»Tisti, ki lažejo, samih sebe nimajo za lažnivce«
18. 9. 2020 | Politika
Foto: Uroš Abram
Intervju z Vlasto Jalušič v Mladini o politični odgovornosti v času organiziranega laganja.
Vlasta Jalušič je doktorirala iz politične teorije na Dunaju, dela kot raziskovalka na Mirovnem inštitutu, je tudi izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ukvarja se z vprašanji politične teorije, državljanstva, feminizma, neenakosti, rasizma, nasilja, je ena izmed največjih poznavalk del Hanne Arendt v Sloveniji. Zdaj se s skupino raziskovalcev ukvarja s projektom »Prelom v tradiciji: Hannah Arendt in spremembe politične pojmovnosti« in pripravlja knjigo o zatonu enakosti.
Konec avgusta je na Festivalu Grounded govorila o politični odgovornosti v času organiziranega laganja. Živimo namreč v razmerah, kjer je resnica zastarela, odvečna in moteča. Seveda ni prvič, da namerno, organizirano zavajanje in laganje v politiki postaja cenjena vrlina. To za družbo gotovo ni dobro. Intervju je v teh epidemičnih časih potekal v skladu s pravili, na daljavo. Vlasta Jalušič je bila namreč ravno v Dubrovniku, kjer je sodelovala na mednarodni konferenci: »Changing concepts in a changing world«.
Iz intervjuja:
“Zakaj je resnica v primerjavi z lažjo dolgočasna, siva, nezanimiva, četudi, kot piše Hannah Arendt, »ne obstaja nič, kar bi jo lahko zamenjalo«?
Resnica je lepilo civilizacije, pravi prijatelj, katerega mnenje zelo cenim. Je tudi ključ do medsebojnega zaupanja, brez katerega ni niti politike, niti skupnosti, niti, konec koncev, elementarnih medčloveških odnosov in ljubezni. Ne glede na to, ali imamo v političnih razpravah različna mnenja in se odločamo glede na različna načela, bi morala biti dejstva vodilo. Hannah Arendt v svojih dveh spisih o resnici in laži poudari tudi, da je resnica tiranska in ne dovoljuje nobenih »variacij na temo«, laganje pa implicira zvrhano mero kreativnosti. Od tod izhaja relativistični izgovor, češ da ima vsak svojo resnico. Modus človeške aktivnosti, v katerem si prizadevamo za resnico (znanost, filozofija), je drugačen od politike, kjer delujemo skupaj kot bitja z različnimi mnenji. Ker je »smisel politike svoboda, njeno izkustveno področje pa delovanje« (tudi Hannah Arendt), se zdi, da je laž bolj »demokratična« in temu področju bliže kot resnica. Četudi v »normalnih« časih prizadevanje za resnico ni bistveno za politični prostor, je danes izrekanje resnice in razkrivanje dejstev postalo delovanje par excellence. Tu se bije ključni politični boj. To ni preveč dober znak, saj kaže, da živimo v težkih, temnih časih.”
