospodinjstvu tudi ženo/partnerko. Torej je logično, da so gospodinjstva, ki jih vodijo samo ženske, revnejša od tistih, ki jih vodijo moški.

Večina gospodinjstev še vedno nima čiste pitne vode (samo 9,4 % gospodinjstev ima doma vodovod), elektrike[1] (samo 27 % gospodinjstev ima elektriko; največ gospodinjstev – 43,4 % kot vir svetlobe uporablja svetilko na mobilnem telefonu), interneta (17,2 % gospodinjstev ima internet), tehnologije (radio ima 45 % gospodinjstev, televizijo 10 %, računalnik 3,3 % gospodinjstev, mobilne telefone pa po drugi strani imajo v 67 % gospodinjstev). Samo okrog 30 % ljudi v Ruandi ima bančne račune (38 % moških in 22,4 % žensk) in velika večina teh ljudi (60 %) ima račune pri hranilniških in kreditnih zadrugah, in ne pri komercialnih bankah. Zdravstveno zavarovanje ima 74 % ljudi, od tega jih ima 94 % najosnovnejšo obliko zavarovanja (v fran. mutuelle, v angl. mutual insurance) in samo 0,2 % ljudem zdravstveno zavarovanje krije delodajalec (NISR, 2018b).

Velik razvojni izziv je tudi zagotavljanje delovnih mest za večino prebivalstva, ki jo sestavljajo mladi (53 % prebivalstva je mlajšega od 19 let in delež mladih še narašča). Vsako leto bi bilo treba zagotoviti 200.000 novih delovnih mest. Izzivi pa so tudi slabo izobražena ali nekvalificirana delovna sila, nizka delovna storilnost, majhen privatni sektor in pomanjkanje primerne infrastrukture (Nimusima, Karuhanga in Mukarutesi, 2018, str. 17).

Izziv je vsekakor tudi zelo razširjen neformalni sektor, v katerem dela velik del prebivalstva, še posebej veliko žensk. Podobno kot v kmetijstvu se ruandska vlada loteva formalizacije in regulacije tudi drugih delov neformalnega sektorja: »Razvoj zasebnega sektorja se ne bo omejeval le na formalni sektor. Razvijal se bo tudi neformalni sektor na področju trgovine na drobno, servisnih delavnic in garaž [avtomehaniki], rokodelskih izdelkov in kovin« (Vizija 2020, str. 17). Kaj to pomeni za (predvsem revne) ljudi, ki delajo v neformalnem sektorju? Regulacija zanje verjetno pomeni bodisi dodatne stroške, ki si jih ob že sicer mizernih plačilih ne bodo mogli privoščiti, ali pa nadaljevanje neformalnega dela ob tveganju, da bodo za to kaznovani ali celo zaprti. Policija že nekaj let preganja neformalne prodajalce (npr. ženske, ki v košarah nosijo in prodajajo sadje in zelenjavo), še posebej v urbanih središčih. Osebno poznam primere, ko so ženske ali bile kaznovane ali pa celo priprte/zaprte.[2]

Kot izziv bi lahko izpostavili tudi izjemno regulirano piramidno strukturo upravljanja države (in družbe), ki sicer na prvi pogled deluje razpršeno, vendar pa je izjemno centralno nadzorovana in veliko časa, sredstev in energije pobere horizontalna (med sektorji) in vertikalna koordinacija (Nimusima, Karuhanga in Mukarutesi, 2018, str. 17). Po drugi strani pa, kot sem pokazala v petem poglavju, ravno ta struktura upravljanja omogoča oblasti popoln nadzor nad prebivalstvom.

Ruanda je še vedno v veliki meri odvisna od razvojne pomoči. Ansoms in Rostagno (2012, str. 429) izpostavita različne dejavnike, ki vplivajo na status ljubljenke donatorjev. Na eni strani slaba vest oziroma občutek krivde donatorjev in na drugi strani manipuliranje ruandske vlade oziroma igranje na karto krivde za genocid (to naj bi pojasnilo, zakaj je Ruandi uspelo zagotoviti stalno podporo donatorjev kljub neposredni vpletenosti v regionalne spopade in v DRC).[3] Eden izmed argumentov je, da ruandska vlada očitno obvlada »donatorski jezik«, po drugi strani pa si donatorji želijo afriških zgodb o uspehu. Še en pomemben dejavnik pa naj bi bila podpora vladajoči stranki RPF, ki jo zagotavljata VB in ZDA, ki sta poleg WB in Evropske komisije glavni donatorici razvojne pomoči Ruandi. Nekateri drugi donatorji (npr.  Francija in Španija) so bili bolj kritični do ruandske vlade, ki se po navadi na take kritike odziva precej agresivno. Nekatere kritike so se nanašale na sporno ravnanje z begunci, prisilne preselitve, vprašanje človekovih pravic in pravičnosti, sporne volitve, vmešavanje Ruande oziroma podpiranje upornikov v DRC. Zaradi slednjega so leta 2012 nekateri donatorji (ZDA, VB, Nemčija in Nizozemska) zadržali ali umaknili (del) svojega proračuna za pomoč Ruandi (prav tam, str. 429).

Vlada naj bi si že v Viziji 2020[4] in nato tudi v Viziji 2050 prizadevala zmanjšati oziroma povsem odpraviti odvisnost od zunanje razvojne pomoči, ampak po drugi strani je še okrepila partnerstvo z WB. Študija in dokument o Viziji 2050 – Prihodnja gonila rasti v Ruandi (v angl. Future Drivers of Growth in Rwanda) sta namreč v letih 2016–2018 nastala v sodelovanju med Skupino Svetovne banke (v angl. World Bank Group – WBG)[5] in ruandske vlade (v angl. The Government of Rwanda – GoR) (WBG in GoR, 2019).

Frank (osebni intervju, januar 2014) je izpostavil nekatere pozitivne spremembe, pa tudi nekatere razvojne izzive, ki ostajajo:

Infrastruktura, zgradbe, ceste, vizija, ki jo imajo, prihaja več zgradb, kar je dobro. Tudi za ta mednarodna srečanja, poteka več mednarodnih srečanj, velike konference, več ljudi prihaja iz različnih držav … In še ena stvar za razvoj – življenje ljudi se je izboljšalo. V moji skupnosti ali tudi v moji družini, vem, kako smo bili nekoč, v preteklosti. Zdaj je življenje boljše. Tudi drugi ljudje iz soseščine se prav tako razvijajo, kar je nekaj dobrega. Pa tudi za izobraževanje. Ko sem bil v osnovni šoli, sem hodil v zelo slabo šolo. Ni bilo dobrih šol. Ampak zdaj moje nečakinje hodijo v boljšo šolo. Včasih mi celo rečejo: »O, stric, tam si se učil?« /…/ Zato mislim, da je razvoj na vseh področjih v Ruandi, da gre dobro. In razvoj seveda ni … Ljudje govorijo o revščini, denarju, da ni delovnih mest … Seveda, ko pride razvoj, se bodo pojavile pozitivne in negativne strani. Ljudje na podeželju imajo to, ne vem, kako se imenuje, da dajo svoje kmetije skupaj, da bi lahko imeli enake pridelke – če je krompir, je krompir. In ves tisti krompir, kakovosten, gre v Evropo, v druge države … Seveda bodo ljudje dobili denar, toda ne bodo jedli. Spominjam se tega sladkega krompirja, nekoč je bil poceni in bili so letni časi, ko si jih imel veliko. Zdaj, kjer je bil nekdaj sladek krompir, je namesto tega v močvirjih sladkorni trs. V bistvu je to tudi problem. Na eni strani prinaša denar, na drugi strani ljudje ne dobijo tistega, kar so prej dobili.

Frank je s tem izpostavil še en pomemben razvojni izziv, ki že vpliva na veliko ljudi v Ruandi in po svetu. Kmetje, ki so bili nekoč povsem ali vsaj delno samooskrbni, morajo zdaj pridelovati tisto, kar lahko prodajo, in ne, kar potrebujejo zase. Pridelek sicer res lahko prodajo (vprašanje sicer, po kakšni ceni), vendar da bi jedli uravnoteženo, morajo hrano kupovati od drugih. Na koncu so finančno na slabšem, kot so bili prej.

______________________________________________________________________

[1] Tega npr. intervjuvani lokalni vodje niso vedeli oziroma so govorili, da so imeli elektriko že leta 2014 skoraj vsi.

[2] Aminati, ki je v bližini pisarn prodajala kuhano hrano, so policisti zagrozili, da bo šla v zapor, če jo še kdaj dobijo. Drug primer je bila družina iz Nyamiramba: ko sem otroke, ki so cel dan postopali na ulici, vprašala, kje so njihovi starši, so rekli, da so v zaporu, ker so nezakonito prodajali zelenjavo na ulici (doma je ostalo sedem otrok in najstarejša med njimi, stara 12 let, je skrbela za vse preostale).

[3] Območje Velikih jezer v Afriki je dober primer politike »ljubljenk v nasprotju s sirotami« uradne razvojne pomoči. Po načelu selektivnosti se obsežna pomoč dodeli samo tistim državam, ki izpolnjujejo kriterij »dobrega upravljanja«. To je pripeljalo Ruando do statusa ljubljenke donatorjev (v angl. aid darling) in na drugi strani DRC in Burundi do statusa sirote (v angl. aid orphan) (Marysse, Ansoms in Cassimon, 2006, str. 4).

[4] »Kljub temu da se ne bomo izogibali lastnih odgovornosti in da je bistveno zmanjšanje odvisnosti od zunanje razvojne pomoči ključni del Vizije 2020, je po drugi strani jasno, da bo za uspešno doseganje ciljev iz tega dokumenta še vedno potrebna podpora donatorjev« (Vizija 2020, str. 4).

[5] WBG je skupina petih mednarodnih finančnih ustanov, ki državam na periferiji dajejo posojila: Mednarodna banka za obnovo in razvoj, Mednarodna zveza za razvoj, Mednarodna finančna korporacija, Mednarodna agencija za zavarovanje investicij in Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov.

Viri:

1. Ansoms, A. in Rostagno, D. (2012). Rwanda’s Vision 2020 halfway through: What the eye does not see. Review of African Political Economy, 39(133), 427-450. DOI 1080/03056244.2012.710836
2. Marysse, S., Ansoms, A. in Cassimon, D. (2006). The Aid ‘Darlings’ and ‘Orphans’ of the Great Lakes Region in Africa. Dostopno prek: https://www.researchgate.net/publication/24080408_The_Aid_’Darlings’_and_’Orphans’_of_the_Great_Lakes_Region_in_Africa
3. Nimusima, P., Karuhanga, N. in Mukarutesi, D. (2018). An Evaluation of Rwanda Vision 2020’s Achievements. East Africa Research Papers in Economics and Finance. Dostopno prek https://ju.se/download/18.243bd3a4161b08d5c5817099/1520578293273/EARP-EF%202018-17%20Nimusima.pdf
4. (2018b). Integrated Household Living Conditions Survey. Dostopno prek http://www.statistics.gov.rw/datasource/integrated-household-living-conditions-survey-5-eicv-5

1. Vizija 2020 – Rwanda Vision 2020. (2012). Revised 2012. Dostopno prek https://www.greengrowthknowledge.org/sites/default/files/downloads/policy-database/RWANDA%29%20Vision%202020%20%28Revised%202012%29.pdf

6. World Bank Group in The Government of Rwanda. (2019). Future drivers of growth in Rwanda: Innovation, Integration, Agglomeration, and Competition. Dostopno prek http://documents.worldbank.org/curated/en/522801541618364833/pdf/131875-V1-WP-PUBLIC-Disclosed-11-9-2018.pdf